V jugovzhodni Aziji bi lahko veljal pregovor "Vse poti vodijo v Bangkok.", in midva sva v dobrih dveh mesecih potovanja tukaj že četrtič.
Tokrat sva prišla urediti vizo za Burmo.
Ponovno sva se nastanila v turističnem delu mesta, na ulici Khao San.
Začelo se je sušno obdobje, temperature so znosnejše in manj je vlage, turistov pa veliko več, in restavracije so se razširile na pločnike in ceste.
Tokrat sva točno vedela, kateri avtobus vozi s katere postaje, vse nama je bilo poznano, zato sva se lažje gibala po tem milijonskem velemestu.
Pozabila sva že, kako drage so lahko nastanitve, in tokrat sva dobila sobo zraven kuhinje. Glasbe z ulice torej nisva slišala, kar pa ne bi ravno morala reči za ropotanje loncev. Je pa po enem tednu resnično prijalo tuširanje s toplo vodo! Mravelj v sobi sva se do zdaj tako navadila, da se nama je zdelo nenavadno, da jih tukaj ni bilo.
Zjutraj sva šla na dolgo potovanje skozi mesto do poslovnega dela - najprej slaba ura z avtobusom, nato vožnja z nadzemno železnico, od tam pa še malo peš do ambasade. Gnetlo se je ljudi, Tajcev in turistov, zato sem dvomila, da bova sploh prišla na vrsto.
Ko sva izpolnila zelo natančne obrazce (navesti moraš recimo očetovo ime, barvo las, oči in kože, zdajšnjo in pretekle zaposlitve z opisom dela), sva dobila številko in čakala. Končno so le poklicali najini številki, oddala sva prijavo in to je bilo to. Nič več "kompliciranja" kot včasih, ko so od turistov zahtevali potovalni načrt z letalskimi kartami.
Nakupovalni del mesta je poln plastičnih smrek vseh nemogočih barv, tudi snežinke so obešene (čeprav dvomom, da Tajci vedo, za kaj točno gre).
Pot nazaj je trajala dlje, saj je promet ohromljen zaradi protestov. Izstopili smo prej, zato sva se morala sprehoditi skozi proteste, ki pa so bili mirni in na pogled dobro organizirani.
Čez dan sva se spet mastila v "najini" restavraciji, jedla sveže narezano sadje, pila kokosovo vodo kar iz oreha in nasploh uživala v stvareh, ki jih ponuja Khao San (kar se je zvečer poznalo na tanjši denarnici).
Naslednji dan sva šla dvignit vize in očitno se je pripravljalo k večjim protestom. Avtobusi so množično vozili vojake na prizorišče, promet pa je potekal po polžje. Na mjanmarski ambasadi sva hitro uredila, a celoten opravek nama je zaradi počasnih avtobusov vzel kar pet ur časa.
Tokrat sva prišla urediti vizo za Burmo.
Ponovno sva se nastanila v turističnem delu mesta, na ulici Khao San.
Začelo se je sušno obdobje, temperature so znosnejše in manj je vlage, turistov pa veliko več, in restavracije so se razširile na pločnike in ceste.
Tokrat sva točno vedela, kateri avtobus vozi s katere postaje, vse nama je bilo poznano, zato sva se lažje gibala po tem milijonskem velemestu.
Pozabila sva že, kako drage so lahko nastanitve, in tokrat sva dobila sobo zraven kuhinje. Glasbe z ulice torej nisva slišala, kar pa ne bi ravno morala reči za ropotanje loncev. Je pa po enem tednu resnično prijalo tuširanje s toplo vodo! Mravelj v sobi sva se do zdaj tako navadila, da se nama je zdelo nenavadno, da jih tukaj ni bilo.
Zjutraj sva šla na dolgo potovanje skozi mesto do poslovnega dela - najprej slaba ura z avtobusom, nato vožnja z nadzemno železnico, od tam pa še malo peš do ambasade. Gnetlo se je ljudi, Tajcev in turistov, zato sem dvomila, da bova sploh prišla na vrsto.
Ko sva izpolnila zelo natančne obrazce (navesti moraš recimo očetovo ime, barvo las, oči in kože, zdajšnjo in pretekle zaposlitve z opisom dela), sva dobila številko in čakala. Končno so le poklicali najini številki, oddala sva prijavo in to je bilo to. Nič več "kompliciranja" kot včasih, ko so od turistov zahtevali potovalni načrt z letalskimi kartami.
Nakupovalni del mesta je poln plastičnih smrek vseh nemogočih barv, tudi snežinke so obešene (čeprav dvomom, da Tajci vedo, za kaj točno gre).
Pot nazaj je trajala dlje, saj je promet ohromljen zaradi protestov. Izstopili smo prej, zato sva se morala sprehoditi skozi proteste, ki pa so bili mirni in na pogled dobro organizirani.
Čez dan sva se spet mastila v "najini" restavraciji, jedla sveže narezano sadje, pila kokosovo vodo kar iz oreha in nasploh uživala v stvareh, ki jih ponuja Khao San (kar se je zvečer poznalo na tanjši denarnici).
Naslednji dan sva šla dvignit vize in očitno se je pripravljalo k večjim protestom. Avtobusi so množično vozili vojake na prizorišče, promet pa je potekal po polžje. Na mjanmarski ambasadi sva hitro uredila, a celoten opravek nama je zaradi počasnih avtobusov vzel kar pet ur časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar