Do glavnega mesta naju je čakala šesturna vožnja po "brezhibni cesti". Verjamem, da se njim zdi brezhibna v primerjavi z še do nedavnega blatnimi cestami, ki v deževnem obdobju niso bile prevozne.
Pogled iz okna je razkrival revščino, v kateri prebivalci živijo - lesene in zidane hiše v slabem stanju, grajene kar na zemlji, povsod smeti, predvsem pa prazna ravnina na vse smeri. Naravnega rastja skoraj več ni, samo neskončna polja požetega riža.
Gosto, skoraj neprevozno predmestje se je začelo že 15 km pred mestom, tam pa se je prometni kaos samo stopnjeval. Vsi vozijo v vse smeri, večji in hitrejši pa imajo prednost, saj semaforjev skorajda ni.
Mesto je ogromno z gosto gradnjo, ki je do sedaj nisva bila vajena.
Ker smo prispeli po temi, nisva imela druge možnosti, kot preplačati vožnjo s tuk tuk-om do guesthouse-a, ki pa ni mel sobe za naju. Super.
Tako se je začelo tavanje po okoliških ulicah, dokler se ni našel voznik, ki je vedel za proste sobe in je za vožnjo želel le malo denarja. Šla sva z njim, vendar je bilo vse zasedeno.
Pristala sva v temni sobi sumljive čistoče, brez komarnikov. Za prvo noč nisva imela druge izbire, premaknila sva se takoj zjutraj, ko sva dobila potrditev preko interneta.
Soba je proti prejšnji bila super, stala enako, in zaradi mojega slabega počutja sva večino dneva preležala ob filmih in nanizankah.
Manjši podvig je bil najti trgovino in restavracijo, ki ni namenjena izključno turistom. Oboje nama je uspelo, slednje mogoče celo preveč dobro - v bližini je bila poceni restavtacija s hitro hrano, kjer se je trlo domačinov, in tam sva jedla vse obroke naslednja dva dni.
Zadnji dan sem bila že zdrava, zato sva si ogledla znamenitosti, med drugim spomenik neodvisnosti, wat, centralni market in kraljevo palačo.
Nedvomno pa se nama je v spomin vtisnil obisk muzeja genocida iz časa vladanja Rdečih Khmerov. Mestno šolo so, kot marsikje drugje v državi, spremenili v mučilnico in zapor. Pripomočki, mučilnice in celice so sedaj odprte za javnost, kot tudi razstava fotografij ujetnikov, ki so jih ob prihodu fotografirali in dosledno dokumentirali vsakega zapornika. Kadar je bil kdo obtožen, so zaprli celo družino. Na bližnjih Killing Fields (polja smrti?) so jih pobili, pogosto zmaličili do smrti, da niso porabljali nabojev, med drugim so tukaj umorili 20.000 otrok.
Prestolnico zapuščava z mešanimi vtisi. Mesto je veliko in v primerjavi z ostalim delom države premožno, pa tudi kaotično, z vsiljivimi tuk tuk vozniki na vsakem koraku.
Pogled iz okna je razkrival revščino, v kateri prebivalci živijo - lesene in zidane hiše v slabem stanju, grajene kar na zemlji, povsod smeti, predvsem pa prazna ravnina na vse smeri. Naravnega rastja skoraj več ni, samo neskončna polja požetega riža.
Gosto, skoraj neprevozno predmestje se je začelo že 15 km pred mestom, tam pa se je prometni kaos samo stopnjeval. Vsi vozijo v vse smeri, večji in hitrejši pa imajo prednost, saj semaforjev skorajda ni.
Mesto je ogromno z gosto gradnjo, ki je do sedaj nisva bila vajena.
Ker smo prispeli po temi, nisva imela druge možnosti, kot preplačati vožnjo s tuk tuk-om do guesthouse-a, ki pa ni mel sobe za naju. Super.
Tako se je začelo tavanje po okoliških ulicah, dokler se ni našel voznik, ki je vedel za proste sobe in je za vožnjo želel le malo denarja. Šla sva z njim, vendar je bilo vse zasedeno.
Pristala sva v temni sobi sumljive čistoče, brez komarnikov. Za prvo noč nisva imela druge izbire, premaknila sva se takoj zjutraj, ko sva dobila potrditev preko interneta.
Soba je proti prejšnji bila super, stala enako, in zaradi mojega slabega počutja sva večino dneva preležala ob filmih in nanizankah.
Manjši podvig je bil najti trgovino in restavracijo, ki ni namenjena izključno turistom. Oboje nama je uspelo, slednje mogoče celo preveč dobro - v bližini je bila poceni restavtacija s hitro hrano, kjer se je trlo domačinov, in tam sva jedla vse obroke naslednja dva dni.
Zadnji dan sem bila že zdrava, zato sva si ogledla znamenitosti, med drugim spomenik neodvisnosti, wat, centralni market in kraljevo palačo.
Nedvomno pa se nama je v spomin vtisnil obisk muzeja genocida iz časa vladanja Rdečih Khmerov. Mestno šolo so, kot marsikje drugje v državi, spremenili v mučilnico in zapor. Pripomočki, mučilnice in celice so sedaj odprte za javnost, kot tudi razstava fotografij ujetnikov, ki so jih ob prihodu fotografirali in dosledno dokumentirali vsakega zapornika. Kadar je bil kdo obtožen, so zaprli celo družino. Na bližnjih Killing Fields (polja smrti?) so jih pobili, pogosto zmaličili do smrti, da niso porabljali nabojev, med drugim so tukaj umorili 20.000 otrok.
Prestolnico zapuščava z mešanimi vtisi. Mesto je veliko in v primerjavi z ostalim delom države premožno, pa tudi kaotično, z vsiljivimi tuk tuk vozniki na vsakem koraku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar