Noč ni prinesla zasluženega počitka - tanka "stena" iz bambusa ni zadržala vseh možnih čudnih zvokov. Ob štirih so potem začeli gnjavit petelini, pol ure kasneje pa so se začeli prebujat prvi vaščani. Pohvalno, da radi začenjajo dan zgodaj, čeprav bi vaški kovač mirno lahko začel svoja opravila kako uro kasneje.
Zajtrk ni bil po najinem okusu (pekoča juha z rezanci), sledil je še hiter ogled vasi (lahko sem si od blizu ogledal kovača, kako kuje to čudovito glasbo) in novozgrajene šole, ki so jo postavili prostovoljci iz Evrope. Na vprašanje, kje dobijo železo za kovanje, je vodič z nasmeškom odgovoril: "Bombs!"
Program trekinga je za ta dan obetal "dve uri lahke hoje do reke, od koder je še ena ura zmerne hoje do bližnjega slapa". Mhm. Iz nama takrat neznanega razloga smo hojo začeli z zelo hitrim tempom in ker je večina poti vodila med travniki in polji brez sence, dan pa je bil izredno vroč, nama je voda hitro pošla in pri obeh so se začeli kazati prvi znaki dehidracije. Huje je bilo Nini, ki zaradi svoje konstitucije nima ravno dosti "zaloge" tekočin v sebi. Na srečo smo kmalu dosegli manjšo vas, kjer smo si privoščili malo počitka in obnovili rezerve.
Hoje pa kr ni bilo konec. Po dobrih treh urah (lahkega teka) smo nato končno prispeli do obrežja reke, kjer nas je že čakala ladjica za prevoz na drugo stran.
Prečkanje je na srečo prineslo tudi malo bolj prijazen teren (dosti več sence), bližina potokov pa je malo ohladila razbeljen zrak, tako da je bilo napredovanje malenkost bolj znosno.
Zadnji del poti je celo potekal po strugi - gladina vode je zaradi začetka sušnega obdobja že toliko padla, da smo lahko poskakovali iz ene skale na drugo.
Čeprav sem vmes že bil prepričan, da ne bom nikoli dočakal, smo sčasoma le dosegli težko pričakovani cilj - slap s tolmunom za kopanje in prostor za kosilo.
Tukaj se je tudi izkazalo, zakaj je bilo treba prej tako dirkat - agencija je za ta dan organizirala še enodnevni izlet do slapa in večina izletnikov se je nazaj vrnila s kanuji, dveh debelih vzhodnoevropejcev pa očitno ni bilo dovolj v hlačah in so ju za povratek želeli priključit nama (ko smo se potem vračali, sem si potihem želel, da bi vsaj eden izmed njiju vseeno doživel radosti utapljanja).
Veselih trenutkov ob slapu je bilo kmalu konec in sledil je le še enourni sprehod nazaj do reke od koder sva med ležerno vožnjo po reki lahko občudovala vodne bivole ter se vrnila nazaj do "domačega" mesta.
Najino dvodnevno popotovanje je bilo verjetno eno izmed boljših doživetij v Laosu in čeprav nimava na tem podričju ravno dosti izkušenj, lahko vseeno mirno napišem, da sva na koncu dobila točno to, kar sva si želela od trekinga - pristno izkušnjo s prijaznimi domačini v neokrnjeni naravi.
Zajtrk ni bil po najinem okusu (pekoča juha z rezanci), sledil je še hiter ogled vasi (lahko sem si od blizu ogledal kovača, kako kuje to čudovito glasbo) in novozgrajene šole, ki so jo postavili prostovoljci iz Evrope. Na vprašanje, kje dobijo železo za kovanje, je vodič z nasmeškom odgovoril: "Bombs!"
Program trekinga je za ta dan obetal "dve uri lahke hoje do reke, od koder je še ena ura zmerne hoje do bližnjega slapa". Mhm. Iz nama takrat neznanega razloga smo hojo začeli z zelo hitrim tempom in ker je večina poti vodila med travniki in polji brez sence, dan pa je bil izredno vroč, nama je voda hitro pošla in pri obeh so se začeli kazati prvi znaki dehidracije. Huje je bilo Nini, ki zaradi svoje konstitucije nima ravno dosti "zaloge" tekočin v sebi. Na srečo smo kmalu dosegli manjšo vas, kjer smo si privoščili malo počitka in obnovili rezerve.
Hoje pa kr ni bilo konec. Po dobrih treh urah (lahkega teka) smo nato končno prispeli do obrežja reke, kjer nas je že čakala ladjica za prevoz na drugo stran.
Prečkanje je na srečo prineslo tudi malo bolj prijazen teren (dosti več sence), bližina potokov pa je malo ohladila razbeljen zrak, tako da je bilo napredovanje malenkost bolj znosno.
Zadnji del poti je celo potekal po strugi - gladina vode je zaradi začetka sušnega obdobja že toliko padla, da smo lahko poskakovali iz ene skale na drugo.
Čeprav sem vmes že bil prepričan, da ne bom nikoli dočakal, smo sčasoma le dosegli težko pričakovani cilj - slap s tolmunom za kopanje in prostor za kosilo.
Tukaj se je tudi izkazalo, zakaj je bilo treba prej tako dirkat - agencija je za ta dan organizirala še enodnevni izlet do slapa in večina izletnikov se je nazaj vrnila s kanuji, dveh debelih vzhodnoevropejcev pa očitno ni bilo dovolj v hlačah in so ju za povratek želeli priključit nama (ko smo se potem vračali, sem si potihem želel, da bi vsaj eden izmed njiju vseeno doživel radosti utapljanja).
Veselih trenutkov ob slapu je bilo kmalu konec in sledil je le še enourni sprehod nazaj do reke od koder sva med ležerno vožnjo po reki lahko občudovala vodne bivole ter se vrnila nazaj do "domačega" mesta.
Najino dvodnevno popotovanje je bilo verjetno eno izmed boljših doživetij v Laosu in čeprav nimava na tem podričju ravno dosti izkušenj, lahko vseeno mirno napišem, da sva na koncu dobila točno to, kar sva si želela od trekinga - pristno izkušnjo s prijaznimi domačini v neokrnjeni naravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar