Pot iz Penanga do Cameron Highlands se je izkazala za malo večji zalogaj, kot sva pričakovala.
Vehementno sva se odpravila na trajekt (ki je na celino, mimogrede, zastonj), od tam pa na bližnjo avtobusno postajo. Tam se je zapletlo - za karto so vsi hoteli 2x več, kot piše v vodniku in na spletu, zato sva protestno odkorakala do kolodvora, ki je na srečo blizu. Tam sva izvedela, da je vlak prav tako drag in da vozi samo zvečer. Ni nama preostalo drugega, kot da greva nazaj na avtobusno postajo. Luka je na srečo malo zbarantal ceno, pa vseeno.
Bolj smo se bližali višavam, lepši je bil pogled skozi okno.
Cameron Highlands je znan predvsem po plantažah jagod in čaju, vendar tukaj na veliko gojijo še citruse, kaktuse in zelenjavo. Pokriti vrtovi prav kazijo pokrajino, predvsem pa povzročajo erozijo bregov.
Vreme je tukaj idealno za rastje, za oglede pa malo manj. Vsak dan je deževalo, ogledala sva si le nasad čaja, pa še takrat naju je namočilo.
Ker sva oba ljubitelja pravega čaja, priložnosti ogleda tovarne enostavno nisva morala izpustiti. Z javnim avtobusom sva se odpeljala do razpotja, ki je vodil do posestva tovarne Boh Tea. Hodila sva še slabo uro in se ves čas čudila lepoti, ki naju je obdajala. Kamorkoli sva pogledala, so se dvigali hribi, na njih pa sami grmi čaja.
Ogledala sva si tovarno, ki je presenetljivo majhna, in stroje, ki "izdelujejo" črni čaj (tukaj je podnebje idealno za črnega, za zelen in bel čaj pa je preveč vlažno). Spila sva vsak svojo skodelico in opravila nakup v tovarniški trgovini.
Na poti nazaj sva se ustavila še v restavraciji plantaže jagod in se nasitila dobrot.
Mesto naju je zelo presenetilo, saj sva pričakovala vas v naravi. Veliko je delavskih blokov, apartmajev in hotelov (Višave so menda priljubljena destinacija tudi za domačine), imajo tudi restavracijo s hitro hrano in celo kavarno Starbucks. Vse je strnjeno ob glavni cesti, tako da prej izgleda kot kakšno smučarsko mesto v Alpah. Brez snega, seveda, čeprav naju je ponoči pri 15 stopinjah zelo zeblo.
Spala sva v kamrici, saj je spanje v Maleziji malo dražje, kot sva pričakovala.
Jedla sva vrhunske zajtrke na avtobusni postaji pri gluhem paru, ki se naju je vsakič znova razveselil. Restavracije so bile samo indijske, kjer pa sva jedla svež kruh, polnjene palačine in tandory piščanca.
Odpravljava se naprej, v naravo - pričakuje naju malezijska džungla.
Vehementno sva se odpravila na trajekt (ki je na celino, mimogrede, zastonj), od tam pa na bližnjo avtobusno postajo. Tam se je zapletlo - za karto so vsi hoteli 2x več, kot piše v vodniku in na spletu, zato sva protestno odkorakala do kolodvora, ki je na srečo blizu. Tam sva izvedela, da je vlak prav tako drag in da vozi samo zvečer. Ni nama preostalo drugega, kot da greva nazaj na avtobusno postajo. Luka je na srečo malo zbarantal ceno, pa vseeno.
Bolj smo se bližali višavam, lepši je bil pogled skozi okno.
Cameron Highlands je znan predvsem po plantažah jagod in čaju, vendar tukaj na veliko gojijo še citruse, kaktuse in zelenjavo. Pokriti vrtovi prav kazijo pokrajino, predvsem pa povzročajo erozijo bregov.
Vreme je tukaj idealno za rastje, za oglede pa malo manj. Vsak dan je deževalo, ogledala sva si le nasad čaja, pa še takrat naju je namočilo.
Ker sva oba ljubitelja pravega čaja, priložnosti ogleda tovarne enostavno nisva morala izpustiti. Z javnim avtobusom sva se odpeljala do razpotja, ki je vodil do posestva tovarne Boh Tea. Hodila sva še slabo uro in se ves čas čudila lepoti, ki naju je obdajala. Kamorkoli sva pogledala, so se dvigali hribi, na njih pa sami grmi čaja.
Ogledala sva si tovarno, ki je presenetljivo majhna, in stroje, ki "izdelujejo" črni čaj (tukaj je podnebje idealno za črnega, za zelen in bel čaj pa je preveč vlažno). Spila sva vsak svojo skodelico in opravila nakup v tovarniški trgovini.
Na poti nazaj sva se ustavila še v restavraciji plantaže jagod in se nasitila dobrot.
Mesto naju je zelo presenetilo, saj sva pričakovala vas v naravi. Veliko je delavskih blokov, apartmajev in hotelov (Višave so menda priljubljena destinacija tudi za domačine), imajo tudi restavracijo s hitro hrano in celo kavarno Starbucks. Vse je strnjeno ob glavni cesti, tako da prej izgleda kot kakšno smučarsko mesto v Alpah. Brez snega, seveda, čeprav naju je ponoči pri 15 stopinjah zelo zeblo.
Spala sva v kamrici, saj je spanje v Maleziji malo dražje, kot sva pričakovala.
Jedla sva vrhunske zajtrke na avtobusni postaji pri gluhem paru, ki se naju je vsakič znova razveselil. Restavracije so bile samo indijske, kjer pa sva jedla svež kruh, polnjene palačine in tandory piščanca.
Odpravljava se naprej, v naravo - pričakuje naju malezijska džungla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar