Čisto prava džungla

Ko sva ugotovila, da si lahko privoščiva dražjo pot do džungle, sva hitro rezervirala kombinirano karto minibus/ladja in naslednje jutro smo odrinili.

Med potjo smo nekajkrat videli opice na drevesih ob cesti, kar je že obetalo. 

Po štirih urah ovinkov smo najprej prispeli v mesto Jerantut, od tam pa so nas peljali do ladje. V bistvu je bil to dolg lesen čoln, v katerem smo sedeli na tleh. Vse tri ure vožnje skozi džunglo sem napenjala oči in oprezala za letečimi vevericami, ki tukaj živijo, vendar brez uspeha. 

Med potjo se je dvakrat ulilo, a vsaj prispeli smo po suhem. 

Vas Kuala Tahan se nahaja tik ob vhodu v nacionalni park Taman Negara, nočitve so dražje, ker prihaja veliko tujcev, pa tudi domačinov, restavracij pa je toliko, kot hiš.

Prvi večer so nama popestrili veliki škržati, eksotična in izjemno glasna vrsta, ki so vztrajno letali skozi okno v najino sobo in se obsedeno zaletavali v luč, ponoči pa so se insekti oglašali v različnih melodijah (nama se je zdelo, da oponašajo avtoalarm, sonar, boben ali celo zobozdravniški sveder). 

Zvoki so ponoči bili čisto "džunglasti", ob petih pa naju je spet zbudila molitev iz mošeje, ki je bila na najino veselje sosednja stavba. Vas je strogo muslimanska, v trgovini ni mogoče kupiti niti piva.

Po skromnem zajtrku sva se natovorila z vodo in se odpravila v nacionalni park. Vstopnina na osebo znaša preračunano le 20 centov, večina poti je urejenih z dvignjenimi brvmi, park pa je dobro označen s tablami, tako, da je mogoče iti na samostojni treking. 

Ljudje so se tukaj tudi že izgubili in izginili, zadnji odmeven primer je bil leta 1998, ko je američanka sama šla na večdnevni treking in je niso več nikoli videli.

Ko sva hodila skozi 130 milijonov let star deževni gozd, sva se naužila naravnih lepot in v tej vročini in vlagi dobro spotila. Ker so tukaj pijavke neverjetno pogoste, sva bila oblečena v dolge hlače, kar je pomagalo.
Le redko sva srečala še kake druge obiskovalce.

Najprej sva šla do pohod po ozkih visečih mostovih, skupno jih je za 510 m in je najdaljša takšna pot na svetu. Poteka tudi do 45 m nad tlemi, dolge brvi, ki se majejo in škripajo pod nogami, pa so pripete na drevesa.

Zatem sva se povzpela še na razgledno točko in vmes videla še nekaj živali. 

Luka je skoraj stopil na kačo, za katero sva kasneje izvedela, daje to malezijska modra koralna kača, ki je tukaj za kraljevo kobro in gadom tretja najbolj strupena, saj ima nevrotoksičen strup, ki lahko pri človeku povzroči dihalni zastoj. Malo bolj oprezno sva se odpravila naprej do naravnega bazena z vsemi mogočimi velikimi ribami, ki pa naju ni privabil h kopanju.

Pravi adrenalinski pohod je sledil šele zvečer. Tokrat sva šla z vodičem, da nama pokaže in kaj pove o naravi okoli naju. Ko se je spustila tema, smo se z naglavnimi lučkami odpravili v džunglo. 

Vodič naju je najprej opozoril pred strupenimi pajki, ki skačejo, pa tudi pred kačami na drevesih in po tleh. Ko naju je posvaril, da moreva pred pljuvajočo kobro držati večjo razdaljo, kot pri ostalih kačah, nama ni bilo ravno vseeno.

Vsako leto kače tukaj ugriznejo vsaj dva človeka in brez hitre oskrbe se lahko dogodek konča s smrtjo.

Odpravili smo se v temo in živali so se kar vrstile - zelena drevesna kača, lovski pajki vseh velikosti (enega smo celo ujeli pri večerji), paličnjaki, kameleon, gigantske 3 cm velike mravlje,  eksotični nočni hrošči, škorpijon v svoji duplini, železna kačica... Šli smo še na bližnjo opazovalnico, kjer smo opazovali srnjad pri pitju iz slanega izvira. Žal tokrat ni bilo tapirjev, ki so tukaj stalni gostje. Tudi glive se niso želele svetiti v temi, pa nič zato.

Na območju parka, (čeprav ne tako blizu obrobja) pa poleg omenjenih živali živi še približno 400 slonov, 200 tigrov, zelo malo nosorogov, več vrst divjih mačk (tudi črni panter), makaki, kobre in druge talne ter drevesne kače, počasni lorisi, lenivci, za dlan veliki metulji, takšni in drugačni kuščarji, džungelsko govedo, ptiči, in še marsikaj. 

Skupno bi naj na območju pragozda živelo približno 200 vrst živali. Gozd je dom tudi za različne orhideje in največjo  "rožo" na svetu, zajedalsko mesojedo Rafflesio, ki lahko ima premer do dva metra.

Kot povsod po svetu so tudi tukaj težave s krivolovom. 

Rogovi nosoroga veljajo v kitajski medicini za čudežno zdravilo, pozdravil naj bi celo raka. Počasne lorise pa zadnja leta lovijo in prodajajo za hišne ljubljenčke, zaradi česar so že na seznamu ogroženih vrst.
video na: https://www.youtube.com/watch?v=zpV7L--cQ8s

Neprecenljivo je bilo videti živali v njihovem naravnem okolju in res sva vesela, da sva imela to možnost in jo tudi izkoristila.

Cameron Highlands

Pot iz Penanga do Cameron Highlands se je izkazala za malo večji zalogaj, kot sva pričakovala.
Vehementno sva se odpravila na trajekt (ki je na celino, mimogrede, zastonj), od tam pa na bližnjo avtobusno postajo. Tam se je zapletlo - za karto so vsi hoteli 2x več, kot piše v vodniku in na spletu, zato sva protestno odkorakala do kolodvora, ki je na srečo blizu. Tam sva izvedela, da je vlak prav tako drag in da vozi samo zvečer. Ni nama preostalo drugega, kot da greva nazaj na avtobusno postajo. Luka je na srečo malo zbarantal ceno, pa vseeno.

Bolj smo se bližali višavam, lepši je bil pogled skozi okno.
Cameron Highlands je znan predvsem po plantažah jagod in čaju, vendar tukaj na veliko gojijo še citruse, kaktuse in zelenjavo. Pokriti vrtovi prav kazijo pokrajino, predvsem pa povzročajo erozijo bregov.
Vreme je tukaj idealno za rastje, za oglede pa malo manj. Vsak dan je deževalo, ogledala sva si le nasad čaja, pa še takrat naju je namočilo.

Ker sva oba ljubitelja pravega čaja, priložnosti ogleda tovarne enostavno nisva morala izpustiti. Z javnim avtobusom sva se odpeljala do razpotja, ki je vodil do posestva tovarne Boh Tea. Hodila sva še slabo uro in se ves čas čudila lepoti, ki naju je obdajala. Kamorkoli sva pogledala, so se dvigali hribi, na njih pa sami grmi čaja.

Ogledala sva si tovarno, ki je presenetljivo majhna, in stroje, ki "izdelujejo" črni čaj (tukaj je podnebje idealno za črnega, za zelen in bel čaj pa je preveč vlažno). Spila sva vsak svojo skodelico in opravila nakup v tovarniški trgovini.
Na poti nazaj sva se ustavila še v restavraciji plantaže jagod in se nasitila dobrot.

Mesto naju je zelo presenetilo, saj sva pričakovala vas v naravi. Veliko je delavskih blokov, apartmajev in hotelov (Višave so menda priljubljena destinacija tudi za domačine), imajo tudi restavracijo s hitro hrano in celo kavarno Starbucks. Vse je strnjeno ob glavni cesti, tako da prej izgleda kot kakšno smučarsko mesto v Alpah. Brez snega, seveda, čeprav naju je ponoči pri 15 stopinjah zelo zeblo.
Spala sva v kamrici, saj je spanje v Maleziji malo dražje, kot sva pričakovala.

Jedla sva vrhunske zajtrke na avtobusni postaji pri gluhem paru, ki se naju je vsakič znova razveselil. Restavracije so bile samo indijske, kjer pa sva jedla svež kruh, polnjene palačine in tandory piščanca.

Odpravljava se naprej, v naravo - pričakuje naju malezijska džungla.

Prvi stiki z Malezijo

Malezija naju je čisto šokirala.
Pred ostalimi državami jugovzhodne Azije, ki sva jih obiskala, je v razvoju namreč svetlobna leta spredaj. Ceste, avtoceste, mostovi, pa tudi stavbe in stolpnice so take, kot jih pri nas ne vidiš.

Na otok Penang sva se peljala s trajektom, vendar otok s celino povezujeta dva mosta - prvi, zgrajen leta 1985, je dolg 13 km, drugi, ki ga bodo otvorili čez nekaj dni, pa kar 24 km! En most je za takšno gostoto prebivalstva namreč premalo.

Zelo so potrošniško usmerjeni, saj imajo še in še nakupovalnih centrov. Cene oblačil in elektronike so nizke, prenočišča in prevoz pa dražji kot do sedaj.

Hrana je večinoma indijska in kitajska, v restavracijah tudi dražja kot do sedaj. Na ulici do sedaj še nisva imela priložnosti jesti.
Voda in hrana v trgovini stane podobno, kot v ostalih državah, le pivo je kar 3x dražje, saj sva v strogi muslimanski državi. Mislila sva, da se bova zaradi prevladujočega Islama počutila drugače, manj varno, vendar temu niti malo ni tako. Vsi so zelo prijazni in ustrežljivi, manj kot polovica žensk nosi naglavne rute, le nekaj jih je čisto zakritih (po možnosti v črni barvi, boge reve v tej ročini), občasno pa vidiš tudi moške z muslimanskimi kapami.
Wate in stupe so zamenjale mošeje in kitajski ter hindujski templji.

Tipičnih azijskih obrazov tukaj skoraj več ni, saj so ljudje potomci arabskih, kitajskih in indijskih, pa tudi evropskih trgovcev.
Vsi dobro govorijo angleško, od voznikov avtobusov, natakarjev, blagajničarjev...tega do sedaj nisva bila vajena. Tudi pisava je latinica, kar je najverjetneje, tako kot znanje anglešične, prišlo z britansko kolonizacijo. Očitno so angleške besede kar prevzeli in podomačili, in tako lahko na tablah zaslediš besede, kot so: tiket, kaunter, klinik, farmasi, polis, teksi in podobno.

Standard življenja je tukaj že na oko mnogo višji, vidi se po malenkostih - skuterje so zamenjali avtomobili, psi so ljubljenčki in ne več potepuški, in podobno.

Še vreme je drugačno. Temperature, pa tudi vlaga so izredno visoke (vlaga v Penangu je bila recimo 90%). Na jugovzhodni obali peninsularne Malezije je trenutno monsunsko obdobje, zaradi katerega sva po slabih treh mesecih spet videla dež.

Dobri nameni

Baje da je namen tisti, ki šteje.

Najin namen je bil prepotovati pot od Krabija (Tajska) do Penanga (otok v Maleziji) v enem kosu. Na internetu sva nato ugotovila, da to ni mogoče, zato sva se odločila, da prestopiva v Hat Yai-ju. Žal to ni bil najin edini prestop...

Zjutraj sva vstala zelo (pre)zgodaj, da bi čimprej začela pot - računala sva, da nama bo vzelo okoli šest ur in si bova popoldne že ogledovala mesto. Zato sva si tudi mirne vesti rezervirala spanje.
Začelo se je obetavno - po zajtrku sva uspela najti poceni lokalni prevoz do avtobusne postaje, kjer pa so naju že prvič neprijetno presenetli, saj ni bilo vladnega avtobusa, ampak samo privatni, ki pa so valda dražji. Zaradi pomanjkanja alternativ sva se vdala in plačala. Pot do Hat Yai-ja je namesto planiranih treh, trajala dobrih pet ur - med drugim smo zgubili pol ure, ker se je šoferjem zdelo, da je eno izmed zadnjih oken nujno treba opremit s črno samolepilno folijo (ko so potem okno zagrnili z zavesami, se folije sploh ni vidlo). Ker sva sedela v zadnji vrsti, nama je pot krajšalo ptičje petje iz tovornega kvadranta (nekdo je tovoril ptiče) in smrad iz stranišča za nama.

Ko smo končno le prispeli na postajo, sva najprej ugotovila, da je edini avtobus na Penang v organizaciji lokalne agencije, kjer so za karto zahtevali neko astronomsko ceno (za katero sva na koncu ugotovila, da sploh ni bila tako astronomska), zato sva se odločila nadaljevati pot v lastni režiji.
Kupila sva karto za minibus do meje, ugotovila, da pelje na napačni mejni prehod (vodnik Lonely Planet priporoča drugega, ker je od tam več avtobusnih povezav... ku®@ca jih je), se pogajala, da nama vrnejo denar, bila neuspešna, kupla novo karto (na srečo sva šenkala samo 2,5€) in nato počakala eno uro, da smo odrinili. Na meji začuda ni bilo nobenih problemov in v Maleziji sva bila mimogrede (če odštejem 1 km pešačenja po žgočem soncu s polno prtljago od ene do druge meje).
Iz najinih izkušenj do zdaj, sva po vstopu v državo pričakovala napad s strani vseh možnih "lupilcev", ki ti skušajo "pomagat" s prevozom. Namesto tega pa sva dobila...nič. Nikjer nobenega. In seveda nikjer nobenega avtobusa. Kot dva loleka sva nato tavala okoli mejnega prehoda. In ker je bila ura že šest popoldne, so tudi vse informacije/menjalnice bile zaprte. Malo naprej sva srečala nekaj domačinov, ki so nama povedali, da tu ni avtobusov, ampak v nekaj km oddaljenem mestu. Hvala ti Lonely Planet!!! Na koncu nama ni preostalo drugega, kot da sva prosila taksista, da naju odpelje tja. Prispeli smo okoli sedmih zvečer, ko so vsi avtobusi za Penang že odpeljali.

Na srečo nama je prijazna teta, ki prodaja karte, pokazala, da se ob sosednji cesti na odhod pripravlja lokalni avtobus do sosednjega mesta, od koder pa "sigurno dobima prevoz na Penang". Pri avtobusu sva potem od domačina,  ki ni znal niti besede angleško, vseeno izvedela, da si tukaj s tajskimi Bahti ne morema pomagat, banke pa so itak že vse zaprte, zato sem jaz začel mrzlično iskat bankomat, Nina pa je stražla prtljago. Na roko nama je šlo dejstvo, da se avtobus ni "odpravljal na odhod", ampak je bil pokvarjen in je čakal serviserja. Kmalu je prispel novi, boljši in naju odpeljal v Alor Setar, obljubljeno mesto, od koder bi naj dobila prevoz na Penang.

Valda ga nisva, sva pa imela spet več sreče kot pameti in ugotovila, da najin trenutni avtobus dejansko pelje v Butterworth - obalno mesto, ki ga od Penanga loči le eden izmed najdaljših mostov na svetu.
Sicer sumiva šoferja, da nama je dodatno karto računal predrago in si nato celoten znesek enostavno pospravil v žep, ampak druge izbire nisva imela.

V Butterworthu sva seveda bila prepozna za kakršnekoli avtobus na otok, ampak sva spet imela srečo, da trajekti vozijo preko polnoči - ujela sva predzadnjega.

Do najinega hostla naju je ločila samo še vožnja z mestnim avtobusom in par sto metrov hoje, ampak na koncu nama je uspelo.

Ko sva seštela vse stroške, sva ugotovila, da sva sicer prispela na cilj za par evrov manj, kot pa če bi plačala tisto "astronomsko" ceno, sva pa zato izgubila cel večer. Glede na to, da se drživa pravila "Mama čas, nimava denarja," sva z rezultatom sicer zadovoljna, za izgubljeni čas pa se tolaživa z dejstvom: "Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni."

Krabi

Z otoka sva vzela drago kombinirano karto trajekt/avtobus. Nasploh sva na otokih porabila več denarja, kot ga imava dnevno na voljo, zaradi pogostih premikov in dragih prevozov.
Vzela sva si vzgled po naših superfunkcionalnih bankah, in se odločila dolg dati v odpis. :)  Imava nekaj denarja na strani, midva ga imenujeva "rezervni sklad" in od tam bova pokrila to prekoračitev.

Ko sva gledala slike na internetu, sva se zadnji trenutek odločila za obisk mesta Krabi, saj potovanje po Tajski ne bi bilo popolno, če ne bi tega videla še v živo.
Mesto je malo in ne preveč turistično glede na veliko število turistov, ki se sprehajajo po njem. Stanovala sva v hotelu Riverside, ki ni bil blizu reke in tudi hotel je pretirana beseda za naše predstave.

Čez dan sva šla z noro dragim čolnom na ikonično plažo Railay in imela občutek, da se sprehajava po raju. Pot od pomola vodi ob apnenastih skalah in tvorbah, ki so spominjale na Postonjsko jamo na odprtem, ob poti pa so naju opazovale opice.
Plaža naju je kot plezalca izredno navdušila, skale so opremljene s plezalnimi klini, zato resno razmišljava, da se naslednje leto vrneva na plezalni dopust.

Posnela sva nekaj fenomenalnih fotografij in uživala ob dobrotah, ki jih domačini prodajajo kar s čolnov.

Bangkok in tajski otoki

Iz Burme sva letela v Bangkok, da sva si prihranila nekaj dni potovanja z avtobusom. Ker nama gre finančno vse po načrtih, sva si lahko privoščila ta poceni let.
Letela sva z nizkocenovnikom AirAsia, za oba, z dokupljeno kilažo za prtljago, sva plačala 100€.

Protesti še kar trajajo.

Na dan odhoda in še nekaj naslednjih dni, ko je Luka že ozdravel, je zvilo mene. Isti simptomi - nizka vročina, bruhanje in prebavne težave. Najbolj sva se bala dehidracije, a ker sem lahko hitro začela normalno piti, ni bilo potrebe po zdravniški pomoči. Zastrupila sva se torej v Burmi, najverjetneje s hrano.

Na sprehodu po Bangkoku lahko srečaš tudi po več kot meter velike kajmane.

V Bangkoku sva ostala več dni, kot sva želela in res je škoda na tak način izgubljati čas, ki bi ga lahko preživela v novih deželah.
Opravila sva vse željene nakupe, kupovala sva predvsem oblačila, ki so tukaj res poceni (majice za 3€, oblekce za 5€), razveselili pa so se naju tudi v restavraciji na Khao San ulici, kjer sva spet jedla vsak dan. Še vedno nama je hrana pri njih najbolj všeč do sedaj.

Na otoke sva se odpravila z nočnim avtobusom, ki se je iskazal za pravo potrato časa. S prerazporejevanjem in prekladanjem po avtobusnih postajah je pot trajala 19 ur!
Avtobus je bil udoben in vsaj naspala sva se. Tudi trajekt je bil v primerjavi z leseno barko, ki naju je v Kambodži peljala na Koh Rong, več kot vrhunski.

Otok Koh Phangan je bil tipičen tajski otok z veliko mladimi turisti, pa tudi penzionisti, znan je predvsem po norih zabavah ob polni luni, ko se na plaži zbere več tisoč mladih, ki pijejo in plešejo do jutra.
Tattoo studijev je vsaj toliko, kot turistov, tako da sem Luka komaj držala nazaj. :)
Imela sva super bungalov s teraso za samo 6€, zadnji dan sva se preselila in uživala na manj obljudeni plaži.

Za božično darilo so nama starši omogočili potapljanje. Jaz sem žal hitro ugotovila, da to ni zame, in se raje odločila za snorkljanje, Luka pa je opravil dva potopa. Videl je veliko tropskih rib, koralne grebene z raznolikim rastlinstvom in živalstvom, pa tudi dva skata.
Ker se koralni grebeni začnejo že nekaj metrov od obale, sem tudi jaz videla kar nekaj barvnih ribic.

Zadnji večer sva spoznala tri Slovence, dva delata na otoku kot inštruktorja potapljanja, super je bilo po dolgem času spet klepetati v slovenščini.

En dan sva preživela še na otoku Koh Samui, ki je še bolj gosto poseljen in prepreden s cestami, ob katerih so same trgovine.

Vračava se na celino, počasi naju pričakuje Malezija, ampak še prej si bova ogledala Krabi.

Myanmar

V Mjanmarju sva preživela le 17 dni, vendar naju je preprosto očaral.
Potovanje po državi je bilo to, kar sva iskala. Turizem je šele prišel v državo, infrastruktura se razvija, okolje je pristno in podrazvito, ljudje pa so izjemno prijazni in res radi pomagajo.
Za tako kratek obisk sva se odločila zaradi dragih cen nastanitve, velik del države pa je tako ali tako prepovedan za tujce zaradi spopadov ali vojaških manevrov.

Še vedno je prisotna opresija nad ljudmi, pa tudi cenzura, še vedno je veliko ljudi zaprtih kot političnih zapornikov, vendar se je situacija v zadnjih treh letih izboljšala (prej preko spleta recimo ni bilo možno dostopati do e-mail računa ali socialnih omrežij).
Vlada je "zavohala" denar, ki prihaja iz turizma, zato ga vzpodbuja - pred avgustom 2013 je bilo v državo mogoče samo prileteti, sedaj pa so odprli 3 prehode s Tajsko, tako, da sva midva že lahko vstopila po kopnem.
Za glavne znamenitosti po vsem Mjanmarju se računajo visoke vstopnine (Bagan 15$, Inle Lake 10$...), denar pa gre v vladne žepe, in ne za vzdrževanje.

Glede na BDP je država druga najbolj revna v Aziji, takoj za Afganistanom, kar človek opazi takoj po vstopu. Umazanija povsod, ceste le delno asfaltirane, ljudje pa pogosto razcapani in suhljati (vsak tretji otrok je po uradni statistiki podhranjen).
Velik problem v državi je zasvojenost z betelom, ki je dovoljen in ga pripravljajo na skoraj vsakem vogalu. Je zelo poceni (Luka je valda moral poskusit), pločniki so popoljuvani z rdečimi madeži, ljudje pa se ti nasmihajo s krvavo rdečimi razžrtimi zobmi.

Stojnica z betelom.

Populacija je zelo mešana, uradno je priznanih kar 135 manjšin, neuradno jih je še več, že na videz pa so obrazi vseh možnih odtenkov - od indijskih, črnih kot noč, do tipičnih azijskih, in seveda vse mogoče vmes. Zaradi te raznolikosti se je država leta 1969 iz Burme preimenovala v Mjanmar - večinsko prebivalstvo so Bamar-ji, vendat je še mnogo ostalih.

Tradicionalno oblačilo vseh, moških in žensk, je longyi.
Široka tuba blaga, ki sega navadno do gležnja, in si ga zavežejo pri pasu - moški drugače, kot ženske, pa tudi po vzorcih se razlikujejo. Moški imajo navadno tanko karirasto platno v eni barvi, ženske pa vse mogoče vzorce, tudi izvezene in okrašene.

Čajnica v Yangonu

Vsi se tudi po obrazu mažejo s thanako, lubjem tanakinega drevesa, pomešanega z vodo. Ženske ga uporabljajo namesto make up-a in si po obrazu narišejo vzorce, kvadrate ali kroge, moški pa si namažejo le lica ali pa celoten obraz.
Tanako sem preizkusila tudi sama in res me je dobro zaščitila pred soncem, saj deluje kot fizična pregrada.

Tudi menihi so tukaj drugačni. Nosijo škrlatne halje, in ni videti, da bi živeli duhovno ali v pomanjkanju. Naj bi se odrekli fizičnim stvarem in živeli izključno od podarjene hrane. Denarja naj ne bi sprejemali.
Midva sva jih srečevala v čajnicah, pred prodajalnicami betela, mnogi so tudi kadili, večina pa jih je visela na svojih novih mobitelih in se vozila s skuterji.
Zgrozila sem se tudi ob člankih na spletu, ki navajajo redne podatke o napadih menihov na muslimane - ti "dobri Budisti" požigajo muslimanske vasi in pobijajo vaščane, več menihov pa sovražna nagnjenja redno vključuje v svoje pridige. Lani je recimo bilo ubitih 250 Muslimanov, in na tisoče jih je pobegnilo v taborišča zunaj države, medtem ko je nešteto državljanov Mjanmarja samih v taboriščih, kamor so pobegnili pred nasiljem. (najnovejši članek v slovenščini: http://www.rtvslo.si/svet/mjanmar-besni-budisti-pobili-najmanj-30-muslimanov/328106)

Še ena stvar, po kateri se Mjanmar zelo razlikuje od drugih držav, po katerih sva potovala do sedaj, so čajnice. Pogoste so po vsej državi, in strežejo močan črni čaj s sladkim kondenziranim mlekom (navada je prišla iz Indije), postrežejo pa ga z milim zelenim kitajskim čajem, s katerim se poplanknjuje.
Ni minil dan, da ne bi obiskala kakšne, v katerih pa strežejo tudi tam ocvrta peciva po izredno nizkih cenah - 10 do 30 centov za kolaček, medtem ko stane čaj običajno tudi 30 centov dolarja.
Ob čaju je mogoče kupiti tudi posamezne cigarete, ali pa majhne cigare slabše kvalitete.
Higiena je zelo vprašljiva, tako kot v vseh restavracijah in pri ravnanju z ulično hrano.V čajnicah delajo mladi fantje (midva sva jih ocenila na starost med 7 in 15 leti), tja pa jih pošljejo njihovi starši, saj ne morejo finančno skrbeti za njih.
Pozornost "natakarja" povsod dobiš z zvokom poljuba, oz. kot mi recimo ljubkovalno kličemo pse.

Dobrote v čajnici.

Denar se podaja le z desno roko, domačini si jo pri podajanju vljudno podprejo z levo roko pri komolcu.
Tudi tukaj se plačuje v dolarjih in kyat-ih (izgovorjeno čat), v dolarjih navadno le prenočišča.
Dolar je vreden približno 980 Kyat-ov, Euro pa 1300 Kyat-ov.

Ker je bila država zako dolgo zaprta pred tujimi, tudi sodelovanja s tujimi bankami ni bilo.
Bankomati so se začeli uvajati šele lani, marsikateri ne delujejo ali ne jemljejo tujih kartic. To pomeni, da je treba v državo vstopiti s toliko dolarji, kot jih potrebuješ v času obiska. Poleg tega morajo biti dolarji novi, neprepognjeni, bog ne daj popisani, in iz določenih serij (velika predsednikova glava in mlajši kot 2009, saj so imeli probleme s ponarejinimi bankovci), saj jih drugače ne menjajo.
Jaz sem za potovanje te dolarje morala posebej naročiti pri banki, za sabo pa sva jih nosla cel čas potovanja v trdi kovinski škatlici.

Nerazvitost in slabo sodelovanje s tujimi investitorji se pozna tudi pri ponudnikih internetnih in mobilnih storitev. Internet je prišel v državo šele leta 2000 (seveda s strogimi omejitvami), mobiteli pa v zadnjih treh letih. Šele leta 2013 pa so mobiteli dostopni tudi za navadne smrtnike, saj so morali ljudje prej registrirati svoje SIM kartice pri vladi za 200$.
Tudi prodajaln mobilnih telefonov je vse več, najbolj priljubljeni znamki pa sta Samsung in Huawei.
Mjanmar je bil prva država, v kateri nisva morala uporabljati svoje slovenske SIM kartice, saj naši ponudniki z njimi nimajo pogodbe.

Elektrika je vse manj muhasta in midva sva v času potovanja doživela le en izpad. Bolj kot ne imajo vsi guesthouse-i generatorje, kar omogoča nemoteno oskrbo.
Presenetilo naju je tudi, da so povsod, kjer sva spala, nudili dostop do interneta. Sicer je bil počasen in nezanesljiv, vendar nama je omogočal, da sva se pozanimala o naslednjem prenočišču in bila v stiku z domačimi.

Lokalni medmestni avtobus.

O cestah sva pisala že večkrat, kako slabe so. Za Mjanmar so verjetno vrhunske, vendar asfalta vsake toliko kar zmanjka. Avtocesta, ki povezuje staro in novo prestolnico, večino poti izgleda kot naša dvopasovnica brez črt na cestišču, ostale ceste pa so res boge.
Vozijo po desni strani, medtem, ko so volani v vozilih tudi - ja, na desni strani (vrjetno zaradi uvoza vozil iz Tajske)!
Avtobusov je na voljo nešteto, vseh cen in tudi kvalitet.
Kar trikrat sva potovala z nočnim avtobusom, da sva prihranila na nočitvi, vsakič pa smo prispeli ob 4-ih zjutraj. Super čas za prihod. Vendar so tega tukaj vajeni, in vedno sva lahko šla v sobo, brez da bi nama zaračunali dodaten dan.
Z dnevnim avtobusom sva tako potovala le dvakrat, kar je res škoda, glede na to, kakšen razgled se je ponujal na poti.

Po mestu je poleg seveda skuterjev in redkeje avtomobilov prevoz običajen s tuk tuk-om, ki ga vleče motor ali pa z rikšo. Rikš je bilo ogromno, na stran kolesa pripet sedež, v katerem te star utrujen stric vozi naokoli.

Prenočišča so draga in ne zadostujejo povečanemu toku turistov. Cene se hitro dvigajo in se povišajo v času visoke sezone (ki je na najino srečo seveda zdaj), tako da sva plačevala 3x višje cene, kot so bile navedene pred letom in pol.
Ker nisva želela ostati brez postelje, sva prenočišče vedno rezervirala naprej, poklicala sva od tam, kjer sva bivala, dokler nisva našla proste sobe. Klicanje je tukaj običajna praksa, minuta pogovora pa stane 10 centov Dolarja.
Za najbolj poceni luknje s skupno kopalnico, ki so največkrat imele le hladno vodo, sva plačevala 12-25$, kar je v primerjavi z drugimi državami JV Azije nenormalno dosti. Za sobe enakih kvalitet bi recimo v Kambodži plačala 4$.
Za razliko pa je bil v ceno vedno vključen zajtrk, kar je res praktično. Navadno je bil sestavljen iz 1-2 jajc, pripravljenih po želji, nekaj kosov popečenega toasta, margarine in marmelade, banane in/ali kosa papaje in njihovega čaja ali kave.

Cene prevozov so bile mogoče le nekoliko višje, kot drugod, hrana in pijača pa enako poceni. Zaradi narodnosti je tudi hrana tukaj zelo raznolika in jedla sva zelo dobro. Poleg seveda peciva, ki ga do sedaj ni bilo, sva jedla krompir in druge dobrote. V Yangonu sva velikokrat jedla v indijskih restavravijah, ki jih je bilo še največ.
Poskusila sva tudi tradicionalno burmansko solato iz fermentiranih listov zelenega čaja, v kateri so se oreščki in druga sveža zelenjava.
Pivo ni bilo tako dobro, kot sva bila vajena, pa tudi nekoliko dražje. Pila sva najbolj prodajano pivo Myanmar, enkrat pa tudi pivo Mandalay, ki je bolj močno po okusu in ima 6,4% alkohola.
Voda se prodaja v litrskih plastenkah in stane med 15 in 30 centov dolarja.
Liter bencina stane približno 1 $.

Najina pot.

