V mesto smo prispeli pozno, okoli polnoči, vožnja po temi je bila kar strašljiva. Predvsem pa se vleče, težko je devet ur sedeti na ozkih neudobnih sedežih.
Spala sva v najbližjem guesthouse-u in se naslednji dan takoj odpravila v drugega. Zadnje dni jeva dobre zajtrke, in sicer v indijskih restavracijah, ki strežejo jajca na vse načine, pa tudi pravi kruh.
Najela sva motorno kolo in se odpravila do najbližjega najdišča Plains of Jars. V mestu jih je približno 20, za javnost so odprta tri, izvirajo pa iz železne dobe. Plačati sva morala "parkirišče" in vstopnino, vsa ta grabežljivost mi na Laos meče slabo luč.
Najdišče je lepo urejeno, povsod pa so veliki kraterji in opozorila, da se je potrebno držati urejene poti, saj je bilo območje v času skrivne vojne pogosto bombardirano. Gre za manjšo planoto velikih kamnitih posod oz. žar (težko je bilo najti lep prevod), za katere še danes ni jasno, za kaj so jih uporabljali. V nekaterih so našli ostanke človeških kosti, zato bi lahko bile žare.
Na najdišču je 250 posod različnih stopenj ohranjenosti, tehtajo pa od 600kilogramov do 1 tone. Največja tehta kar 6 ton in bi naj po izročilu pripadala mitičnemu kralju Jeuam-u.
Zvečer sva obiskala prostore dobrodelne organizacije MAG, ki v Laosu (in še mnogo drugih državah po svetu) skrbi za odstranjevanje neeksplodiranih sredstev in ostankov bomb. Ogledala sva si dva dokumentarna filma o skrivni vojni, različnih tipih bomb ter grozovitih posledicah, ki jih imajo neeksplodirana ubojna sredstva še danes. 30% vseh odvrženih namreč ni detoniralo. Ob pogledu na opečene, pohabljene in razstreljene otroke človek težko ostane brez solz.
Kmetje ne morejo obdelovati zemlje, saj so skoraj po vsej državi raztresene t.i. bombice (vrsta kasetnega razstreliva), ki še niso eksplodirale. Te se skrivajo pod plastjo zemlje, in se sprožijo ob najmanjšem premiku, torej tudi pri udarcu z lopato ali oranju.Največ žrtev je prav med kmeti in otroci. Otroci mislijo, da so to žoge ali kakšno sadje, saj so na zunaj včasih rumene in ravno prave velikosti. Veliko je že izobraževanj v šolah in vaseh, a večkrat želijo domačini prodati školjko bombe, saj gre za kvalitetno železo, iz katerega potem kujejo nože, žlice in posode.
Vsak dan v Laosu eksplodira bomba, ki nekoga poškoduje ali ubije.
Spala sva v najbližjem guesthouse-u in se naslednji dan takoj odpravila v drugega. Zadnje dni jeva dobre zajtrke, in sicer v indijskih restavracijah, ki strežejo jajca na vse načine, pa tudi pravi kruh.
Najela sva motorno kolo in se odpravila do najbližjega najdišča Plains of Jars. V mestu jih je približno 20, za javnost so odprta tri, izvirajo pa iz železne dobe. Plačati sva morala "parkirišče" in vstopnino, vsa ta grabežljivost mi na Laos meče slabo luč.
Najdišče je lepo urejeno, povsod pa so veliki kraterji in opozorila, da se je potrebno držati urejene poti, saj je bilo območje v času skrivne vojne pogosto bombardirano. Gre za manjšo planoto velikih kamnitih posod oz. žar (težko je bilo najti lep prevod), za katere še danes ni jasno, za kaj so jih uporabljali. V nekaterih so našli ostanke človeških kosti, zato bi lahko bile žare.
Na najdišču je 250 posod različnih stopenj ohranjenosti, tehtajo pa od 600kilogramov do 1 tone. Največja tehta kar 6 ton in bi naj po izročilu pripadala mitičnemu kralju Jeuam-u.
Zvečer sva obiskala prostore dobrodelne organizacije MAG, ki v Laosu (in še mnogo drugih državah po svetu) skrbi za odstranjevanje neeksplodiranih sredstev in ostankov bomb. Ogledala sva si dva dokumentarna filma o skrivni vojni, različnih tipih bomb ter grozovitih posledicah, ki jih imajo neeksplodirana ubojna sredstva še danes. 30% vseh odvrženih namreč ni detoniralo. Ob pogledu na opečene, pohabljene in razstreljene otroke človek težko ostane brez solz.
Kmetje ne morejo obdelovati zemlje, saj so skoraj po vsej državi raztresene t.i. bombice (vrsta kasetnega razstreliva), ki še niso eksplodirale. Te se skrivajo pod plastjo zemlje, in se sprožijo ob najmanjšem premiku, torej tudi pri udarcu z lopato ali oranju.Največ žrtev je prav med kmeti in otroci. Otroci mislijo, da so to žoge ali kakšno sadje, saj so na zunaj včasih rumene in ravno prave velikosti. Veliko je že izobraževanj v šolah in vaseh, a večkrat želijo domačini prodati školjko bombe, saj gre za kvalitetno železo, iz katerega potem kujejo nože, žlice in posode.
Vsak dan v Laosu eksplodira bomba, ki nekoga poškoduje ali ubije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar