Pred vstopom v Kambodžo sva zasledila ogromno opozoril glede goljufanja tuistov - predvsem je to priljubljena dejavnost na mejah. Oborožena z dvema mesecema izkušenj potovanja po jugovzhodni Aziji sva bila prepričana, da naju ne bodo dobili.
Najin načrt je bil sledeč: vizo sva si uredila v Bangkoku, da bi se izognila "doplačilom" na meji. Po vstopu v državo, pa gas do avtobusne postaje in naprej v bližnje mesto, kjer bi prespala noč.
V resnici se je zgodilo sledeče: mejo sva prečkala brez težav, uslužnim "svetovalcem" pri izpolnjevanju formularjev za vizo, pa sva se gladko izognila, ker sva jo že imela. Zapletlo se je edino pri prevozu. Takoj po vstopu v državo te čaka (pre)polno voznikov, ki se prijazno nalepijo na tebe in z vljudnimi vprašanji izbezajo, kam si namenjen. Ne glede na tvoj odgovor, so vedno zaskrbljeni za tebe, ker ni nobenega prevoza v tisto smer. Ampak kot po naključju, oni vozijo taksi. Nekako sva se jih uspela otrest in pot nadaljevala peš v smeri avtobusne postaje (med hojo nama je spet par ljudi ponujalo prevoz). Postaja valda ni označena in imela sva kar nekaj težav, da sva našla kolibo, kjer prodajajo karte. Tisti trenutek pa se je od nikoder vzel uniformiran mejni policist. Začetnemu navdušenju, da nama bo uradna oseba razložila kako je s prevozi, je sledilo razočaranje ob spoznanju, da policija v Kambodži ne dela za ljudi, ampak za najboljšega plačnika (kar je pri njihovih mizernih plačah nekak razumljivo).
Najprej je zahteval najina potna lista, ko pa se je prepričal, da nisva ilegalca, nama je "svetoval": "Ni avtobusa. Vzamita taksi!" Ker se nisva dala in sva kazala na avtobusno postajo, se je "omehčal": "Avtobus jutri zjutraj." "Vredu, bova prespala." Pokazal je v smeri hotela in naju nejevoljno zapustil.
Končno sva prispela do štanta in začela pogovor s prodajalko, ko se je spet od nekje vzel voznk taksija, spregovoril nekaj besed z gospodično, potem pa nama povedal: "Danes ni avtobusa." Ja, valda. Očitno je boljše informiran od gospodične na šalterju, ker je kmalu tudi ona začela trditi, da danes ni več avtobusa.
Najprej sva še razmišljala, da bi res prespala in nadaljevala pot drugo jutro, ampak naju je vedenje, da so prenočišča na meji katastrofalna (katastrofalno zanič ali katastrofalno draga), da se ne bi počutila varno in pa da naslednji dan spet "ne bi blo avtobusa" (vrjetno kaki praznik al pa bi se pokvaril), prisililo, da sva popustila - šla sva s taksijem.
O divji vožnji, konstantnih prehitevanjih v škarje (po levi in desni!) ter obupni cesti ne bom izgubljal besed.
Taksi naju je seveda odložil pred drugim hostlom, kot sva želela. Tam so naju zaskrbljeno prepričevali, da so vsi ostali zasedeni, najin pa je nekje izven mesta, zato sva se lepo zahvalila. In se sprehodila do najinega.
Od takrat naprej sva vedno na preži - kljub temu, da so domačini znani kot zelo gostoljubni, sva ob vsakem kančku prijaznosti takoj sumničava, da naju hočejo nategnit. Tak da ja - prvi vtis je pomemben!
Ni komentarjev:
Objavite komentar