Šrilanka

Šrilanko, državo, najbolj znano po slonih in čaju, kjer je Luka bil Sir in jaz Lady, sva zapustila z mešanimi vtisi.
Že pred prihodom naju je skrbela varnost, po drugi strani pa je bila to zadnja država, ki sva jo obiskala, kar je pomenilo, da bo potovanja kmalu konec.

Le nekaj dni pred izginutjem letala sva iz Kuala Lumpurja letela v Colombo, kjer se je začel najin majhen krog po državi.

Potovanje po otoku nama je bilo zelo všeč zaradi obsega aktivnosti, ki jih ponuja. Počela sva vse mogoče: ogledovala sva si zgodovinske in naravne znamenitosti, pohajkovala in uživala v razgledih, surfala in bodyboard-ala, se sprehajala med nasadi čaja ter se redila ob dobri hrani.

Prve dni sva drvela od znamenitosti do znamenitosti, obiskala nacionalni park, preživela nekaj dni na podeželju, konec potovanja pa preživela na plažah na jugu in jugozahodu otoka. Država ima čudovito naravo, živali in bogato kulturno zgodovino.

Najbolj neugodni so ljudje, ki na vsakem koraku silijo v tebe in se ne zdijo najbolj pošteni.

Skoraj vsaka skala je sveta, saj skriva vsaj tisoč let star tempelj, na vrhu pa je lep razgled na okoliško džunglo. V nacionalnem parku sva bila dobesedno obdana s sloni, v podeželskih mestih z opicami, po vsem otoku pa so vsakodneven pojav izjemni eksotični ptiči.

Plaže so rajske - dolgi peščeni zalivi, ki dajejo zavetje pred močnimi tokovi Indijskega oceana.

Plaža v Weligami.

Hrana naju je navdušila in pridno sva pridobivala na teži, saj je bila dokaj domačega okusa, in končno ni vse temeljilo na rižu.

Glavnino obroka predstavljajo palačinke; za zajtrk polnjene z jajčko, zelenjavo ali mesom, pečene ali ocvrte, in pa hoppersi – tanka palačinka v obliki skledice, v kateri je pečeno jajce, ponudijo ga z različnimi omakami.
Za kosilo pa tradicionalni kottu roti – na drobno narezana palačinka z zelenjavo in izbranimi dodatki (meso, sir, jajce) ali pa curry-ji z rižem. Riž sva jedla le enkrat, in to na domači večerji pri družini v vasi Haputale, torej ne po lastni izbiri. :)
Domačini jedo z roko, tujci pa dobijo pribor (končno konec s palčkami).

Kottu roti in hoppers.



Higiena v lokalnih restavracijah ni bila ravno na nivoju in prav čudila sva se, da se nisva v času potovanja z ničemer okužila.

Hrano na krožnike servirajo kar z roko, krožniki pa so v večini restavracij »oblečeni« v vrečke, v katero lahko gost po obroku zavije ostanek hrane. Namesto prtičkov so na mizi kosi časopisnega papirja, včasih, ko so naju bili res veseli (v take restavracije, kot sva midva hodila, ne zahaja veliko turistov), pa sva dobila celo papirnate serviete.

Jutranje palačinke z omakami. 

Na začetku sva bila kar zmedena, saj ima večina lokalnih restavracij v imenu besedo hotel, in te so bile najboljše, kar se hrane tiče.

Na najino veliko veselje povsod strežejo svoj čaj, ki sva ga navadno pila z mlekom, in za malico zraven naročila »some food«, kar je pomenilo pladenj dobrot v obliki takšnih in drugačnih palačink in štručk ter peciva.
Vedno sva izbirala lokale, v katere so hodili domačini, kjer je bilo najbolj poceni, a tudi najbolj umazano.
Restavracije s hitro prehrano so samo v prestolnici Colombo (KFC, Burger King, Pizza Hut, ipd).

Curry-ji v lokalni restavraciji.

Prevoz je bil res smešno poceni, za potovanje po Šrilanki sva skupno plačala dobrih 16€, kar znese 2 centa na kilometer.
Potovala sva z javnimi avtobusu in vlaki v 3. razredu. Po pričakovanjih so prevozna sredstva v slabem stanju, avtobusi presenetljivo niso stari toliko, kot izgledajo, vlaki pa so tudi bili precej zdelani, a vseeno dosti bolj udobni.

Sladoledar na avtobusni postaji. 

Prvič na potovanju se nama je zgodilo, da avtobus ni imel ločenega prostora za nahrbtnike, kar je pomenilo, da sva jih morala imeti ob sebi. To je bilo veliko bolj naporno, kot se sliši, saj ju pri nogah nisva mogla imeti, ker med sedeži ni bilo dovolj prostora, ob strani pa prav tako ne, saj je prehod zelo ozek.
Največkrat sva nahrbtnike pustila kar pri šoferju, ki ima ob sebi nekaj prostora (skoraj vedno sva bila edina turista), enkrat pa sva morala kupiti dodatno karto, da sva jih lahko imela na sedežu zraven sebe.

Avtobusi so vedno nagneteni, zjutraj, popoldne in zvečer. Vozijo pogosto, vendar je masa ljudi tako velika, da je gneča na vsaki vožnji. Ljudje, ki sedijo in stojijo, plačajo enako in lahko se zgodi, da pet ur vožnje stojiš.
Na postajah se avtobus nikoli prav ne ustavi in gre bolj za »hop on – hop off« princip, ki je kar težaven za starejše in otroke, pa tudi za naju z nahrbtniki.
Vozniki so zmešani in nenavadno je, da se nikoli nismo zaleteli. Prehitevajo vse pred sabo, drvijo v ovinke in zavirajo v zadnjem trenutku.

Na avtobusu seveda ni klime, v namen prezračevanja so vedno fiksno odprta vrata, z vseh strani pa piha tudi iz odprtih oken.

Vlak je bolj udobna verzija javnega prevoza in prav tako smešno poceni. Sedeži so tako kot na avtobusu oblečeni v plastiko, nad glavo so police za prtljago, navadno pa je gneča manjša. Razgled je fenomenalen in že zaradi tega je vredno potovati z vlakom.

Karte se prodajajo za prvi razred, ki ga imajo le redke linije, namenjen je predvsem turistom za panoramsko vožnjo, drugi razred načeloma garantira sedež (če slučajno kdo preverja karte), ki je malenkost bolj udoben in za tretji razred, ki poln zanimivih domačinov.
Do vlaka prideš le s karto, na njem pa navadno ni sprevodnikov ali uradnih oseb, ki bi jih preverjale.
Vozila sva se v tretjem razredu, enkrat pa sva kupila karte za drugega, saj sva želela sedež, ker je bila vožnja dolga, nato pa sem se jaz stiskala z domačinkami in njihovimi otroki, da je pot kar tekel z mene, Luka pa je stal.

Taksijev ni, za hitre in poceni prevoze so tukaj na voljo »three wheeler« vozila, tuk tuk-i na tri kolesa. Seveda so mnogo dražji od avtobusov in vlakov (a še vedno zelo poceni) in sva vanje komaj spravila vso svojo prtljago, z njimi pa sva se vedno vozila od postaje do prenočišča in obratno.

Velikokrat sva spala pri domačinih, ki oddajajo sobe v svojih prizidkih, nekajkrat pa v guesthouse-ih. Vedno sva imela svojo sobo, v večini mest s svojo kopalnico, dvakrat pa celo toplo vodo.
Sobe so variirale od umazanih z uporabljeno posteljnino, kjer ne bi želela spati brez svoje spalke, do novih, brezhibno čistih sob s kičasto dekoracijo.
Kadar so bile lastnice ali upraviteljice ženske, so bile sobe čiste, ko pa so naju sprejeli moški, sva vedela, da bova spala v umazaniji.

Najbolj kičasta soba na Šrilanki.

Prenočišča so bila nekoliko dražja, kot v JV Aziji (z izjemo Burme), za sobo sva plačevala med preračunano 8.3€ in slabih 14€, največkrat je bila cena spanja 11€, cena pa navadno ni imela veze s kvaliteto, ampak s tem, ali je mesto turistično.
Vedno so bile proste sobe, povsod, kamor sva šla, ponudba presega povpraševanje.
Oblačila sva dala v pranje le enkrat, saj je bila storitev draga, zato sva prala kar na roke.

Turistov je daleč najmanj izmed vseh držav, ki sva jih obiskala, mogoče zaradi tega take storitve še niso dovolj pogoste.
Tudi z dostopom do interneta sva imela kar nekaj težav in prvič se nama je zgodilo, da sva bila tudi po nekaj dni brez dostopa do wi-fi omrežja.
Običajni so bili izpadi elektrike (bolj pogosti, kot v Burmi), kar naju je na začetku kar presenetilo.

Ves čas potovanja po Šrilanki, razen v višavjih, je bilo zelo zelo vroče, z močnim soncem, pa tudi vlaga je bila kar visoka.
Ob obali je pihal veter, enkrat pa je celo deževalo.

Gostota prebivalstva je izredno visoka, kar pomeni, da je gneča povsod. Na Šrilanki živi 20 milijonov ljudi, gostota prebivalstva je 323 ljudi na kvadratni kilometer (za primerjavo - v Sloveniji je gostota prebivalstva 99 ljudi na kvadratni kilometer).
Domačini so v glavnem potomci Indijcev, Arabcev, Nizozemcev, Britancev in Portugalcev.


Avtohtoni prebivalci Šrilanke se imenujejo Veddas, lovci in nabiralci, ki živijo v džungli in so že skoraj v celoti izginili zaradi razvoja, uničevanja gozdov in preseljevanja mladih v mesta.
Največja etnična skupina so Singalci (Sinhalese), ki jih je okoli 74%, Šrilanških Tamilcev (Sri Lanka Tamils) je približno 11%, Mavrev (Moors), ki so potomci Arabskih trgovcev, je 9%.

Pestra migracija na Šrilanko. 
Vir: Wikipedia. 

Med leti 1983 in 2009 je na Šrilanki divjala državljanska vojna med Tamilskimi tigri in vlado, v kateri je umrlo skoraj 100.000 ljudi.
Vse se je začelo v času britanske kolonizacije, saj so Britanci preferirali Tamile in jih postavljali na visoke položaje, zaradi česar so Tamili postali osovraženi s strani Singhalcev.
Po neodvisnosti izpod britanske oblasti je parlament nato sprejel odločitev, da je uradni jezik singhalščina in Tamili niso dobili službe ali mogli študirati, saj niso govorili jezika. Naslednji sprejet zakon je diskriminiral manjšino Indijskih Tamilcev, tako jih je 700.000 ostalo brez državljanstva, 300.000 pa so jih deportirali v Indijo (Indijski Tamili, živeči na Šrilanki, so šele leta 2005 dobili šrilanško državljanstvo).
Sprejetih je bilo še več zakonov, ki so čisto onesposobili Tamile za normalno življenje in vojna je bila neizogibna.
V zadnjem letu vojne, 2009, je bilo izvršenih več vojnih zločinov, vključno z usmrtitvami, posilstvi, namernim prikrajšanjem vode in živil za civiliste na vojnih območjih, rekrutiranjem otrok in napadi na civiliste.
Med vojno je veliko tamilskih beguncev prebežalo v Kanado, Indijo in Evropo (trikratna nominiranka za nagrado Grammy, pevka M.I.A. je Šrilanška Tamilka, ki je med vojno kot begunka z mamo pobegnila v Veliko Britanijo).
Še vedno pa se veliko Tamilov seli v Avstralijo.
Danes bi naj prebivalci bili enakopravni, uradna sta tudi oba jezika. Zanimivo je, da ena etnična manjšina ne razume jezika druge in obratno.

Obvestilo v singalskem, tamilskem in angleškem jeziku.

Nekateri obalni predeli se še vedno postavljajo na noge po tsunamiju leta 2004, v katerem je umrlo več kot 35.000 ljudi.
Budizem je večinska vera na Šrilanki (ne glede na etnično pripadnost), sledijo Hinduizem, Islam in Krščanstvo.

Templjev je malo, cerkve pa so iz časa kolonizacij.

Veliko dajo na ajuverdo, tradicionalno medicino, ki uravnava telo in duha. Povsod prodajajo ajuverdična mazila, zdravila in masaže.

Ljudje so nama bili najmanj všeč, saj so izredno vsiljivi in grabežljivi. Ženske imajo v družbi zelo podrejen položaj, so pa tudi mnogo bolj prijazne in poštene.
Običajno se oblačijo zelo ženstveno, v dolga krila ali saronge, imajo dolge lase, mnogo pa jih nosi na čelu rdeče pike, t.i. bindi-je.
Moški nosijo platnena krila v tubi (v Burmi se imenujejo longy, tukaj pa sarong).Družba je izredno patriarhalna, moški delajo v restavracijah, vodijo guesthouse-e, opravljajo pač vsa dela, pri katerih je potreben stik z ljudmi.

Kot sem že napisala, sva imela izkušnje z grabežljivimi domačini. Za vsak prevoz s tuk tuk-om sva plačala veliko več, kot domačini, sploh, če nisva vedela, kam greva. Za ceno smo se spogajali prej, potem pa naju je voznik peljal recimo 100 m naprej do guesthouse-a.
Tudi v vseh restavracijah in v večini homestay-ev, kjer sva jedla, dodatno zaračunajo 10% za postrežbo, natakarji pa nato pričakujejo še napitnino, saj gre dodatek k računu kar lastniku.

Domačini obožujejo kriket in imajo tudi dobro nacionalno ekipo.
Kadarkoli je tekma, so prilepljeni na ekrane, ali pa v gruči stojijo pred gostilno, v kateri jo predvajajo. Sama sva videla del tekme v Galle-ju in resnično ne razumeva, kaj je pri tem športu tako zanimivo. Zbere se ogromno ljudi, ena tekma pa lahko traja tudi po več dni.

Najbolj sva uživala v nacionalnem parku Uda Walawe, kjer sva bila obdana z divjimi sloni, aligatorji, vsemi mogočimi ptiči, videla pa sva tudi munga, divjo mačko, bivole in šakale.
Nekaj posebnega je bil tudi najin dopust na peščenih plažah na južnem delu otoka, kjer morje še ni onesnaženo, domačini pa so prijazni in veseli turistov. V Mirissi sva šla še na opazovanje sinjih kitov, kar je bila res enkratna izkušnja.

Cene hrane in pijače so podobne kot v ostalih državah – zajtrk ali kosilo med 1 in 1.5€, velika plastenka vode približno 0.3€, skodelica čaja z mlekom približno 0.2€.
Trgovine kot take so le v večjih, turističnih mestih, drugje pa so to stojnice v garažah, ponekod pa osnovne potrebščine in hrano prodajajo tudi v restavracijah.

Lokalna trgovina.

Država je samozadostna, kar se hrane in pijače tiče, uvoženi izdelki so dragi (presenetile so naju cene Coca Cole in sladkarij znanih znamk). Prvič na najinem potovanju so imeli pravo mlečno čokolado! Končno so bili na voljo pravo mleko in mlečni izdelki, ne samo sojini nadomestki.
Pivo in ostale alkoholne pijače je bilo mogoče kupiti le v »Wine stores«, trgovinami z alkoholom, ki so zaščitene z rešetkami in lahko pijačo naročiš samo skozi okence. Tako sva od začetka kupovala pivo na pogled (katera embalaža nama je bila pač bolj všeč) in prvič odnesla pločevinko piva z vsebnostjo 8.4% alkohola.

Z lakoto sva se držala proračuna in tako na dan porabila povprečno 24.5€ za hrano, spanje in prevoz.
Skupaj sva tako v 25-ih dneh porabila 614€, iz izrednega "sklada" pa sva si privoščila ogled nacionalnega parka in opazovanje kitov.

Na Šrilanki sva prepotovala 840 kilometrov po ravninah, hribovjih in južni obali. Sever in vzhodno obalo sva izpustila, saj je tam trenutno deževno in vetrovno obdobje, na sever pa po vojni zaide le malo tujcev.
Varnost naju praktično nikoli ni skrbela.

Luka obira čaj.

Agama se suši po dežju.

Na skali v Sigiryji

Srfanje v Midigami.