Treking - 2. dan

Noč ni prinesla zasluženega počitka - tanka "stena" iz bambusa ni zadržala vseh možnih čudnih zvokov. Ob štirih so potem začeli gnjavit petelini, pol ure kasneje pa so se začeli prebujat prvi vaščani. Pohvalno, da radi začenjajo dan zgodaj, čeprav bi vaški kovač mirno lahko začel svoja opravila kako uro kasneje.

Zajtrk ni bil po najinem okusu (pekoča juha z rezanci), sledil je še hiter ogled vasi (lahko sem si od blizu ogledal kovača, kako kuje to čudovito glasbo) in novozgrajene šole, ki so jo postavili prostovoljci iz Evrope. Na vprašanje, kje dobijo železo za kovanje, je vodič z nasmeškom odgovoril: "Bombs!"

Program trekinga je za ta dan obetal "dve uri lahke hoje do reke, od koder je še ena ura zmerne hoje do bližnjega slapa". Mhm. Iz nama takrat neznanega razloga smo hojo začeli z zelo hitrim tempom in ker je večina poti vodila med travniki in polji brez sence, dan pa je bil izredno vroč, nama je voda hitro pošla in pri obeh so se začeli kazati prvi znaki dehidracije. Huje je bilo Nini, ki zaradi svoje konstitucije nima ravno dosti "zaloge" tekočin v sebi. Na srečo smo kmalu dosegli manjšo vas, kjer smo si privoščili malo počitka in obnovili rezerve.

Hoje pa kr ni bilo konec. Po dobrih treh urah (lahkega teka) smo nato končno prispeli do obrežja reke, kjer nas je že čakala ladjica za prevoz na drugo stran.

Prečkanje je na srečo prineslo tudi malo bolj prijazen teren (dosti več sence), bližina potokov pa je malo ohladila razbeljen zrak, tako da je bilo napredovanje malenkost bolj znosno.
Zadnji del poti je celo potekal po strugi - gladina vode je zaradi začetka sušnega obdobja že toliko padla, da smo lahko poskakovali iz ene skale na drugo.

Čeprav sem vmes že bil prepričan, da ne bom nikoli dočakal, smo sčasoma le dosegli težko pričakovani cilj - slap s tolmunom za kopanje in prostor za kosilo.

Tukaj se je tudi izkazalo, zakaj je bilo treba prej tako dirkat - agencija je za ta dan organizirala še  enodnevni izlet do slapa in večina izletnikov se je nazaj vrnila s kanuji, dveh debelih vzhodnoevropejcev pa očitno ni bilo dovolj v hlačah in so ju za povratek želeli priključit nama (ko smo se potem vračali, sem si potihem želel, da bi vsaj eden izmed njiju vseeno doživel radosti utapljanja).
Veselih trenutkov ob slapu je bilo kmalu konec in sledil je le še enourni sprehod nazaj do reke od koder sva med ležerno vožnjo po reki lahko občudovala vodne bivole ter se vrnila nazaj do "domačega" mesta.

Najino dvodnevno popotovanje je bilo verjetno eno izmed boljših doživetij v Laosu in čeprav nimava na tem podričju ravno dosti izkušenj, lahko vseeno mirno napišem, da sva na koncu dobila točno to, kar sva si želela od trekinga - pristno izkušnjo s prijaznimi domačini v neokrnjeni naravi.

Prestolnica Vientiane

Tokrat je bila vožnja krajša, saj smo potovali po ravnini, ampak razgled zato ni bil nič manj lep.

Kot v vseh ostalih mestih v Laosu, je tudi tukaj avtobusna postaja od centra oddaljena kakšnih 10 km, in je potrebna še vožnja s tuk tuk-om. Zbasali smo se torej v enega izmed mnogih, v mestu pa sva se najprej sprehajala od hostla do hostla in spraševala za cene, saj je prestolnica znana po dragih nočitvah. Odločila sva se za malo dražjega, a je vključeval zajtrk. Nastanila sva se v najini miniaturni sobici in šla raziskovati mesto. Na kratkem sprehodu sva videla nekaj znamenitosti, tudi predsedniško palačo, stupo in wat. Po večerji sva opazivala čudovit sončni zahod ob reki Mekong.

Naslednji dan je bilo noro vroče (spetna napoved je kazala "zdi se kot 39"), midva pa sva si sposodila kolesa, ker sva želela videti še ostale znamenitosti. Vozila sva po cesti, a promet je kljub temu, da je gost, dobro urejen, pa tudi semaforji so pogosti, zato s kolesarjenjem ni bilo nobenih problemov.

Med potjo sva videla slavolok Patuxay, zgrajen leta 1969 v spomin na padle v prerevolucionarni vojni (denar je prišel od ZDA za izgradnjo novega letališča).

Glavni cilj je bil Pha That Luang, zlata stupa, ki je najpomembnejši državni spomenik, simbol budizma in suverenosti Laosa. Tam sem si morala sposoditi tradicionalno krilo (ki jo nosijo večinoma vse ženske povsod po državi), saj drugače ne bi smela vstopiti.

Na poti nazaj sva šla v nekdanji kraljevi tempelj, ki je danes muzej in vsebuje veliko zbirko podob Bude.

Prestolnica je velika in lepa, vendar ne navdaja z občutkom veličastnega, ki jo človek navadno doživi ob obisku glavnega mesta. Lepih in velikih stavb je kar nekaj, vendar so nove, in mesto je skoraj brez arhitekturne zgodovine.
Ljudje in vsi predeli so zelo preprosti, povsod so stojnice s cenenimi izdelki in hrano, kar je verjetno za pričakovati v državi, tako revni, kot je Laos.

V civilizaciji

Proti jedru države je vse izgledalo razvitejše - vasi so zamenjala mesta, namesto volov so ob cesti bili pločniki in v trgovinah so izdelki imeli cene.

Naslednja destinacija je bil Luang Prabang, oddaljen 260 km in 8 ur vožnje, pred potjo pa so razdelili vrečke za bruhanje. Ni me ravno navdušilo, ampak sem prestala tudi to pot.
Hrepenela sem že po civilizaciji, čeprav mi je pristno življenje dosti bolj všeč. Človek se vseeno naveliča naročati večerjo nekomu, ki te ne razume, kupovati šampon v leseni uti, kjer prodajajo tudi motorno olje, predvsem pa sem želela končno pustiti za sabo vse te ovinke in slabe ceste, prevožene v slabih avtobusih.

 S tem sva tudi zapustila hladnejši del države (najmanj 15 stopinj), kar je pomenilo, da ne videvava več domačinov z zimskimi plašči in puhovkami, pa tudi midva sva lahko spet pospravila dolge rokave. Vendar je prijala sprememba v smislu temperaturne razlike med dnevom in nočjo.
Ko to pišem, je zunaj 35 stopinj celzija in močno sonce.

Mesto je izpolnilo moja pričakovanja in jih še preseglo v smislu masovnega turizma. Fine hiške z belimi ploti še iz časa francoskega kolonializma, lokal pri lokalu, in nešteto guesthouse-ov. Tokrat sem se odločila, da se ne bom pritoževala nad pretiranim turizmom, ampak ga izkoristila po svojih kriterijih. To je pomenilo sendviče za zajtrk (in to čisto prave, z dobrim kruhom, pečenim piščančjim mesom in svežo zelenjavo) in smoothi-je s kombinacijami vsega mogočega sadja.

Prvi večer sva praznovala še tastov rojstni dan, in si privoščla pojedino z žara. To ni tak žar, kot sva ga pričakovala. Najprej te pričaka luknja v sredini mize, v njo dajo betonsko vedro z žarečim ogljem. Preko namestijo pokrov, ki ima ob strani žleb, noter pa se nalije juha, v kateri si sproti kuhaš zelenjavo in rezance, in jo ješ, med tem ko čakaš, da se ti po vrhu speče meso. Res je bilo okusno in sita sva bila, kot že dolgo ne. Vse najboljše, Vlado! :)

Tako, sita sva, zdaj pa še spominki! Na nočnem marketu s samimi ročno izdelanimi umetninami sva nakupila spominke za domače in zase - na statve pletene rute, domače čaje, sliko, narisano s kavo, in še kaj.

Mesto ni imelo kaj drugega za ponudit, razen še kakšnih naravnih znamenitosti zunaj mesta, a zaenkrat imava slapov in razgleda dovolj. Zelo zanimivo v tem mestu se mi je zdelo, da so bili turisti v večini stari 50+ let.

Naslednja postaja na najinem zemljevidu je bil Vang Vieng. Tu je populacija turistov mlada, saj je to "pijano mesto". V sezoni to pomeni 15 belcev na enega domačina, glavna atrakcija pa je tubing (vožnja na traktorski zračnici po reki) in brezplačna žgana pijača. Reka je lahko kdaj tudi zahrbtna, in v kombinaciji z alkoholom letno tukaj umre približno 20 mladih.
Tubing sva torej izpustila, spet pa uživala v izbiri dobre hrane po konkurenčnih cenah in pila pivo po 1€ v TV barih, kjer cel dan vrtijo nanizanko Prijatelji.

Tudi brezdelje hitro postane nadležno, zato sva v nedeljo najela skuter in še odpeljala po netlakovani cesti do t.i. Modre lagune in jame Tham Phu Kham. Vožnja je bila noro naporna, a vredna cilja! Turkizna voda s krapi, spet nešteto turistov, in Luka, ki skače s 5-metrskega drevesa salte nazaj.

V jami leži zlat Buda, in sončni žarki, ki ga osvetljijo, ga naredijo res veličastnega. Jamo lahko greš raziskovati kar sam, in izkušnja je bila prav zanimiva.

Phonsavanh in Plains of Jars

V mesto smo prispeli pozno, okoli polnoči, vožnja po temi je bila kar strašljiva. Predvsem pa se vleče, težko je devet ur sedeti na ozkih neudobnih sedežih.

Spala sva v najbližjem guesthouse-u in se naslednji dan takoj odpravila v drugega. Zadnje dni jeva dobre zajtrke, in sicer v indijskih restavracijah, ki strežejo jajca na vse načine, pa tudi pravi kruh.
Najela sva motorno kolo in se odpravila do najbližjega najdišča Plains of Jars. V mestu jih je približno 20, za javnost so odprta tri, izvirajo pa iz železne dobe. Plačati sva morala "parkirišče" in vstopnino, vsa ta grabežljivost mi na Laos meče slabo luč.

Najdišče je lepo urejeno, povsod pa so veliki kraterji in opozorila, da se je potrebno držati urejene poti, saj je bilo območje v času skrivne vojne pogosto bombardirano. Gre za manjšo planoto velikih kamnitih posod oz. žar (težko je bilo najti lep prevod), za katere še danes ni jasno, za kaj so jih uporabljali. V nekaterih so našli ostanke človeških kosti, zato bi lahko bile žare.
Na najdišču je 250 posod različnih stopenj ohranjenosti, tehtajo pa od 600kilogramov do 1 tone. Največja tehta kar 6 ton in bi naj po izročilu pripadala mitičnemu kralju Jeuam-u.

Zvečer sva obiskala prostore dobrodelne organizacije MAG, ki v Laosu (in še mnogo drugih državah po svetu) skrbi za odstranjevanje neeksplodiranih sredstev in ostankov bomb. Ogledala sva si dva dokumentarna filma o skrivni vojni, različnih tipih bomb ter grozovitih posledicah, ki jih imajo neeksplodirana ubojna sredstva še danes. 30% vseh odvrženih namreč ni detoniralo. Ob pogledu na opečene, pohabljene in razstreljene otroke človek težko ostane brez solz.

Kmetje ne morejo obdelovati zemlje, saj so skoraj po vsej državi raztresene t.i. bombice (vrsta kasetnega razstreliva), ki še niso eksplodirale. Te se skrivajo pod plastjo zemlje, in se sprožijo ob najmanjšem premiku, torej tudi pri udarcu z lopato ali oranju.Največ žrtev je prav med kmeti in otroci. Otroci mislijo, da so to žoge ali kakšno sadje, saj so na zunaj včasih rumene in ravno prave velikosti. Veliko je že izobraževanj v šolah in vaseh, a večkrat želijo domačini prodati školjko bombe, saj gre za kvalitetno železo, iz katerega potem kujejo nože, žlice in posode.

Vsak dan v Laosu eksplodira bomba, ki nekoga poškoduje ali ubije.

Politična situacija v Laosu

Po pogovoru s fantoma na trekingu sem se odločila, da pripravim krajši prispevek o trenutni politični situaciji v Laosu.

Po padcu kraljevine in kasneje koncu napadov s strani ameriških sil se je oblikovala ljudska republika z enostrankarskim političnim sistemom.

Država je izjemno koruptivna, in večkrat se zgodi, da zaposleni v državnih službah po nekaj mesecev ostanejo brez plače. Za mlade ni služb, za zaposlitev pri državi pa so potrebne veze in poznanstva.

Največja težava, s katero se soočajo državljani Laosa, in o tem med seboj neradi govorijo, pa je popolna politična cenzura.
V ustavi je zagotovljena pravica do zborovanja, izražanja verske pripadnosti in pravica do govora, v realnosti pa so vse te pravice grobo kršene.

S turisti pogosto spregovorijo o tem problemu, saj tako zagotovo vedo, da ne bodo kaznovani. Namreč, če slabo govorijo o državi in njenem vodstvu, "izginejo". Vodič in njegov prijatelj sta nama povedala o primerih mladih izobraženih ljudi, ki so želeli na primer ohraniti gozdove, a jih zaradi preglasnih mnenj že nekaj let niso videli. Prav začudena sta bila, ko sva jima pripovedovala o lanskih protestih pri nas.

Trenutna situacija je res slaba za ljudi, ki so utišani s strani države. A ko pogledaš končni rezultat, sta si naši državi kar preveč podobni. Mi lahko govorimo o korupciji in ostalih aferah, ki si jih privoščijo naši politiki, se jezimo in protestiramo, ljudje v Laosu pa ne - v nobeni od držav pa se na koncu nič ne spremeni.

Rojstni kraj Laosa

Želela sva videti še skrajni severovzhod države, zato sva se odpravila na dolgo in mučno pot. Naporna je bila predvsem za moj želodec, pa tudi za najino denarnico.

V Nong Khiew ni avtobusne postaje, karto sva morala rezervirati pri agenciji, in najverjetneje sva jo dvojno preplačala. Najprej sva se peljala do mesta Vieng Thong, vendar sem ovinke dobro prenesla, zato sva se odločila, da greva še naprej. Če ne bi, bi morala čakati 24 ur na enak avtobus naslednji dan. Doplačala sva malenkost in peljali smo se naprej. Ko se je stemnilo, mi je začelo obračati želodec. Osvetljave ni, so pa ovinki in gost gozd. Cesta je široka kot naš en vozni pas, a se kljub temu srecuješ s tovornjaki in avtobusi. Komaj sem čakala, da pridemo v Sam Neuo!

Po 9,5 urah vožnje smo prispeli. Na postajo izven mesta in seveda je Laos že spal. Nekako sva našla prevoz do centra, a prvih nekaj guesthouse-ov je bilo zasedenih, zato sva se odločila za prostega, ki je bil zelo poceni (5€ za sobo s kopalnico), ampak v slabem stanju. In seveda brez interneta.

Naslednji dan sva si na hitro ogledala mesto, a ni kaj dosti za videt. Tudi pokrajina ni tako lepa, kot sva pričakovala zaradi opisov v knjigi. Zjutraj se je začela nova misija - najti zajtrk. Restavtacije po mestu je mogoče prešteti na prste ene roke, prva ni stregla zajtrkov, potem niso znali angleško in nisva morala naročiti, na koncu kroga po mestu pa nama je uspelo.

Vodnik bi naj bil aktualen in zanesljiv, a sva spet spoznala, da to niti slučajno ne drži. Postaja za prevoz v naslednje mesto bi naj bila le kilometer hoje iz centra. Zato sva šla peš, z nahrbtniki, opoldne, po najmočnejšem soncu. A hoji ni bilo ne konca, ne kraja. Po skoraj uri sva le prispela, a ker res ni bil najin dan, avtobusi seveda niso vozili. Peljal naj bi en avtobus, in to zjutraj, ne pa vsako uro, kot piše v najnovejši izdaji Lonely Planet-a. Poskusila sva štopati, a brez uspeha. Na koncu smo se z budističnim menihom, ki je potoval v najino smer dogovorili, da skupaj najamemo tuk-tuk, in vse naju je stalo 3x več, kot bi sicer.

Po slabi uri vožnje smo le prispeli v Vieng Xai, mestece, ki ga je zaznamovala t.i. skrivna vojna ("Secret War"). Leži na robu države, v bližini Vietnama, med apnenčastimi hribovji, ki kažejo svoje skale. V guesthouse-u so naju spet olupili, celo mesto pa je brez interneta. Očitno sva res razvajena turista. :)

Zjutraj nisva imela izbire, šla sva v najbližjo restavracijo in dobila, kar so pač imeli. Torej njihov tradicionalni zajtrk, pikantno juho z rezanci in sojo.
Nekaj čez devet, ko se je obvezni vodič končno prikazal, smo odšli s kolesi na ogled nekaterih pomembnejših jam (vseh je približno 400), v kateri so med leti 1964 in 1973 živeli voditelji gibanja Pathet Lao. Ogled je bil resnično zanimiv, dobila sva tudi audio guide in poslušala pripovedi ljudi, ki so tukaj živeli v času bombardiranj in se jih je vojna tako ali drugače dotaknila.

Gibanje se je oblikovalo v boju proti kraljevemu vladanju, ki so ga podpirali Američani. Jame so postale t.i. Skrito mesto, sem so prihajali podporniki gibanja, in v času devetih let bombardiranja je v njih živelo kar 20.000 ljudi. Jame so bile naravne, ali pa so jih naredili ljudje - najprej ročno z orodjem, kasneje pa z dinamitom. V njih o bile šole, pekarne, knjižnica z wat-om, vsak od voditeljev pa je imel svojo jamo s spalnico in straniščem.
V skalah zijajo velike lukjne, ki so jih povzročile bombe, in vidnih je veliko kraterjev. Letala niso izbirala tarč, bombardirali so hiše, polja, živino na paši, skratka vse, medtem ko je predsednik Amerike po televiziji zatrjeval, da v Laosu ni nobenega ameriškega vojaka.
Grozno je bilo poslušati pripovedi ljudi, ki so njive obdelovali ponoči, da so imeli kaj riža, večina prebivalcev pa niti ni vedela, kaj Amerika sploh je, kaj šele, zakaj jih ubijajo.

Pot nazaj je bila ponovno problematična, kar pomeni, da seveda ni avtobusov. Ker sva želela še isti dan v Phonsavan, sva morala plačati taksi. Ta je pridirjal nazaj v Sam Neuo, da sva lahko prispela tri ure predčasno na postajo in sem se jaz psihično pripravila na še eno naporno 8-urno vožnjo.

Vas Nong Khiaw

Potovanje do sem je bil pravi manjši podvig.
Avtobusne karte ni bilo mogoče rezervirati vnaprej, zato sva zgodaj vstala, da jih je Luka šel kupit, da ne bi ostala brez prevoza. Na postajo sva prišla pol ure prej, da ne bi slučajno zamudila. To je prva postaja, a je šoferju uspelo 20 minut zamuditi, potem smo pa čakali, čakali in čakali. Čakali smo še dve uri, in to zato, ker še niso bili vsi sedeži zasedeni. Mogoče pa bi si kdo premislil, in želel dve uri prepozno na pot.

Asfalt je postopoma izginjal, občasno so ga bile le še zaplate, cesta pa je bila seveda ovinkasta. Peljali smo se mimo nekaj manjših vasi, po štirih urah vožnje pa prispeli na cilj. V najlepšo vasico, kar sem jih kdaj videla (čeprav jih je tudi v Sloveniji mnogo).

Nekaj hiš, restavracij in guesthouse-ov, široka reka, nad njo lep most, vse naokoli pa sama hribovja z gozdom skalami. Kaj hočeš več! :)
Vas se nahaja na 1300 m nadmorske višine, življenje pa je umirjeno in čisto mestno. Domačini se ukvarjajo predvsem s trgovino, turizmom in prevozom z ladijcami.

Našla sva super sobico, zaenkrat sva v Laosu dobila veliko več za manjši denar, kar se prenočišča tiče.

Naslednji dan sva se odpravila na razgledno točko, kar je pomenilo dobro uro hoje po džungli v strm hrib. Domačini so uredili pot, in strogo sva se je držala, saj je tudi na tem območju še veliko neeksplodiranih min.

Razgled na vrhu je bil fenomenalen, odtehtal je naporno hojo v tej vročini.

Zvečer sva rezervirala treking, saj naju je pokrajina očarala in sva jo želela bolje spoznati.