Midigamo sva kljub "ne pretirano snažni" (beri: svinjsko za pop...) sobi zapustila s težkim srcem, ker sva vedela, da naju čakata le še dva dni ogledov, potem pa vrnitev v mrzlo realnost.
Ker je spanje v Galle-ju bolano drago, sva raje prenočila v deset minut oddaljeni Unawatuni - malem kraju, ki pa kr poka od turistov. Sva pa si zato lahko privoščila "poslovilno" večerjo na plaži.
V Galle-ju sva imela srečo, da sva naletela na kriket tekmo. Domačini so fanatično navdušeni nad tem športom, nama pa še zdaj ni uspelo ugotovit, kaj je smisel igre (moraš bit res vztrajn, da pogledaš tekmo do konca, ker lahko včasih traja po nekaj dni).
V mestu sva si ogledala nizozemsko utrdbo in se v peklenski vročini sprehajala pa starem mestnem jedru - vmes nama je uspelo najt vrjetno najbolj "domačinsko" kantino v celem mestu, kjer sva (predvsem jaz) izkoristila nizke cene in degustirala razne vrste curryjev.
Naslednji dan sva se z vlakom odpravila v še zadnje mesto na najinem potovanju - Colombo. Mesto samo ne ponuja ravno dosti ogledom željnemu turistu, ampak ker se nama po pravici povedano niti ni več dalo lazit okoli, je bilo to zelo dobrodošlo. Poleg tega je bilo peklensko vroče.
Vmes sva odštevala ure do najinega odhoda in se na koncu zvečer v nagnetenem vlaku odpeljala proti letališču. Sicer eno postajo predaleč, tak da sva potem čakala še na vlak v nasprotno smer, ampak na koncu nama je uspelo.
Na letališču sva najprej šla iskat torbo, ki sva jo tam pustila pred slabim mesecem. Ko sva se prepričala, da nama niso pokradli preveč stvari, sva šla vesela prepakiravat stvari za letalo.
Prvi let sva imela ob pol petih zjutraj po lokalnem času in od domovine naju je ločilo samo še dobrih 13 ur letenja in par ur čakanja po letališčih.
Vsega lepega je enkrat konec in v torek zvečer sva se znašla tam, kjer sva točno pred šestimi meseci na torkov večer začela polletno potovanje po Aziji - najinem malem stanovanju v Mariboru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar