Čisto prava džungla

Ko sva ugotovila, da si lahko privoščiva dražjo pot do džungle, sva hitro rezervirala kombinirano karto minibus/ladja in naslednje jutro smo odrinili.

Med potjo smo nekajkrat videli opice na drevesih ob cesti, kar je že obetalo. 

Po štirih urah ovinkov smo najprej prispeli v mesto Jerantut, od tam pa so nas peljali do ladje. V bistvu je bil to dolg lesen čoln, v katerem smo sedeli na tleh. Vse tri ure vožnje skozi džunglo sem napenjala oči in oprezala za letečimi vevericami, ki tukaj živijo, vendar brez uspeha. 

Med potjo se je dvakrat ulilo, a vsaj prispeli smo po suhem. 

Vas Kuala Tahan se nahaja tik ob vhodu v nacionalni park Taman Negara, nočitve so dražje, ker prihaja veliko tujcev, pa tudi domačinov, restavracij pa je toliko, kot hiš.

Prvi večer so nama popestrili veliki škržati, eksotična in izjemno glasna vrsta, ki so vztrajno letali skozi okno v najino sobo in se obsedeno zaletavali v luč, ponoči pa so se insekti oglašali v različnih melodijah (nama se je zdelo, da oponašajo avtoalarm, sonar, boben ali celo zobozdravniški sveder). 

Zvoki so ponoči bili čisto "džunglasti", ob petih pa naju je spet zbudila molitev iz mošeje, ki je bila na najino veselje sosednja stavba. Vas je strogo muslimanska, v trgovini ni mogoče kupiti niti piva.

Po skromnem zajtrku sva se natovorila z vodo in se odpravila v nacionalni park. Vstopnina na osebo znaša preračunano le 20 centov, večina poti je urejenih z dvignjenimi brvmi, park pa je dobro označen s tablami, tako, da je mogoče iti na samostojni treking. 

Ljudje so se tukaj tudi že izgubili in izginili, zadnji odmeven primer je bil leta 1998, ko je američanka sama šla na večdnevni treking in je niso več nikoli videli.

Ko sva hodila skozi 130 milijonov let star deževni gozd, sva se naužila naravnih lepot in v tej vročini in vlagi dobro spotila. Ker so tukaj pijavke neverjetno pogoste, sva bila oblečena v dolge hlače, kar je pomagalo.
Le redko sva srečala še kake druge obiskovalce.

Najprej sva šla do pohod po ozkih visečih mostovih, skupno jih je za 510 m in je najdaljša takšna pot na svetu. Poteka tudi do 45 m nad tlemi, dolge brvi, ki se majejo in škripajo pod nogami, pa so pripete na drevesa.

Zatem sva se povzpela še na razgledno točko in vmes videla še nekaj živali. 

Luka je skoraj stopil na kačo, za katero sva kasneje izvedela, daje to malezijska modra koralna kača, ki je tukaj za kraljevo kobro in gadom tretja najbolj strupena, saj ima nevrotoksičen strup, ki lahko pri človeku povzroči dihalni zastoj. Malo bolj oprezno sva se odpravila naprej do naravnega bazena z vsemi mogočimi velikimi ribami, ki pa naju ni privabil h kopanju.

Pravi adrenalinski pohod je sledil šele zvečer. Tokrat sva šla z vodičem, da nama pokaže in kaj pove o naravi okoli naju. Ko se je spustila tema, smo se z naglavnimi lučkami odpravili v džunglo. 

Vodič naju je najprej opozoril pred strupenimi pajki, ki skačejo, pa tudi pred kačami na drevesih in po tleh. Ko naju je posvaril, da moreva pred pljuvajočo kobro držati večjo razdaljo, kot pri ostalih kačah, nama ni bilo ravno vseeno.

Vsako leto kače tukaj ugriznejo vsaj dva človeka in brez hitre oskrbe se lahko dogodek konča s smrtjo.

Odpravili smo se v temo in živali so se kar vrstile - zelena drevesna kača, lovski pajki vseh velikosti (enega smo celo ujeli pri večerji), paličnjaki, kameleon, gigantske 3 cm velike mravlje,  eksotični nočni hrošči, škorpijon v svoji duplini, železna kačica... Šli smo še na bližnjo opazovalnico, kjer smo opazovali srnjad pri pitju iz slanega izvira. Žal tokrat ni bilo tapirjev, ki so tukaj stalni gostje. Tudi glive se niso želele svetiti v temi, pa nič zato.

Na območju parka, (čeprav ne tako blizu obrobja) pa poleg omenjenih živali živi še približno 400 slonov, 200 tigrov, zelo malo nosorogov, več vrst divjih mačk (tudi črni panter), makaki, kobre in druge talne ter drevesne kače, počasni lorisi, lenivci, za dlan veliki metulji, takšni in drugačni kuščarji, džungelsko govedo, ptiči, in še marsikaj. 

Skupno bi naj na območju pragozda živelo približno 200 vrst živali. Gozd je dom tudi za različne orhideje in največjo  "rožo" na svetu, zajedalsko mesojedo Rafflesio, ki lahko ima premer do dva metra.

Kot povsod po svetu so tudi tukaj težave s krivolovom. 

Rogovi nosoroga veljajo v kitajski medicini za čudežno zdravilo, pozdravil naj bi celo raka. Počasne lorise pa zadnja leta lovijo in prodajajo za hišne ljubljenčke, zaradi česar so že na seznamu ogroženih vrst.
video na: https://www.youtube.com/watch?v=zpV7L--cQ8s

Neprecenljivo je bilo videti živali v njihovem naravnem okolju in res sva vesela, da sva imela to možnost in jo tudi izkoristila.