Proti jedru države je vse izgledalo razvitejše - vasi so zamenjala mesta, namesto volov so ob cesti bili pločniki in v trgovinah so izdelki imeli cene.
Naslednja destinacija je bil Luang Prabang, oddaljen 260 km in 8 ur vožnje, pred potjo pa so razdelili vrečke za bruhanje. Ni me ravno navdušilo, ampak sem prestala tudi to pot.
Hrepenela sem že po civilizaciji, čeprav mi je pristno življenje dosti bolj všeč. Človek se vseeno naveliča naročati večerjo nekomu, ki te ne razume, kupovati šampon v leseni uti, kjer prodajajo tudi motorno olje, predvsem pa sem želela končno pustiti za sabo vse te ovinke in slabe ceste, prevožene v slabih avtobusih.
S tem sva tudi zapustila hladnejši del države (najmanj 15 stopinj), kar je pomenilo, da ne videvava več domačinov z zimskimi plašči in puhovkami, pa tudi midva sva lahko spet pospravila dolge rokave. Vendar je prijala sprememba v smislu temperaturne razlike med dnevom in nočjo.
Ko to pišem, je zunaj 35 stopinj celzija in močno sonce.
Mesto je izpolnilo moja pričakovanja in jih še preseglo v smislu masovnega turizma. Fine hiške z belimi ploti še iz časa francoskega kolonializma, lokal pri lokalu, in nešteto guesthouse-ov. Tokrat sem se odločila, da se ne bom pritoževala nad pretiranim turizmom, ampak ga izkoristila po svojih kriterijih. To je pomenilo sendviče za zajtrk (in to čisto prave, z dobrim kruhom, pečenim piščančjim mesom in svežo zelenjavo) in smoothi-je s kombinacijami vsega mogočega sadja.
Prvi večer sva praznovala še tastov rojstni dan, in si privoščla pojedino z žara. To ni tak žar, kot sva ga pričakovala. Najprej te pričaka luknja v sredini mize, v njo dajo betonsko vedro z žarečim ogljem. Preko namestijo pokrov, ki ima ob strani žleb, noter pa se nalije juha, v kateri si sproti kuhaš zelenjavo in rezance, in jo ješ, med tem ko čakaš, da se ti po vrhu speče meso. Res je bilo okusno in sita sva bila, kot že dolgo ne. Vse najboljše, Vlado! :)
Tako, sita sva, zdaj pa še spominki! Na nočnem marketu s samimi ročno izdelanimi umetninami sva nakupila spominke za domače in zase - na statve pletene rute, domače čaje, sliko, narisano s kavo, in še kaj.
Mesto ni imelo kaj drugega za ponudit, razen še kakšnih naravnih znamenitosti zunaj mesta, a zaenkrat imava slapov in razgleda dovolj. Zelo zanimivo v tem mestu se mi je zdelo, da so bili turisti v večini stari 50+ let.
Naslednja postaja na najinem zemljevidu je bil Vang Vieng. Tu je populacija turistov mlada, saj je to "pijano mesto". V sezoni to pomeni 15 belcev na enega domačina, glavna atrakcija pa je tubing (vožnja na traktorski zračnici po reki) in brezplačna žgana pijača. Reka je lahko kdaj tudi zahrbtna, in v kombinaciji z alkoholom letno tukaj umre približno 20 mladih.
Tubing sva torej izpustila, spet pa uživala v izbiri dobre hrane po konkurenčnih cenah in pila pivo po 1€ v TV barih, kjer cel dan vrtijo nanizanko Prijatelji.
Tudi brezdelje hitro postane nadležno, zato sva v nedeljo najela skuter in še odpeljala po netlakovani cesti do t.i. Modre lagune in jame Tham Phu Kham. Vožnja je bila noro naporna, a vredna cilja! Turkizna voda s krapi, spet nešteto turistov, in Luka, ki skače s 5-metrskega drevesa salte nazaj.
V jami leži zlat Buda, in sončni žarki, ki ga osvetljijo, ga naredijo res veličastnega. Jamo lahko greš raziskovati kar sam, in izkušnja je bila prav zanimiva.
Naslednja destinacija je bil Luang Prabang, oddaljen 260 km in 8 ur vožnje, pred potjo pa so razdelili vrečke za bruhanje. Ni me ravno navdušilo, ampak sem prestala tudi to pot.
Hrepenela sem že po civilizaciji, čeprav mi je pristno življenje dosti bolj všeč. Človek se vseeno naveliča naročati večerjo nekomu, ki te ne razume, kupovati šampon v leseni uti, kjer prodajajo tudi motorno olje, predvsem pa sem želela končno pustiti za sabo vse te ovinke in slabe ceste, prevožene v slabih avtobusih.
S tem sva tudi zapustila hladnejši del države (najmanj 15 stopinj), kar je pomenilo, da ne videvava več domačinov z zimskimi plašči in puhovkami, pa tudi midva sva lahko spet pospravila dolge rokave. Vendar je prijala sprememba v smislu temperaturne razlike med dnevom in nočjo.
Ko to pišem, je zunaj 35 stopinj celzija in močno sonce.
Mesto je izpolnilo moja pričakovanja in jih še preseglo v smislu masovnega turizma. Fine hiške z belimi ploti še iz časa francoskega kolonializma, lokal pri lokalu, in nešteto guesthouse-ov. Tokrat sem se odločila, da se ne bom pritoževala nad pretiranim turizmom, ampak ga izkoristila po svojih kriterijih. To je pomenilo sendviče za zajtrk (in to čisto prave, z dobrim kruhom, pečenim piščančjim mesom in svežo zelenjavo) in smoothi-je s kombinacijami vsega mogočega sadja.
Prvi večer sva praznovala še tastov rojstni dan, in si privoščla pojedino z žara. To ni tak žar, kot sva ga pričakovala. Najprej te pričaka luknja v sredini mize, v njo dajo betonsko vedro z žarečim ogljem. Preko namestijo pokrov, ki ima ob strani žleb, noter pa se nalije juha, v kateri si sproti kuhaš zelenjavo in rezance, in jo ješ, med tem ko čakaš, da se ti po vrhu speče meso. Res je bilo okusno in sita sva bila, kot že dolgo ne. Vse najboljše, Vlado! :)
Tako, sita sva, zdaj pa še spominki! Na nočnem marketu s samimi ročno izdelanimi umetninami sva nakupila spominke za domače in zase - na statve pletene rute, domače čaje, sliko, narisano s kavo, in še kaj.
Mesto ni imelo kaj drugega za ponudit, razen še kakšnih naravnih znamenitosti zunaj mesta, a zaenkrat imava slapov in razgleda dovolj. Zelo zanimivo v tem mestu se mi je zdelo, da so bili turisti v večini stari 50+ let.
Naslednja postaja na najinem zemljevidu je bil Vang Vieng. Tu je populacija turistov mlada, saj je to "pijano mesto". V sezoni to pomeni 15 belcev na enega domačina, glavna atrakcija pa je tubing (vožnja na traktorski zračnici po reki) in brezplačna žgana pijača. Reka je lahko kdaj tudi zahrbtna, in v kombinaciji z alkoholom letno tukaj umre približno 20 mladih.
Tubing sva torej izpustila, spet pa uživala v izbiri dobre hrane po konkurenčnih cenah in pila pivo po 1€ v TV barih, kjer cel dan vrtijo nanizanko Prijatelji.
Tudi brezdelje hitro postane nadležno, zato sva v nedeljo najela skuter in še odpeljala po netlakovani cesti do t.i. Modre lagune in jame Tham Phu Kham. Vožnja je bila noro naporna, a vredna cilja! Turkizna voda s krapi, spet nešteto turistov, in Luka, ki skače s 5-metrskega drevesa salte nazaj.
V jami leži zlat Buda, in sončni žarki, ki ga osvetljijo, ga naredijo res veličastnega. Jamo lahko greš raziskovati kar sam, in izkušnja je bila prav zanimiva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar