Azija. Beseda pri meni nikoli ni vzbujala posebnih občutkov - pač dežela nekje daleč na vzhodu, dosti poševnookih ljudi, še dosti več riža in enih par kung-fu mojstrov. Azija pač. Zdaj, ko sem končno tukaj, še vedno ne čutim nekih posebnih čustev, je pa presenetljivo, kako čudno domače je tukaj.
Najina pot se je začela pozno zvečer v Mariboru, prvi postanek v Radizelu, še zadnji objemi z družino, potem pa naprej v Ljubljano, kjer sva se poslovila še od Ane, nato pa sva v lokalu na kolodvoru preganjala dolgčas do odhoda v Milano. Let do Abu Dhabija ni bil nič posebnega, je pa Nina postavila mejnik v svojih potovanjih po zraku in prestala 6-urni let s samo pol Apaurina in 2 malima Hainiken-oma. Naslednji let je bil še bolj nerazburljiv (Nina je sicer spet podirala rekorde in tokrat spila samo 1 pivo).
Iz letališča sva kljub obupni utrujenosti peljala s Sky-trainom in potem zbarantala ugodno ceno za tuk-tuk do najinega hostla, kjer so naju sicer najprej neprijetno presenetli s "chek-in at 1 pm", ampak so se naju potem, ko je Nina gladko zadremala na mizi pred lokalom, usmilili in naju spustili v sobo. Edina stvar, ki je v tistem trenutku lahko parilrala tusiranju je bilo "meditiranje v horizontali", ki mu je sledilo. Zvečer sva si vzela krajšo pavzo, da sva pojedla najin prvi tajski obrok, potem pa je bilo 1 pivo dovolj, da sva ponovno 16 ur "meditirala" - pač posledica 24 urnega potovanja. Zjutraj mi telo ni bilo hvaležno, ker sem ga pustil ležati tako dolgo, ampak so vaje za hrbet pomagale, da sem bil kmalu spet mobilen.
Čez dan sva se nato malo razgledala po bližnji okolici, otepala zagnanih in "uslužnih" voznikov tuk-tukov ("Big Budha - only 10 Bat!"), urejala vize za Kambodžo in Laos ter kupila Lonely Planet za najino pot.
Moj prvi vtis o Aziji je resda neka čudna domačnost, ki si je najprej nisem mogel razložiti, zdaj, ko pa vse to v glavi bolj in bolj premlevam, vidim - Azija bo naslednje pol leta najin dom.
Najina pot se je začela pozno zvečer v Mariboru, prvi postanek v Radizelu, še zadnji objemi z družino, potem pa naprej v Ljubljano, kjer sva se poslovila še od Ane, nato pa sva v lokalu na kolodvoru preganjala dolgčas do odhoda v Milano. Let do Abu Dhabija ni bil nič posebnega, je pa Nina postavila mejnik v svojih potovanjih po zraku in prestala 6-urni let s samo pol Apaurina in 2 malima Hainiken-oma. Naslednji let je bil še bolj nerazburljiv (Nina je sicer spet podirala rekorde in tokrat spila samo 1 pivo).
Iz letališča sva kljub obupni utrujenosti peljala s Sky-trainom in potem zbarantala ugodno ceno za tuk-tuk do najinega hostla, kjer so naju sicer najprej neprijetno presenetli s "chek-in at 1 pm", ampak so se naju potem, ko je Nina gladko zadremala na mizi pred lokalom, usmilili in naju spustili v sobo. Edina stvar, ki je v tistem trenutku lahko parilrala tusiranju je bilo "meditiranje v horizontali", ki mu je sledilo. Zvečer sva si vzela krajšo pavzo, da sva pojedla najin prvi tajski obrok, potem pa je bilo 1 pivo dovolj, da sva ponovno 16 ur "meditirala" - pač posledica 24 urnega potovanja. Zjutraj mi telo ni bilo hvaležno, ker sem ga pustil ležati tako dolgo, ampak so vaje za hrbet pomagale, da sem bil kmalu spet mobilen.
Čez dan sva se nato malo razgledala po bližnji okolici, otepala zagnanih in "uslužnih" voznikov tuk-tukov ("Big Budha - only 10 Bat!"), urejala vize za Kambodžo in Laos ter kupila Lonely Planet za najino pot.
Moj prvi vtis o Aziji je resda neka čudna domačnost, ki si je najprej nisem mogel razložiti, zdaj, ko pa vse to v glavi bolj in bolj premlevam, vidim - Azija bo naslednje pol leta najin dom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar