Baje da je namen tisti, ki šteje.
Najin namen je bil prepotovati pot od Krabija (Tajska) do Penanga (otok v Maleziji) v enem kosu. Na internetu sva nato ugotovila, da to ni mogoče, zato sva se odločila, da prestopiva v Hat Yai-ju. Žal to ni bil najin edini prestop...
Zjutraj sva vstala zelo (pre)zgodaj, da bi čimprej začela pot - računala sva, da nama bo vzelo okoli šest ur in si bova popoldne že ogledovala mesto. Zato sva si tudi mirne vesti rezervirala spanje.
Začelo se je obetavno - po zajtrku sva uspela najti poceni lokalni prevoz do avtobusne postaje, kjer pa so naju že prvič neprijetno presenetli, saj ni bilo vladnega avtobusa, ampak samo privatni, ki pa so valda dražji. Zaradi pomanjkanja alternativ sva se vdala in plačala. Pot do Hat Yai-ja je namesto planiranih treh, trajala dobrih pet ur - med drugim smo zgubili pol ure, ker se je šoferjem zdelo, da je eno izmed zadnjih oken nujno treba opremit s črno samolepilno folijo (ko so potem okno zagrnili z zavesami, se folije sploh ni vidlo). Ker sva sedela v zadnji vrsti, nama je pot krajšalo ptičje petje iz tovornega kvadranta (nekdo je tovoril ptiče) in smrad iz stranišča za nama.
Ko smo končno le prispeli na postajo, sva najprej ugotovila, da je edini avtobus na Penang v organizaciji lokalne agencije, kjer so za karto zahtevali neko astronomsko ceno (za katero sva na koncu ugotovila, da sploh ni bila tako astronomska), zato sva se odločila nadaljevati pot v lastni režiji.
Kupila sva karto za minibus do meje, ugotovila, da pelje na napačni mejni prehod (vodnik Lonely Planet priporoča drugega, ker je od tam več avtobusnih povezav... ku®@ca jih je), se pogajala, da nama vrnejo denar, bila neuspešna, kupla novo karto (na srečo sva šenkala samo 2,5€) in nato počakala eno uro, da smo odrinili. Na meji začuda ni bilo nobenih problemov in v Maleziji sva bila mimogrede (če odštejem 1 km pešačenja po žgočem soncu s polno prtljago od ene do druge meje).
Iz najinih izkušenj do zdaj, sva po vstopu v državo pričakovala napad s strani vseh možnih "lupilcev", ki ti skušajo "pomagat" s prevozom. Namesto tega pa sva dobila...nič. Nikjer nobenega. In seveda nikjer nobenega avtobusa. Kot dva loleka sva nato tavala okoli mejnega prehoda. In ker je bila ura že šest popoldne, so tudi vse informacije/menjalnice bile zaprte. Malo naprej sva srečala nekaj domačinov, ki so nama povedali, da tu ni avtobusov, ampak v nekaj km oddaljenem mestu. Hvala ti Lonely Planet!!! Na koncu nama ni preostalo drugega, kot da sva prosila taksista, da naju odpelje tja. Prispeli smo okoli sedmih zvečer, ko so vsi avtobusi za Penang že odpeljali.
Na srečo nama je prijazna teta, ki prodaja karte, pokazala, da se ob sosednji cesti na odhod pripravlja lokalni avtobus do sosednjega mesta, od koder pa "sigurno dobima prevoz na Penang". Pri avtobusu sva potem od domačina, ki ni znal niti besede angleško, vseeno izvedela, da si tukaj s tajskimi Bahti ne morema pomagat, banke pa so itak že vse zaprte, zato sem jaz začel mrzlično iskat bankomat, Nina pa je stražla prtljago. Na roko nama je šlo dejstvo, da se avtobus ni "odpravljal na odhod", ampak je bil pokvarjen in je čakal serviserja. Kmalu je prispel novi, boljši in naju odpeljal v Alor Setar, obljubljeno mesto, od koder bi naj dobila prevoz na Penang.
Valda ga nisva, sva pa imela spet več sreče kot pameti in ugotovila, da najin trenutni avtobus dejansko pelje v Butterworth - obalno mesto, ki ga od Penanga loči le eden izmed najdaljših mostov na svetu.
Sicer sumiva šoferja, da nama je dodatno karto računal predrago in si nato celoten znesek enostavno pospravil v žep, ampak druge izbire nisva imela.
V Butterworthu sva seveda bila prepozna za kakršnekoli avtobus na otok, ampak sva spet imela srečo, da trajekti vozijo preko polnoči - ujela sva predzadnjega.
Do najinega hostla naju je ločila samo še vožnja z mestnim avtobusom in par sto metrov hoje, ampak na koncu nama je uspelo.
Ko sva seštela vse stroške, sva ugotovila, da sva sicer prispela na cilj za par evrov manj, kot pa če bi plačala tisto "astronomsko" ceno, sva pa zato izgubila cel večer. Glede na to, da se drživa pravila "Mama čas, nimava denarja," sva z rezultatom sicer zadovoljna, za izgubljeni čas pa se tolaživa z dejstvom: "Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni."
Najin namen je bil prepotovati pot od Krabija (Tajska) do Penanga (otok v Maleziji) v enem kosu. Na internetu sva nato ugotovila, da to ni mogoče, zato sva se odločila, da prestopiva v Hat Yai-ju. Žal to ni bil najin edini prestop...
Zjutraj sva vstala zelo (pre)zgodaj, da bi čimprej začela pot - računala sva, da nama bo vzelo okoli šest ur in si bova popoldne že ogledovala mesto. Zato sva si tudi mirne vesti rezervirala spanje.
Začelo se je obetavno - po zajtrku sva uspela najti poceni lokalni prevoz do avtobusne postaje, kjer pa so naju že prvič neprijetno presenetli, saj ni bilo vladnega avtobusa, ampak samo privatni, ki pa so valda dražji. Zaradi pomanjkanja alternativ sva se vdala in plačala. Pot do Hat Yai-ja je namesto planiranih treh, trajala dobrih pet ur - med drugim smo zgubili pol ure, ker se je šoferjem zdelo, da je eno izmed zadnjih oken nujno treba opremit s črno samolepilno folijo (ko so potem okno zagrnili z zavesami, se folije sploh ni vidlo). Ker sva sedela v zadnji vrsti, nama je pot krajšalo ptičje petje iz tovornega kvadranta (nekdo je tovoril ptiče) in smrad iz stranišča za nama.
Ko smo končno le prispeli na postajo, sva najprej ugotovila, da je edini avtobus na Penang v organizaciji lokalne agencije, kjer so za karto zahtevali neko astronomsko ceno (za katero sva na koncu ugotovila, da sploh ni bila tako astronomska), zato sva se odločila nadaljevati pot v lastni režiji.
Kupila sva karto za minibus do meje, ugotovila, da pelje na napačni mejni prehod (vodnik Lonely Planet priporoča drugega, ker je od tam več avtobusnih povezav... ku®@ca jih je), se pogajala, da nama vrnejo denar, bila neuspešna, kupla novo karto (na srečo sva šenkala samo 2,5€) in nato počakala eno uro, da smo odrinili. Na meji začuda ni bilo nobenih problemov in v Maleziji sva bila mimogrede (če odštejem 1 km pešačenja po žgočem soncu s polno prtljago od ene do druge meje).
Iz najinih izkušenj do zdaj, sva po vstopu v državo pričakovala napad s strani vseh možnih "lupilcev", ki ti skušajo "pomagat" s prevozom. Namesto tega pa sva dobila...nič. Nikjer nobenega. In seveda nikjer nobenega avtobusa. Kot dva loleka sva nato tavala okoli mejnega prehoda. In ker je bila ura že šest popoldne, so tudi vse informacije/menjalnice bile zaprte. Malo naprej sva srečala nekaj domačinov, ki so nama povedali, da tu ni avtobusov, ampak v nekaj km oddaljenem mestu. Hvala ti Lonely Planet!!! Na koncu nama ni preostalo drugega, kot da sva prosila taksista, da naju odpelje tja. Prispeli smo okoli sedmih zvečer, ko so vsi avtobusi za Penang že odpeljali.
Na srečo nama je prijazna teta, ki prodaja karte, pokazala, da se ob sosednji cesti na odhod pripravlja lokalni avtobus do sosednjega mesta, od koder pa "sigurno dobima prevoz na Penang". Pri avtobusu sva potem od domačina, ki ni znal niti besede angleško, vseeno izvedela, da si tukaj s tajskimi Bahti ne morema pomagat, banke pa so itak že vse zaprte, zato sem jaz začel mrzlično iskat bankomat, Nina pa je stražla prtljago. Na roko nama je šlo dejstvo, da se avtobus ni "odpravljal na odhod", ampak je bil pokvarjen in je čakal serviserja. Kmalu je prispel novi, boljši in naju odpeljal v Alor Setar, obljubljeno mesto, od koder bi naj dobila prevoz na Penang.
Valda ga nisva, sva pa imela spet več sreče kot pameti in ugotovila, da najin trenutni avtobus dejansko pelje v Butterworth - obalno mesto, ki ga od Penanga loči le eden izmed najdaljših mostov na svetu.
Sicer sumiva šoferja, da nama je dodatno karto računal predrago in si nato celoten znesek enostavno pospravil v žep, ampak druge izbire nisva imela.
V Butterworthu sva seveda bila prepozna za kakršnekoli avtobus na otok, ampak sva spet imela srečo, da trajekti vozijo preko polnoči - ujela sva predzadnjega.
Do najinega hostla naju je ločila samo še vožnja z mestnim avtobusom in par sto metrov hoje, ampak na koncu nama je uspelo.
Ko sva seštela vse stroške, sva ugotovila, da sva sicer prispela na cilj za par evrov manj, kot pa če bi plačala tisto "astronomsko" ceno, sva pa zato izgubila cel večer. Glede na to, da se drživa pravila "Mama čas, nimava denarja," sva z rezultatom sicer zadovoljna, za izgubljeni čas pa se tolaživa z dejstvom: "Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni."
Ni komentarjev:
Objavite komentar