Ko sva izstopila iz avtobusa v Battambang-u, naju je čakal topel sprejem - tuk tuk voznik z listom, na katerem je pisalo "welcome nina" in brezplačen prevoz do hotela. Nočitev sem rezervirala prejšnji dan po e-mailu, saj nisva hotela spet ostati brez izbranega prenočišča.
Od tam je šlo vse navzdol. Tako "hotel" kot soba sta bila v katastrofalnem stanju, posteljnina je zaudarjala, za tuširanje pa naju je spet čakala hladna voda.
Plačala sva res le 5$, ampak tukaj bi dobila sobo za še manj.
Mesto samo ni nič posebnega, le nekaj starih francoskih stavb iz časa kolonizacije, turiste privabljajo okoliški templji, ki so dostopni s prevozom iz mesta.
Za kosilo sem si zaželela juho, in ker nisva želela zapravljati denarja za drage jedi v guesthouse-ih, sva se odpravila na ogled po stojnicah v okolici marketa.
Našla sva restavracijo - v bistvu regal z več lonci in mizami s stoli. Ko sva odpirala pokrove, sva izbrala vsak svojo juho (angleško seveda ni znal nihče). Okus ni bil slab, zanimive začimbe, zelena in zelo rdeče meso.
Luka je skoraj pojedel svojo ribjo juho, ko sva ugotovila, da v bistvu ni bila toliko ribja. Ampak kačja.
Kasneje sva na internetu prebrala, da je to tukaj kar običajna jed. Njami.
Mislim, da sva zaključila z naročanjem hrane brez menija...
Naslednji dan sva se preselila v priporočen hostel v sosednji ulici, kjer je soba stala le 3$.
Žal sva dobila najslabšo, še edino prosto sobo, z jogiji na tleh in groznim smradom iz kopalniškega odtoka.
Popoldne sva najela tuk tuk, da naju pelje do 12 km oddaljen Phnom Sampeau. Na apnenastem hribu je kompleks templjev, s katerih se vidi čudovit razgled.
Naokoli se veselo sprehajajo opice, ki se ne pustijo motiti pri svojih vsakodnevnih opravilih.
Na istem hribu, nedaleč od templjev, je jama Killing Cave, v katero so metali trupla v času vladavine Khmer Rouge med leti 1975 in 1979 (v tem času je življenje izgubilo približno 1,7 milijonov ljudi).
Za zaključek dneva sva, tako kot mnogo drugih turistov, pričakala netopirje pri bližnji votlini.
Nekaj čez pol šesto zvečer smo jih končno dočakali, več sto tisoč netopirjev je začelo zapuščati svoj dom, in tvorili so homogeno reko, ki ji ni bilo ne konca, ne kraja. Še na poti domov sva lahko opazovala temne premikajoče se črne oblake v daljavi.
Ko sva se vrnila v sobo, sva ugotovila, da so si rdeče mravlje naredile pot čez najina jogija. Spanje bo torej velik užitek!
Od tam je šlo vse navzdol. Tako "hotel" kot soba sta bila v katastrofalnem stanju, posteljnina je zaudarjala, za tuširanje pa naju je spet čakala hladna voda.
Plačala sva res le 5$, ampak tukaj bi dobila sobo za še manj.
Mesto samo ni nič posebnega, le nekaj starih francoskih stavb iz časa kolonizacije, turiste privabljajo okoliški templji, ki so dostopni s prevozom iz mesta.
Za kosilo sem si zaželela juho, in ker nisva želela zapravljati denarja za drage jedi v guesthouse-ih, sva se odpravila na ogled po stojnicah v okolici marketa.
Našla sva restavracijo - v bistvu regal z več lonci in mizami s stoli. Ko sva odpirala pokrove, sva izbrala vsak svojo juho (angleško seveda ni znal nihče). Okus ni bil slab, zanimive začimbe, zelena in zelo rdeče meso.
Luka je skoraj pojedel svojo ribjo juho, ko sva ugotovila, da v bistvu ni bila toliko ribja. Ampak kačja.
Kasneje sva na internetu prebrala, da je to tukaj kar običajna jed. Njami.
Mislim, da sva zaključila z naročanjem hrane brez menija...
Naslednji dan sva se preselila v priporočen hostel v sosednji ulici, kjer je soba stala le 3$.
Žal sva dobila najslabšo, še edino prosto sobo, z jogiji na tleh in groznim smradom iz kopalniškega odtoka.
Popoldne sva najela tuk tuk, da naju pelje do 12 km oddaljen Phnom Sampeau. Na apnenastem hribu je kompleks templjev, s katerih se vidi čudovit razgled.
Naokoli se veselo sprehajajo opice, ki se ne pustijo motiti pri svojih vsakodnevnih opravilih.
Na istem hribu, nedaleč od templjev, je jama Killing Cave, v katero so metali trupla v času vladavine Khmer Rouge med leti 1975 in 1979 (v tem času je življenje izgubilo približno 1,7 milijonov ljudi).
Za zaključek dneva sva, tako kot mnogo drugih turistov, pričakala netopirje pri bližnji votlini.
Nekaj čez pol šesto zvečer smo jih končno dočakali, več sto tisoč netopirjev je začelo zapuščati svoj dom, in tvorili so homogeno reko, ki ji ni bilo ne konca, ne kraja. Še na poti domov sva lahko opazovala temne premikajoče se črne oblake v daljavi.
Ko sva se vrnila v sobo, sva ugotovila, da so si rdeče mravlje naredile pot čez najina jogija. Spanje bo torej velik užitek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar