Želela sva videti še skrajni severovzhod države, zato sva se odpravila na dolgo in mučno pot. Naporna je bila predvsem za moj želodec, pa tudi za najino denarnico.
V Nong Khiew ni avtobusne postaje, karto sva morala rezervirati pri agenciji, in najverjetneje sva jo dvojno preplačala. Najprej sva se peljala do mesta Vieng Thong, vendar sem ovinke dobro prenesla, zato sva se odločila, da greva še naprej. Če ne bi, bi morala čakati 24 ur na enak avtobus naslednji dan. Doplačala sva malenkost in peljali smo se naprej. Ko se je stemnilo, mi je začelo obračati želodec. Osvetljave ni, so pa ovinki in gost gozd. Cesta je široka kot naš en vozni pas, a se kljub temu srecuješ s tovornjaki in avtobusi. Komaj sem čakala, da pridemo v Sam Neuo!
Po 9,5 urah vožnje smo prispeli. Na postajo izven mesta in seveda je Laos že spal. Nekako sva našla prevoz do centra, a prvih nekaj guesthouse-ov je bilo zasedenih, zato sva se odločila za prostega, ki je bil zelo poceni (5€ za sobo s kopalnico), ampak v slabem stanju. In seveda brez interneta.
Naslednji dan sva si na hitro ogledala mesto, a ni kaj dosti za videt. Tudi pokrajina ni tako lepa, kot sva pričakovala zaradi opisov v knjigi. Zjutraj se je začela nova misija - najti zajtrk. Restavtacije po mestu je mogoče prešteti na prste ene roke, prva ni stregla zajtrkov, potem niso znali angleško in nisva morala naročiti, na koncu kroga po mestu pa nama je uspelo.
Vodnik bi naj bil aktualen in zanesljiv, a sva spet spoznala, da to niti slučajno ne drži. Postaja za prevoz v naslednje mesto bi naj bila le kilometer hoje iz centra. Zato sva šla peš, z nahrbtniki, opoldne, po najmočnejšem soncu. A hoji ni bilo ne konca, ne kraja. Po skoraj uri sva le prispela, a ker res ni bil najin dan, avtobusi seveda niso vozili. Peljal naj bi en avtobus, in to zjutraj, ne pa vsako uro, kot piše v najnovejši izdaji Lonely Planet-a. Poskusila sva štopati, a brez uspeha. Na koncu smo se z budističnim menihom, ki je potoval v najino smer dogovorili, da skupaj najamemo tuk-tuk, in vse naju je stalo 3x več, kot bi sicer.
Po slabi uri vožnje smo le prispeli v Vieng Xai, mestece, ki ga je zaznamovala t.i. skrivna vojna ("Secret War"). Leži na robu države, v bližini Vietnama, med apnenčastimi hribovji, ki kažejo svoje skale. V guesthouse-u so naju spet olupili, celo mesto pa je brez interneta. Očitno sva res razvajena turista. :)
Zjutraj nisva imela izbire, šla sva v najbližjo restavracijo in dobila, kar so pač imeli. Torej njihov tradicionalni zajtrk, pikantno juho z rezanci in sojo.
Nekaj čez devet, ko se je obvezni vodič končno prikazal, smo odšli s kolesi na ogled nekaterih pomembnejših jam (vseh je približno 400), v kateri so med leti 1964 in 1973 živeli voditelji gibanja Pathet Lao. Ogled je bil resnično zanimiv, dobila sva tudi audio guide in poslušala pripovedi ljudi, ki so tukaj živeli v času bombardiranj in se jih je vojna tako ali drugače dotaknila.
Gibanje se je oblikovalo v boju proti kraljevemu vladanju, ki so ga podpirali Američani. Jame so postale t.i. Skrito mesto, sem so prihajali podporniki gibanja, in v času devetih let bombardiranja je v njih živelo kar 20.000 ljudi. Jame so bile naravne, ali pa so jih naredili ljudje - najprej ročno z orodjem, kasneje pa z dinamitom. V njih o bile šole, pekarne, knjižnica z wat-om, vsak od voditeljev pa je imel svojo jamo s spalnico in straniščem.
V skalah zijajo velike lukjne, ki so jih povzročile bombe, in vidnih je veliko kraterjev. Letala niso izbirala tarč, bombardirali so hiše, polja, živino na paši, skratka vse, medtem ko je predsednik Amerike po televiziji zatrjeval, da v Laosu ni nobenega ameriškega vojaka.
Grozno je bilo poslušati pripovedi ljudi, ki so njive obdelovali ponoči, da so imeli kaj riža, večina prebivalcev pa niti ni vedela, kaj Amerika sploh je, kaj šele, zakaj jih ubijajo.
Pot nazaj je bila ponovno problematična, kar pomeni, da seveda ni avtobusov. Ker sva želela še isti dan v Phonsavan, sva morala plačati taksi. Ta je pridirjal nazaj v Sam Neuo, da sva lahko prispela tri ure predčasno na postajo in sem se jaz psihično pripravila na še eno naporno 8-urno vožnjo.
V Nong Khiew ni avtobusne postaje, karto sva morala rezervirati pri agenciji, in najverjetneje sva jo dvojno preplačala. Najprej sva se peljala do mesta Vieng Thong, vendar sem ovinke dobro prenesla, zato sva se odločila, da greva še naprej. Če ne bi, bi morala čakati 24 ur na enak avtobus naslednji dan. Doplačala sva malenkost in peljali smo se naprej. Ko se je stemnilo, mi je začelo obračati želodec. Osvetljave ni, so pa ovinki in gost gozd. Cesta je široka kot naš en vozni pas, a se kljub temu srecuješ s tovornjaki in avtobusi. Komaj sem čakala, da pridemo v Sam Neuo!
Po 9,5 urah vožnje smo prispeli. Na postajo izven mesta in seveda je Laos že spal. Nekako sva našla prevoz do centra, a prvih nekaj guesthouse-ov je bilo zasedenih, zato sva se odločila za prostega, ki je bil zelo poceni (5€ za sobo s kopalnico), ampak v slabem stanju. In seveda brez interneta.
Naslednji dan sva si na hitro ogledala mesto, a ni kaj dosti za videt. Tudi pokrajina ni tako lepa, kot sva pričakovala zaradi opisov v knjigi. Zjutraj se je začela nova misija - najti zajtrk. Restavtacije po mestu je mogoče prešteti na prste ene roke, prva ni stregla zajtrkov, potem niso znali angleško in nisva morala naročiti, na koncu kroga po mestu pa nama je uspelo.
Vodnik bi naj bil aktualen in zanesljiv, a sva spet spoznala, da to niti slučajno ne drži. Postaja za prevoz v naslednje mesto bi naj bila le kilometer hoje iz centra. Zato sva šla peš, z nahrbtniki, opoldne, po najmočnejšem soncu. A hoji ni bilo ne konca, ne kraja. Po skoraj uri sva le prispela, a ker res ni bil najin dan, avtobusi seveda niso vozili. Peljal naj bi en avtobus, in to zjutraj, ne pa vsako uro, kot piše v najnovejši izdaji Lonely Planet-a. Poskusila sva štopati, a brez uspeha. Na koncu smo se z budističnim menihom, ki je potoval v najino smer dogovorili, da skupaj najamemo tuk-tuk, in vse naju je stalo 3x več, kot bi sicer.
Po slabi uri vožnje smo le prispeli v Vieng Xai, mestece, ki ga je zaznamovala t.i. skrivna vojna ("Secret War"). Leži na robu države, v bližini Vietnama, med apnenčastimi hribovji, ki kažejo svoje skale. V guesthouse-u so naju spet olupili, celo mesto pa je brez interneta. Očitno sva res razvajena turista. :)
Zjutraj nisva imela izbire, šla sva v najbližjo restavracijo in dobila, kar so pač imeli. Torej njihov tradicionalni zajtrk, pikantno juho z rezanci in sojo.
Nekaj čez devet, ko se je obvezni vodič končno prikazal, smo odšli s kolesi na ogled nekaterih pomembnejših jam (vseh je približno 400), v kateri so med leti 1964 in 1973 živeli voditelji gibanja Pathet Lao. Ogled je bil resnično zanimiv, dobila sva tudi audio guide in poslušala pripovedi ljudi, ki so tukaj živeli v času bombardiranj in se jih je vojna tako ali drugače dotaknila.
Gibanje se je oblikovalo v boju proti kraljevemu vladanju, ki so ga podpirali Američani. Jame so postale t.i. Skrito mesto, sem so prihajali podporniki gibanja, in v času devetih let bombardiranja je v njih živelo kar 20.000 ljudi. Jame so bile naravne, ali pa so jih naredili ljudje - najprej ročno z orodjem, kasneje pa z dinamitom. V njih o bile šole, pekarne, knjižnica z wat-om, vsak od voditeljev pa je imel svojo jamo s spalnico in straniščem.
V skalah zijajo velike lukjne, ki so jih povzročile bombe, in vidnih je veliko kraterjev. Letala niso izbirala tarč, bombardirali so hiše, polja, živino na paši, skratka vse, medtem ko je predsednik Amerike po televiziji zatrjeval, da v Laosu ni nobenega ameriškega vojaka.
Grozno je bilo poslušati pripovedi ljudi, ki so njive obdelovali ponoči, da so imeli kaj riža, večina prebivalcev pa niti ni vedela, kaj Amerika sploh je, kaj šele, zakaj jih ubijajo.
Pot nazaj je bila ponovno problematična, kar pomeni, da seveda ni avtobusov. Ker sva želela še isti dan v Phonsavan, sva morala plačati taksi. Ta je pridirjal nazaj v Sam Neuo, da sva lahko prispela tri ure predčasno na postajo in sem se jaz psihično pripravila na še eno naporno 8-urno vožnjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar