Sihanoukville (kamboški Portorož)

Pot do Sihanoukvilla se je začela nič kaj obetavno. Preveč ljudi so zbasali v minibus, prtljažnik je zaradi prenapolnjenosti ostal kar odprt in z uro zamude smo se odpravili.
Ko smo se začeli voziti mimo obale in ribiških vasi, je jeza hitro izpuhtela.

Po dobrih dveh urah smo prispeli, in na postaji je čakalo mnogo predragih tuk tuk-ov. Midva sva se odločila za moto taxi, torej sva prisedla vsak k svojemu vozniku skuterja, ta pa sta naju odpeljala do najine nastanitve.

Peš sva šla na oddaljen market, ki zajema veliko površino pokritih stojnic, na prodaj pa je vse in še več. Ker sem vedela, da je to najverjetneje najin zadnji market v zelo ugodni Kambodži, sem se opremila z novimi oblačili in obutvijo (obleka - 7$, majica -2$, patike - 5$).

Zvečer sva poiskala gospoda Arama, sorodnika družinskih znancev, Slovenca, ki že pet let živi v Kambodži in ima svoj lokal. Presenetila sva ga z besedami "dober dan" in resnično naju je bil vesel. Pričakoval je večje število gostov, zato mu je Luka priskočil na pomoč in spekel čevapčiče, katere sva kasneje poizkusila tudi sama. Ko so gostje odšli, smo dolgo v noč klepetali, za dobrodošlico pa je bilo pivo zastonj, zato je teklo v potokih (predvsem med gospodoma).Gostilna je čisto slovenska, povsod visijo naše zastave in dresi NK Maribor.

Mesto je res veliko, z nešteto tujci, stare in debele moške pod roko držijo mlade domačinke, do glavne plaže pa vodi široka promenada s trgovinami in lokali na obeh straneh.

Na stojnicah sva nakupila vse potrebno za prihajajoč dopust - torej kopalke, brisače in sončna očala, ostale "nujne" potrebščine pa sva našla v trgovini - Havano, prigrizke in kremo za sončenje. Kreme tukaj imajo sončni faktor od 45 pa do 90.

Naslednje jutro sva po zajtrku zapustila celino in odplula novim dogodivščinam naproti.

Proti obali - Kampot in Kep

Ker se nama, iskreno povedano, ni več ljubilo voziti po slabih, neasfaltiranih in ovinkastih cestah, sva svoje potovanje po Kambodži, žal, že bolj kot ne zaključila.
Zdaj samo lenariva v obmorskih mestih, sledi le še novoletni dopust in za njim obisk nacionalnega parka preden državo zapustiva.

Že nekaj dni živiva v mestu Kampot, blizu obale ob reki Mekong. Mestece je simpatično, ravno dovolj turistično in ugodno za nekajdnevni oddih od prekladanja po avtobusih. Da sva prišla do sem, sva iz Kampong Chama preko Phnom Penha potovala skoraj 10 ur.
Na avtobusu sva spoznala Rusa Alexa, s katerim smo skupaj našli ugodno prenočišče in se odpravili na večerjo. Je iz Vladivostoka in pravi, da se pri njih začne hladno vreme pri -30 stopinjah.

V mestu sva ostala več dni in večinoma delala nič, torej jedla, hodila na kave, pila svež kokos in trikrat obiskala lokalni market.
Market je vsaj zame najbolj zanimiv do zdaj - pokrit, z nizkimi stropi, in spet lahko kupiš vse. Na sredini prodajajo vse možne (žive) ribe in morske živali, del marketa je mesarija, del so zlatarne, del sadjarna, prodajajo pa tudi blago, ki ga lahko kar tam zašijejo, in seveda obilo obutve in oblačil.

Popravilo spalke na marketu.

Vsak dan sva pri isti gospe kupila pitaje, t.i. "zmajev sadež" zanimive oblike, ki je v bistvu plod kakteje zelo dobrega okusa z veliko vitamini.

Nakupila pa sva tudi nekaj spominkov za domače. Naj končno omenim, kako posebna izkušnja je v Kambodži nakupovanje, oziroma kakršnokoli ravnanje z denarjem; uradna denarna enota je riel. Druga, mogoče bolj pogosta in prav tako uradna enota je ameriški dolar. Na bankomatu recimo dobiš samo dolarje.
Plačuje se lahko v obeh valutah, kot tudi vrača razliko. Torej moreš vrednost vedno seveda preračunati v eure, pa tudi iz dolarje v riele, ki jih navadno vrnejo kot razliko.

Prvi dan sva si pogledala mesto, ki ima veliko zanimivih kipov in spomenikov po vsem mestu. Najbolj poseben je gotovo velik durian, ki je zaščitni znak mesta.

En dan sva najela skuter in si ogledala okoliške zanimivosti. Najprej sva šla v obalno mesto Kep z dolgo peščeno plažo, kjer se domačini kopajo kar oblečeni. V mestu je več guesthouse-ov in restavracij z morsko hrano. To pa je tudi vse.
Vozila sva se po mestu naokoli, in razen praznih parcel, cest in spet nekaj zanimivih spomenikov nisva videla ničesar.
Želela sva si ogledati še bližnje jame, vendar je tako kot drugje v Kambodži, tudi tukaj težko kaj najti sam, saj nič ni označeno. Kamorkoli sva šla iskat zemljevid, so nama povedali, da je "map finished", kar pomeni, da jih je zmanjkalo.

Na poti nazaj sva si ogledala še ribiško vas, v kateri živijo sami muslimani, in bližnji tempelj, zidovi in strop katerega so poslikani s prizori iz Budovega življenja.

Za Božič sva zelo pogrešala družini, in na večer sva se spet potolažila s hrano. Privoščila sva si pravo pojedino z mariniranimi rebrci, piščančjim zrezkom v  smetanovi omaki s kampoškim poprom (velja za enega najboljših na svetu) in "restanim" krompirjem.
Obdarila sva se podobno, kot doma - s knjigami in skodelicami za pripravo kave.

V mestu sva se dobro počutila, našla sva restavracijo z lokalnimi lastniki, kjer sva jedla dobre zajtrke in pila jasminov čaj. Poizkusila pa sva tudi tradicionalno "rdečo juho", govejo obaro z zelenjavo in začimbami, ki jo domačini jedo za zajtrk.
Počitnice bi bile popolne, če se ne bi vseh 5 dni tuširala z ledeno mrzlo vodo...

Zajtrk.

V mestu sva že nekaj dni. :)

Prevoz za lastne potrebe.

Na deželi

Naslednje dni sva preživela severovzhodneje od prestolnice.
Najprej sva se ustavila v mestu Kampong Cham. Samo mesto nama je bilo kar všeč, obvladljivo v velikosti, z nekaj marketi in okoliškimi znamenitostmi.

Tukaj sva se prvič, odkar sva v Kambodži, tuširala s toplo vodo.
Najine načrte o najemu kolesa in ogledu bližnjega templja ter vasi je prekrižalo slabo vreme, zato sva si ogledala le bambusov most, ki vodi preko široke reke Mekong. Most povezuje mesto z otokom Hoh Paen, in ga na novo zgradijo vsako sušno obdobje, saj ga med deževnim odnese voda.

Večerjala sva na večernem marketu, kjer sva imela "užitek" videti, kako pri sosednji mizi jedo nacionalno specialiteto - račje embrije. Torej neizvaljene račke v lupini, iz katere jih jedo z žlico. Jajca prej parijo nad žarom, kupe pa vidiš povsod na uličnih stojnicah.
Prvič sva pila sveže stisnjen sok sladkornega trsa - to izgleda tako, da palico trsa potisnejo skozi stiskalnik tolikokrat, da ostanejo samo suhe trske.

Pot sva nadaljevala proti provinci Mondulkiri in med vožnjo so golo ravnino zamenjali najprej neskončni nasadi gumijevca, nato pa hribi in gozd. Končno pokrajina po najinem okusu.

Stanovala sva v bungalovu malo izven mesta Sen Monorom, blizu meje z Vietnamom, v objemu narave, in končno nama je država postajala všeč. Mesto se nahaja na 800 m nadmorske višine, zato je bilo kar hladno, še posebej ponoči.

Presenečenje v bungalovu.

Najela sva motorno kolo in se odpravila po delno asfaltirani poti do 35 km oddaljenega parka s slapom. Cesta je vodila tudi skozi vasi, kjer domačini živijo tako rekoč brez vsega.

Ob večerih sva uživala v hrani izpod rok lastnikove žene in tašče in razgledu s terase. Tukaj pa sva prvič jedla gosja jajca (ne, ne embrijev), ki so prav dobrega okusa.

Po dveh dneh narave sva se odpravila naprej, oziroma nazaj. Ker je bila pot predolga, sva na poti do obale spala spet v Kampong Cham, da se izogneva prestolnici.

Prestolnica Phnom Penh

Do glavnega mesta naju je čakala šesturna vožnja po "brezhibni cesti". Verjamem, da se njim zdi brezhibna v primerjavi z še do nedavnega blatnimi cestami, ki v deževnem obdobju niso bile prevozne.
Pogled iz okna je razkrival revščino, v kateri prebivalci živijo - lesene in zidane hiše v slabem stanju, grajene kar na zemlji, povsod smeti, predvsem pa prazna ravnina na vse smeri. Naravnega rastja skoraj več ni, samo neskončna polja požetega riža.

Gosto, skoraj neprevozno predmestje se je začelo že 15 km pred mestom, tam pa se je prometni kaos samo stopnjeval. Vsi vozijo v vse smeri, večji in hitrejši pa imajo prednost, saj semaforjev skorajda ni.
Mesto je ogromno z gosto gradnjo, ki je do sedaj nisva bila vajena.

Ker smo prispeli po temi, nisva imela druge možnosti, kot preplačati vožnjo s tuk tuk-om do guesthouse-a, ki pa ni mel sobe za naju. Super.
Tako se je začelo tavanje po okoliških ulicah, dokler se ni našel voznik, ki je vedel za proste sobe in je za vožnjo želel le malo denarja. Šla sva z njim, vendar je bilo vse zasedeno.
Pristala sva v temni sobi sumljive čistoče,  brez komarnikov. Za prvo noč nisva imela druge izbire, premaknila sva se takoj zjutraj, ko sva dobila potrditev preko interneta.

Soba je proti prejšnji bila super, stala enako, in zaradi mojega slabega počutja sva večino dneva preležala ob filmih in nanizankah.
Manjši podvig je bil najti trgovino in restavracijo, ki ni namenjena izključno turistom. Oboje nama je uspelo, slednje mogoče celo preveč dobro - v bližini je bila poceni restavtacija s hitro hrano, kjer se je trlo domačinov, in tam sva jedla vse obroke naslednja dva dni.

Zadnji dan sem bila že zdrava, zato sva si ogledla znamenitosti, med drugim spomenik neodvisnosti, wat, centralni market in kraljevo palačo.

Nedvomno pa se nama je v spomin vtisnil obisk muzeja genocida iz časa vladanja Rdečih Khmerov. Mestno šolo so, kot marsikje drugje v državi, spremenili v mučilnico in zapor. Pripomočki, mučilnice in celice so sedaj odprte za javnost, kot tudi razstava fotografij ujetnikov, ki so jih ob prihodu fotografirali in dosledno dokumentirali vsakega zapornika. Kadar je bil kdo obtožen, so zaprli celo družino. Na bližnjih Killing Fields (polja smrti?) so jih pobili, pogosto zmaličili do smrti, da niso porabljali nabojev, med drugim so tukaj umorili 20.000 otrok.

Prestolnico zapuščava z mešanimi vtisi. Mesto je veliko in v primerjavi z ostalim delom države premožno, pa tudi kaotično, z vsiljivimi tuk tuk vozniki na vsakem koraku.

Kače, opice, netopirji in mravlje

Ko sva izstopila iz avtobusa v Battambang-u, naju je čakal topel sprejem - tuk tuk voznik z listom, na katerem je pisalo "welcome nina" in brezplačen prevoz do hotela. Nočitev sem rezervirala prejšnji dan po e-mailu, saj nisva hotela spet ostati brez izbranega prenočišča.
Od tam je šlo vse navzdol. Tako "hotel" kot soba sta bila v katastrofalnem stanju, posteljnina je zaudarjala, za tuširanje pa naju je spet čakala hladna voda.
Plačala sva res le 5$, ampak tukaj bi dobila sobo za še manj.

Mesto samo ni nič posebnega, le nekaj starih francoskih stavb iz časa kolonizacije, turiste privabljajo okoliški templji, ki so dostopni s prevozom iz mesta.

Za kosilo sem si zaželela juho, in ker nisva želela zapravljati denarja za drage jedi v guesthouse-ih, sva se odpravila na ogled po stojnicah v okolici marketa.
Našla sva restavracijo - v bistvu regal z več lonci in mizami s stoli. Ko sva odpirala pokrove, sva izbrala vsak svojo juho (angleško seveda ni znal nihče). Okus ni bil slab, zanimive začimbe, zelena in zelo rdeče meso.
Luka je skoraj pojedel svojo ribjo juho, ko sva ugotovila, da v bistvu ni bila toliko ribja. Ampak kačja.

Kasneje sva na internetu prebrala, da je to tukaj kar običajna jed. Njami.
Mislim, da sva zaključila z naročanjem hrane brez menija...

Naslednji dan sva se preselila v priporočen hostel v sosednji ulici, kjer je soba stala le 3$.
Žal sva dobila najslabšo, še edino prosto sobo, z jogiji na tleh in groznim smradom iz kopalniškega odtoka.

Popoldne sva najela tuk tuk, da naju pelje do 12 km oddaljen Phnom Sampeau. Na apnenastem hribu je kompleks templjev, s katerih se vidi čudovit razgled.

Naokoli se veselo sprehajajo opice, ki se ne pustijo motiti pri svojih vsakodnevnih opravilih.

Na istem hribu, nedaleč od templjev, je jama Killing Cave, v katero so metali trupla v času vladavine Khmer Rouge med leti 1975 in 1979 (v tem času je življenje izgubilo približno 1,7 milijonov ljudi).


Za zaključek dneva sva, tako kot mnogo drugih turistov, pričakala netopirje pri bližnji votlini.
Nekaj čez pol šesto zvečer smo jih končno dočakali, več sto tisoč netopirjev je začelo zapuščati svoj dom, in tvorili so homogeno reko, ki ji ni bilo ne konca, ne kraja. Še na poti domov sva lahko opazovala temne premikajoče se črne oblake v daljavi.

Ko sva se vrnila v sobo, sva ugotovila, da so si rdeče mravlje naredile pot čez najina jogija. Spanje bo torej velik užitek!

Templji Angkorja

Pravijo, da slika pove več kot tisoč besed. Preden nanizam "par tisoč besed", bom napisal še nekaj podatkov o Anghor Wat-u.
Je narodni simbol Kambodže. Je tudi osmo čudo sveta in največji religiozni objekt na svetu. Po njem se imenuje dobro pivo. Je zelo lep.

Predstavlja vrhunec klasične kmerske arhitekture in je tudi služil kot prestolnica khmerskega imperija. Zgradili so ga v 12. st. na povelje kralja Suryavarmana II. - sprva kot hindujski tempelj posvečen Bogu Vishnu, kasneje pa so ga "spreobrnili" v budističnega. Kot religiozni objekt je v uporabi še danes.

Angkor Wat je le eden izmed mnogih templjev v kompleksu zgradb, ki se razprostirajo na 400 kvadratnih kilometrih in pričajo o nekdaj mogočnem khmerskem imperiju...

Sončni vzhod, zaradi katerega sva vstala sredi noči in v trdi temi prekolesarila 6 km...

...kot še kakih 1000 ljudi.

Veličastna arhitektura Angkor Wat-a.

Še več veličastne arhitekture Angkor Wat-a.

"216 kraljevih obrazov" Bayona

Kralj je bil res egocentrik.

Al pa je kompenziral "za nekaj".

Niti slonom ni prizanešeno.

Kraljeva palača.

Vročina je bila uničujoča.

Ubijalske stopnice templja Ta Keo (zakaj, beri prejšnjo sliko).

"Tomb Raider" tempelj Ta Prohm (zato, ker so tu snemali Tomb Raiderja - Angeline tokrat ni bilo).

Narava vedno najde pot.

Še en dokaz za to.

Zato pa je vse skupaj tak magično.

Siem Reap

Čeprav bi si želela Kambodžo prej malo bolje spoznati, sva prvo noč spala že v Siem Reap-u, najbolj turističnem mestu države.
Večina turistov pride v Kambodžo zaradi "osmega čudesa sveta" sklopa templjev Angkor Wat, ki je od mesta oddaljen le nekaj kilometrov.

Med potjo se nama je večkrat zdelo, da cilja ne bova dočakala. Vsi namreč vozijo kot norci, na obeh straneh v obe smeri in redno vozijo "v škarje". Najmanj od vsega je slabost, ki nastane ob konstantnem menjavanju pasov zaradi izogibanja ogromnim luknjam na cestišču.

Našla sva ugodno nastanitev blizu centra z veliko in čisto sobo.
Center Siem Reap-a je prava groza za popotnika in čisti užitek za turista. Več ogromnih marketov s spominki v vseh možnih oblikah, nešteto restavracij in lokalov (ena ulica se dejansko imenuje Pub Street), kjer poleg domače ponujajo zahodnjaško hrano, 0.5l točenega piva pa stane le pol dolarja, torej slabih 0.4€.

Prvi dan sva se le dobro naspala in dobro jedla. T.i. britanski zajtrk (čeprav dvomim, da Britanci za zajtrk jedo tudi ocvrt krompirček) nama je dal energije za celodnevno lenarjenje. Ob pivu sva pripravila načrt za obisk templjev naslednji dan, za večerjo pa sva si privoščila tradicionalni žar - kovinska plošča s ugreznjenim robom, v katerem sproti kuhaš juho, na vrhu pa pečeš meso in ribo. Le tradicionalna omaka iz fermentirane ribe ni bila po najinem okusu.

Naslednji dan sva vstala sredi noči in po temi odkolesarila do templjev. Sončni vzhod sva želela pričakati pri Angkor Wat-u, kot očitno se nekaj sto drugih obiskovalcev. Dobrih osem ur sva kolesarila od templja do templja in si ogledovala čudovito starodavno khmersko arhitekturo.

Zadnji dan v mestu sva spet dobro izkoristila za nabiranje novih moči za nadaljne potovanje. Po poznem zajtrku sva zavila na bazen bližnjega hotela in si privoščila oddih.
Zvečer sva obnovila svoje veščine barantanja, ki sva se jih naučila v Maroku. Kambodža je prva država na najini poti, kjer so prodajalci res nasilni in forsirajo, da bi kupil njihov izdelek ali storitev.

.

Mesta sva se naužila več kot dovolj in čas je, da spoznava Kambodžo