Minilo je pol leta

Po točno pol leta je prišel čas za najin povratek domov.

Že zvečer sva bila na letališču, saj sva imela prvi let ob štirih zjutraj. Sicer ni bil najbolj udoben, pa tudi stevardesa je bila kar sitna, vendar je let minil brez težav. Prestop je bil v Abu Dhabi-ju, drug let pa sva skoraj zamudila, in ta je bil mnogo bolj prijeten, 6 ur v zraku je hitro minilo ob gledanju nanizank in filmov ter dobri hrani.

V Frankfurtu sva čakala štiri ure na let do Dunaja, tja sta prišla po naju oba očeta, naložili smo vseh 55 kg najine prtljage in čakala naju je samo še vožnja do Maribora. Skupno sva domov potovala 22 ur, in pot je bila res utrujajoča.

Sprva so se nama zdeli vsi visoki (Azijci so bili manjši od naju), domače pa je najbolj zabavala Lukova brada, ki si je vseh šest mesecev ni pobril.

Prvih nekaj dni sva imela manjše težave s časovno spremembo, hladnim vremenom brez vlage v zraku in spet so vsi govorili slovensko. Nekaj dni brez sonca je kar depresivno vplivalo na naju in po začetnem navdušenju sva ponovno želela nazaj na toplo.

Sadje in ostala hrana je ponovno draga, pomivanja in ostalih gospodinjskih opravil pa tudi nisva pretirano pogrešala.

Po drugi strani sva videla družino in prve dni preživela na obiskih. Sonce je končno nehalo pripekati in komarji so naju nehali obletavati.

Težko je povzeti pol leta potovanja, tisti, ki ste brali blog, pa tako veste, kakšne dogodivščine sva imela.

Vsaka država je bila po svoje posebna, marsikdo pa naju vpraša, kje nama je bilo najbolj všeč. 

Na prvem mestu je zagotovo Mjanmar zaradi svoje edinstvenosti, dobrih ljudi in še ne pretiranega turizma. Takoj za njo je Laos s svojo čudovito naravo, pa tudi domačini so naju vedno lepo sprejeli. Tajska je prav tako super destinacija, potovati po njej je izredno enostavno, mnogo zgodovinskih in kulturnih znamenitosti pa naredi vsak dan zelo pester.

Najmanj naju je navdušila Kambodža, Malezija se nama je zdela preveč »evropska«, na Šrilanki pa so ljudje malo pogrenili izkušnjo, saj na vsakem koraku silijo v turiste in želijo naš denar.

Najina hiška in gostitelji na trekingu v Laosu.

Najbolj zabaven je bil treking v Laosu, pa tudi ogled nasadov čaja in nočni treking po džungli v Maleziji. 
Nepozaben je bil obisk nacionalnega parka na Šrilanki, kjer sva videla divje slone, krokodile in ostale živali, pa tudi opazovanje sinjih kitov. V Laosu sva videla še sladkovodne rečne delfine, ki žal izumirajo in se z lesenim čolnom vozila po trdi temi v jami Kong Lor.

Nacionalni park Uda Walawe, Šrilanka.

Jama Kong Lor, Laos.

Videla sva Angkor Wat v Kambodži, starodavne templje v Ayutthay-i na Tajskem, znamenito skalo s templjem v Sigiry-ji na Šrilanki, daleč najlepše pa so bile stupe v Baganu v Mjanmarju, ki človeka res pustijo brez besed.

Bagan, Mjanmar.

Za naju so bili najlepši kraji navadno tisti najmanj turistični, saj je bila atmosfera tam najbolj sproščena, nahajali so se v lepi naravi in so ponujali aktivnosti na prostem.

Opazovanje netopirjev na Tajskem.

Na Tajskem je bil to Mae Hong Son na severu, v Laosu vas Tad Lo na jugu države in Nong Khiew na severu (zame je bil to najlepši kraj potovanja sploh), v Kambodži pa naju je navdušilo mesto Kampot, kjer sva lenarila in uživala ob dobri hrani.

Uživanje v razgledu v vasi Nong Khiew v Laosu.

V Mjanmarju nama je bil kot mesto najbolj všeč Yangon, razgibana in populacijsko zanimiva prestolnica, v Maleziji višavje Cameron Highlands z nasadi čaja, na Šrilanki pa nama je bila še najlepša Sigiriya, okoli katere živijo divji sloni in ostale tropske živali.

Opica v vasi Sigirya na Šrilanki.

Od glavnih mest nama je poleg Yangona bil zelo všeč tudi Bangkok (komu pa ni), saj je kljub svoji velikosti izredno obvladljiv, ponuja pa vse mogoče, kar bi si človek lahko zaželel, ob vseh urah dneva.

Navihane opice v mestu Lopburi na Tajskem.

Potovanje si je bilo najbolj podobno prve tri mesece, saj vizualno Tajci, Laožani in Kambožani izgledajo zelo podobno, pa tudi hrana je v osnovi enaka. 
Počasi so se spreminjali običaji in karakteristike prebivalcev, po zunanjem videzu pa so najbolj »neazijsko« izgledali v Mjanmarju, Maleziji in na Šrilanki, spremenila pa se je tudi tradicionalna hrana.

Najbolj so nama bili všeč ljudje v Laosu in Mjanmarju, saj so izredno prijazni in umirjeni.

Za Slovenijo razumljivo ni vedel skoraj nihče. Presenetili so naju na Šrilanki, kjer so pogosto vedeli, da je del nekdanje Jugoslavije, tajski voznik tuktuk-a pa je vedel, da imamo dobro nogometno ekipo.

Na potovanju nisva ravno odkrivala tople vode, turisti že dolga leta množično potujejo v Azijo, saj je zelo zanimiva, in kar je velikokrat najbolj pomembno, za nas izredno poceni.

Pri pakiranju tako ni bilo večjih težav, saj sva lahko sproti kupila stvari, s katerimi se nisva mogla »založiti« doma.


Med stvari, brez katerih ne bi preživela pol leta na poti, zagotovo spada bombažna spalka, ki je služila kot pregrada med kožo in rjuhami vprašljive čistoče.

Ostale stvari, ki so bile za naju prav tako nujne, so: telefon oz. naprava, ki omogoča dostop do wi-fi omrežja, repelent proti komarjem, krema za zaščito pred sončnimi žarki in mp3 predvajalnik z najljubšimi pesmimi za neskončno dolge vožnje z avtobusom (najdlje sva bila na poti 19 ur).

Dolgčas na dopustih sva preganjala s kartanjem in knjigami, ki sva si jih v angleškem jeziku kupila na poti.

Tajski boks v mestu Mae Hong Son na Tajskem.

Potovala sva 181 dni, ki so minili z bliskovito hitrostjo, in premagala 17.600 kilometrov.

Hvala vsem, ki ste spremljali blog in na tak način potovali z nama!

Kmalu bova objavila še slike, ki sva jih posnela s fotoaparatom.