Naslednje dni sva preživela severovzhodneje od prestolnice.
Najprej sva se ustavila v mestu Kampong Cham. Samo mesto nama je bilo kar všeč, obvladljivo v velikosti, z nekaj marketi in okoliškimi znamenitostmi.
Tukaj sva se prvič, odkar sva v Kambodži, tuširala s toplo vodo.
Najine načrte o najemu kolesa in ogledu bližnjega templja ter vasi je prekrižalo slabo vreme, zato sva si ogledala le bambusov most, ki vodi preko široke reke Mekong. Most povezuje mesto z otokom Hoh Paen, in ga na novo zgradijo vsako sušno obdobje, saj ga med deževnim odnese voda.
Večerjala sva na večernem marketu, kjer sva imela "užitek" videti, kako pri sosednji mizi jedo nacionalno specialiteto - račje embrije. Torej neizvaljene račke v lupini, iz katere jih jedo z žlico. Jajca prej parijo nad žarom, kupe pa vidiš povsod na uličnih stojnicah.
Prvič sva pila sveže stisnjen sok sladkornega trsa - to izgleda tako, da palico trsa potisnejo skozi stiskalnik tolikokrat, da ostanejo samo suhe trske.
Pot sva nadaljevala proti provinci Mondulkiri in med vožnjo so golo ravnino zamenjali najprej neskončni nasadi gumijevca, nato pa hribi in gozd. Končno pokrajina po najinem okusu.
Stanovala sva v bungalovu malo izven mesta Sen Monorom, blizu meje z Vietnamom, v objemu narave, in končno nama je država postajala všeč. Mesto se nahaja na 800 m nadmorske višine, zato je bilo kar hladno, še posebej ponoči.
Najela sva motorno kolo in se odpravila po delno asfaltirani poti do 35 km oddaljenega parka s slapom. Cesta je vodila tudi skozi vasi, kjer domačini živijo tako rekoč brez vsega.
Ob večerih sva uživala v hrani izpod rok lastnikove žene in tašče in razgledu s terase. Tukaj pa sva prvič jedla gosja jajca (ne, ne embrijev), ki so prav dobrega okusa.
Po dveh dneh narave sva se odpravila naprej, oziroma nazaj. Ker je bila pot predolga, sva na poti do obale spala spet v Kampong Cham, da se izogneva prestolnici.
Najprej sva se ustavila v mestu Kampong Cham. Samo mesto nama je bilo kar všeč, obvladljivo v velikosti, z nekaj marketi in okoliškimi znamenitostmi.
Tukaj sva se prvič, odkar sva v Kambodži, tuširala s toplo vodo.
Najine načrte o najemu kolesa in ogledu bližnjega templja ter vasi je prekrižalo slabo vreme, zato sva si ogledala le bambusov most, ki vodi preko široke reke Mekong. Most povezuje mesto z otokom Hoh Paen, in ga na novo zgradijo vsako sušno obdobje, saj ga med deževnim odnese voda.
Večerjala sva na večernem marketu, kjer sva imela "užitek" videti, kako pri sosednji mizi jedo nacionalno specialiteto - račje embrije. Torej neizvaljene račke v lupini, iz katere jih jedo z žlico. Jajca prej parijo nad žarom, kupe pa vidiš povsod na uličnih stojnicah.
Prvič sva pila sveže stisnjen sok sladkornega trsa - to izgleda tako, da palico trsa potisnejo skozi stiskalnik tolikokrat, da ostanejo samo suhe trske.
Pot sva nadaljevala proti provinci Mondulkiri in med vožnjo so golo ravnino zamenjali najprej neskončni nasadi gumijevca, nato pa hribi in gozd. Končno pokrajina po najinem okusu.
Stanovala sva v bungalovu malo izven mesta Sen Monorom, blizu meje z Vietnamom, v objemu narave, in končno nama je država postajala všeč. Mesto se nahaja na 800 m nadmorske višine, zato je bilo kar hladno, še posebej ponoči.
 |
| Presenečenje v bungalovu. |
Najela sva motorno kolo in se odpravila po delno asfaltirani poti do 35 km oddaljenega parka s slapom. Cesta je vodila tudi skozi vasi, kjer domačini živijo tako rekoč brez vsega.
Ob večerih sva uživala v hrani izpod rok lastnikove žene in tašče in razgledu s terase. Tukaj pa sva prvič jedla gosja jajca (ne, ne embrijev), ki so prav dobrega okusa.
Po dveh dneh narave sva se odpravila naprej, oziroma nazaj. Ker je bila pot predolga, sva na poti do obale spala spet v Kampong Cham, da se izogneva prestolnici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar