Pot naju je iz Bangkoka vodila najprej v Ayutthayo, kjer sva ostala dva dni. Zaradi Lukovega prehlada sva veliko počivala, preostali čas pa se sprehajala po dnevnih in nočnih marketih in si ogledovala ruševine. Tokrat naju je očaral prizor Budove glave, obraščene s koreninami v Wat-u Phra Mahathat.
Mesto je se je že v koncu meseca novembra pripravljalo k praznovanju kraljevega rojstnega dne, ki bo 5.12. Povsod plakati s podobo kralja, cvetje in odri.
Naprej sva se odpravila skoraj zastonj, z železnico, to pa je spet pomenilo zamude in dolge ure sedenja na neudobnem sedežu.
Najina postaja je bilo mesto Nakhon Ratchasima, kjer sva samo prespala. Zjutraj sva si ogledala spomenik junakinji, ki je v času napadov iz Laosa med leti 1824 in 1851 vodila prebivalce v boju.
Danes je to najbolj obiskana znamenitost v mestu, in spet sva ujela procesijo, ki je najverjetneje bila le vaja za proslavo v naslednjih dneh.
Nadaljevala sva z bolj udobnim avtobusom, vse do skrajne meje države in province Isaan, do mesta Nong Khai, iz katerega je možen prestop v Vientiane.
Bližino Laosa sem začutila le po pohlepnih tuk-tuk voznikih in po zgodnjem zapiranju lokalov.
Mesto je polno ostarelih belih upokojencev, ki jih pod roko držijo mlade Tajke, in se pretvarjajo, da so srečne.
Naslednji dan sva najprej zavila na market, kjer je mogoče kupiti pletene košare in ostale uporabne stvari, vezenine in čaje iz Laosa, vso mogočo hrano, oblačila, igrače in še kaj.
Kasneje sva z najetimi kolesi šla na krajšo vožnjo do parka skulptur, ki ga je oblikoval lokalni umetnik. Gradnja se je začela leta 1978, osrednja tema sta budizem in hinduizem, nekateri kipi pa so visoki tudi do 25 metrov.
Mesto naju ni pretirano navdušilo in počasi se odpravljava proti jugovzhodu, saj bova počasi morala izstopiti iz države.
Mesto je se je že v koncu meseca novembra pripravljalo k praznovanju kraljevega rojstnega dne, ki bo 5.12. Povsod plakati s podobo kralja, cvetje in odri.
Naprej sva se odpravila skoraj zastonj, z železnico, to pa je spet pomenilo zamude in dolge ure sedenja na neudobnem sedežu.
Najina postaja je bilo mesto Nakhon Ratchasima, kjer sva samo prespala. Zjutraj sva si ogledala spomenik junakinji, ki je v času napadov iz Laosa med leti 1824 in 1851 vodila prebivalce v boju.
Danes je to najbolj obiskana znamenitost v mestu, in spet sva ujela procesijo, ki je najverjetneje bila le vaja za proslavo v naslednjih dneh.
Nadaljevala sva z bolj udobnim avtobusom, vse do skrajne meje države in province Isaan, do mesta Nong Khai, iz katerega je možen prestop v Vientiane.
Bližino Laosa sem začutila le po pohlepnih tuk-tuk voznikih in po zgodnjem zapiranju lokalov.
Mesto je polno ostarelih belih upokojencev, ki jih pod roko držijo mlade Tajke, in se pretvarjajo, da so srečne.
Naslednji dan sva najprej zavila na market, kjer je mogoče kupiti pletene košare in ostale uporabne stvari, vezenine in čaje iz Laosa, vso mogočo hrano, oblačila, igrače in še kaj.
Kasneje sva z najetimi kolesi šla na krajšo vožnjo do parka skulptur, ki ga je oblikoval lokalni umetnik. Gradnja se je začela leta 1978, osrednja tema sta budizem in hinduizem, nekateri kipi pa so visoki tudi do 25 metrov.
Mesto naju ni pretirano navdušilo in počasi se odpravljava proti jugovzhodu, saj bova počasi morala izstopiti iz države.
Ni komentarjev:
Objavite komentar