V času potepanja po Mjanmarju sva raziskala le 5 mest in prepotovala 2.160 km. Za stroške življenja in prevoza sva porabila 508€, torej 30€ na dan. Koliko sva zapravila za spominke, raje ne bom omenjala. Lahko samo napišem, da sva kupila še eno novo torbo, v katero sva jih spakirala. :)

S prvotno načrtovanih 14 dni sva potepanje po Mjanmarju podaljšala na 17 dni, saj je Luka zbolel za prebavno virozo, ki jo je najverjetneje povzročila hrana. Zaradi pomanjkanja časa in nizkih cen sva se odločila kar letiti v Bangkok, kjer pa sem jaz zbolela z enakimi simptomi.
Zdaj sva zdrava in pripravljena na nove izzive.

Burma iz zraka.

Dolga pot do demokracije

Trenutno stanje v Mjanmarju lahko pojasnim samo tako, da napišem kaj o njegovi preteklosti.

Preden sva prišla sem, nisva imela pojma, koliko nasilja je bilo po JV Aziji, Mjanmar pa niti slučajno ni izjema. Država je bila britanska kolonija, vodili so jo kot del Indije.

Ko so jo izropali naravnih dobrin (predvsem lesa in draguljev), po drugi svetovni vojni, je general Aung San s pogajanji z Britanci pridobil neodvisnost Burmi. Pol leta pred uradnim začetkom neodvisnosti so nanj in na njegove ministre izvedli atentat ljudje, ki so nato prevzeli oblast.

Sledil je čas politične nestabilnosti z večstrankarskim sistemom v nenehnem sporu.

Vse skupaj je izkoristila vojska in v državnem udaru leta 1962 prevzela oblast, razveljavila dosedanjo ustavo in vlado, voditelj in hkrati predsednik vlade je postal general Ne Win, ki je uradno vladal vse do 1988.

 Enostrankarski militantni režim je želel uvesti "burmanski socializem", vodili so jih sovjetski, marksistični in budistični nazori. Država se je popolnoma zaprla, se spremenila iz cvetoče v eno najbolj revnih, najbolj pa je obdobje zaznamovala opresija in nasilje do prebivalcev.

Generali seveda niso imeli pojma o ekonomiji, in državni dolg se je večal in večal.

Ves čas je bila prisotna stroga cenzura, ki se je omilila šele v zadnjih letih. Nekatere besede se niso smele pojavljati v javnosti, članke so enostavno dobesedno izrezali iz revij ali jih počrnili. Primer iz leta 1995: če so bili, recimo, v sporu s Tajsko, se beseda ali karkoli, kar bi lahko ljudje povezali s Tajsko, ni pojavljala v javnosti. Enostavno ni obstajala.

Ljudje so stradali, medtem ko je vojska živela v izobilju.

Kot se za opresijo spodobi, se javno ni smelo negativno govoriti o vodilnih in o sistemu - povsod so bili plačani vohuni, ki so "tožili" sodržavljane, če so izgovorili slabo besedo proti vojski. Te so potem zaprli kot politične zapornike in jih mučili, dokler niso priznali, kar so od njih želeli slišati in jih zaprli tudi za 10 in več let.

Tako si ni težko predstavljati, kje je George Orwell (ki je tukaj živel v času britanskega kolonianizma) dobil navdih za svoj roman 1984.

Večkrat so izbruhnile demonstracije, ki so jih večinoma vodili študentje, vsakič pa so se končale s streljanjem vojske in mrtvimi protestniki. Fakultete so zaradi strahu pred protesti zapirali po več mesecev in študij je lahko trajal tudi več let dlje.

General Ne Win je večkrat uvedel bankovce z novimi številkami, npr. 45, 70 in 90. Bil je zelo vraževeren (imel je tudi svojega astrologa), in je lepega dne iz obtoka vzel novo uvedene bankovce za 25, 35, 75 in 100 kyat-ov, ker niso bili deljivi s številko 9, ki je bila njegova najljubša, in ljudje so čez noč ostali brez denarja.
Takrat so se začeli množični protesti, znani kot Vstaja 1988, ljudje so zahtevali demokracijo.

Protestirala je praktično vsa država, vojska pa je streljala na menihe, študente, šolarje, postrelili so zdravnike in medicinske sestre, ki so v bolnici oskrbovale poškodovane...skratka vse.

Ubitih je bilo med 3.000 in 10.000 ljudi.

General je odstopil, vendar to ni ničesar spremenilo.

Na protestih je bila govornica tudi hčerka "duhovnega očeta Burme", ki je pri britancih izpogajal neodvisnost, Aung San Suu Kyi, ki je medtem bila v Burmi, da je skrbela za svojo bolano mamo (v odraslosti se je preselila v Ameriko), in takrat postala simbol upanja za državo.

V napovedanih volitvah 1990 je stranka, ki ji danes predseduje Aung San Suu Kyi (kasneje je za svoja prizadevanja dobila nobelova nagrado za mir), zasedla kar 80% sedežev v vladi. Vojska je bila šokirana, generali so bili prepričani, da so nepremagljivi, in rezultatov enostavno niso upoštevali in vladali dalje, Aung San Suu Kyi pa je naslednja leta živela v hišnem priporu v Yangonu. Izpuščena je bila šele leta 2010. Vse skupaj je med leti 1989 in 2010 v hišnem priporu preživela 15 let (nekaj časa vmes ji je bilo celo dovoljeno "politično udejstvovanje").

Ena izmed mlajših cvetk vlade je nova prestolnica Nay Pyi Taw, ki so jo zgradili na skrivaj, bolj centralno od dotedanje prestolnice Yangon-a. Očitno so se odločili, da potrebujejo novo (menda so se bali napadov z morja) in jo zgradili od tal. Generali imajo svoje luksuzne rezidence v posebej varovanem delu mesta, ki je za ostale prepovedan. Mesto naj bi bilo ogromno in noro razkošno, sploh v primerjavi z ostalo državo.

Po razglasitvi nove prestolnice leta 2006 so dali vladnim uslužbencem dva meseca časa, da se preselijo. To je blo sprva prepovedano njihovim družinam, kasneje pa pa je selitev postala nesmiselna, saj v mestu ni šol za otroke.

Gradnja mesta je stala okoli 4 do 5 milijard dolarjev - v istem času je država vložila manj kot pol dolarja na prebivalca za zdravstvo.

To se sicer zadnje čase spreminja, vendar do nedavnega ni bilo dovolj električne energije za oskrbo cele države, zato so povsod pogosti izpadi, predvsem na račun razkošno osvetljene nove prestolnice, kjer je elektrika na voljo 24 ur na dan.

Nenapovedano so spremenili tudi zastavo, himno in uradno ime države -  nazadnje leta 2010 (toliko letnic navajam zato, ker me fascinira, v slabem smislu, kako nedolgo nazaj so se te stvari dogajale).

Danes se stvari umirjajo, od vlade izvojen predsednik je trenutno vseeno nekdanji general, vendar je uspešno omilil situacijo. Manj je cenzure, Aung Su ni več v priporu, in aktivno sodeluje v politiki, predsednik pa uspešno vzpodbuja sodelovanje in trgovanje z drugimi drzavami. Država se torej počasi postavlja na noge, vendar bo to trajalo še mnogo desetletij. Za leto 2015 so celo napovedane predsedniške volitve.

Inle jezero

Iz Mandalay-a sva šla z nočnim avtobusom, ker dnevnega ni, pa še na nočenju sva želela prihraniti. Tokrat sva se odločila za boljši avtobus, ki je imel le tri sedeže v vrsti, vsak potnik pa je dobil svojo odejo in vzglavnik.

Ribič na jezeru.

Vozili smo se 9 ur, in prispeli ob zelo nehumani uri - ob štirih ponoči. Na postaji je čakal vladni uslužbenec, ki nama je vsakemu pobral 10$ za dovolilnico za gibanje na območju Inle Lake. Karte nama kasneje seveda nihče ni preverjal. Na srečo sva lahko takoj šla v sobo (in plačala toliko, kot če bi prišla popoldne), kjer sva najprej še malo oddremala.

Prevoz po vasi.

Popoldne sva na "zajtrku" srečala štiri Ljubljančane, ki so prav tako potovali po Burmi.

Naslednji dan sva bila spet pametna, ker "zdaj sva pa res že izkušena" in se odločila, da greva do jezera, kjer bova sama našla čoln z voznikom, saj bova tako "ceneje skozi prišla", kot če bi se odločila za organiziran izlet, kjer bi se nama pridružil še kdo, in bi se stroški delili.

Plavajoči vrtovi.

Najprej sva rentala kolesi, in se odpravila do 5 km oddaljenega jezera, pot do katerega je bila dolga dejansko 14 km (prva polovica poti je potekala po neasfaltirani prašni cesti, iz katere so zijale skale).
Končno sva le prispela v vas, kjer so naju z veseljem sprejeli, žal pa se ni šlo spogajati za bolj ugodno ceno. Za nekaj ur vožnje sva plačala 17$, ampak sva lahko sama izbrala, kaj želiva videti.

Vas na vodi.

Območje jezera je čudovito, povsod potekajo kanali, ki vodijo do njega. Ob robu, pa tudi na samem jezeru so vasi s hišami na kolih, imajo celo električno napeljavo in večerno razsvetljavo. Namesto ulic so kanali, in kamorkoli domačini želijo iti, gredo s čolnom.

Vasi, ki sva jih midva videla, so imele tablo z imenom, plavajoče vrtove na vodi (gojijo zelišča, zelenjavo in rože), ena vas je imela celo pošto. Ustavili smo se v izdelovalnici cigar, in ker sva oba ljubitelja, sva jih seveda kar nekaj nakupila.

Med vožnjo smo srečevali ribiče, ki veslajo z nogo, z rokami pa mečejo mreže v vodo. Razumljivo nihče ni bil vesel vedno pogostejših ogledov - ljudje jih fotografiramo samo zaradi njihovega načina življenja.
Peljali smo se še do samostanov na vodi, v enem od njih častijo mačke (?), ki so bile včasih natrenirane, da so skakale skozi obroče.
Na jezeru je tudi ogromno vrst vodnih ptic, nekatere so ogrožene ali pa živijo le tukaj.

Ljudje na marketih (ki so tudi na vodi) trgujejo med seboj - ob in na jezeru živi večje število manjšin, vsaka goji kaj drugega, trguje pa se predvsem z zelenjavo in nalovljenimi ribami.

Po novem so na vodi še restavracije in bungalovi, kar malo uniči podobo jezera.

Na nočnem avtobusu.

Drug dan se je Luka (verjetno) zastrupil s hrano, in ostala sva še nekaj dni. Na srečo je že bolje, in ni bilo potrebe po obisku zravnika, ki so tukaj vprašljive kvalitete.
Žal sva morala izpustiti treking in kmalu se vračava na Tajsko.