Malezija naju je čisto šokirala.
Pred ostalimi državami jugovzhodne Azije, ki sva jih obiskala, je v razvoju namreč svetlobna leta spredaj. Ceste, avtoceste, mostovi, pa tudi stavbe in stolpnice so take, kot jih pri nas ne vidiš.
Na otok Penang sva se peljala s trajektom, vendar otok s celino povezujeta dva mosta - prvi, zgrajen leta 1985, je dolg 13 km, drugi, ki ga bodo otvorili čez nekaj dni, pa kar 24 km! En most je za takšno gostoto prebivalstva namreč premalo.
Zelo so potrošniško usmerjeni, saj imajo še in še nakupovalnih centrov. Cene oblačil in elektronike so nizke, prenočišča in prevoz pa dražji kot do sedaj.
Hrana je večinoma indijska in kitajska, v restavracijah tudi dražja kot do sedaj. Na ulici do sedaj še nisva imela priložnosti jesti.
Voda in hrana v trgovini stane podobno, kot v ostalih državah, le pivo je kar 3x dražje, saj sva v strogi muslimanski državi. Mislila sva, da se bova zaradi prevladujočega Islama počutila drugače, manj varno, vendar temu niti malo ni tako. Vsi so zelo prijazni in ustrežljivi, manj kot polovica žensk nosi naglavne rute, le nekaj jih je čisto zakritih (po možnosti v črni barvi, boge reve v tej ročini), občasno pa vidiš tudi moške z muslimanskimi kapami.
Wate in stupe so zamenjale mošeje in kitajski ter hindujski templji.
Tipičnih azijskih obrazov tukaj skoraj več ni, saj so ljudje potomci arabskih, kitajskih in indijskih, pa tudi evropskih trgovcev.
Vsi dobro govorijo angleško, od voznikov avtobusov, natakarjev, blagajničarjev...tega do sedaj nisva bila vajena. Tudi pisava je latinica, kar je najverjetneje, tako kot znanje anglešične, prišlo z britansko kolonizacijo. Očitno so angleške besede kar prevzeli in podomačili, in tako lahko na tablah zaslediš besede, kot so: tiket, kaunter, klinik, farmasi, polis, teksi in podobno.
Standard življenja je tukaj že na oko mnogo višji, vidi se po malenkostih - skuterje so zamenjali avtomobili, psi so ljubljenčki in ne več potepuški, in podobno.
Še vreme je drugačno. Temperature, pa tudi vlaga so izredno visoke (vlaga v Penangu je bila recimo 90%). Na jugovzhodni obali peninsularne Malezije je trenutno monsunsko obdobje, zaradi katerega sva po slabih treh mesecih spet videla dež.
Pred ostalimi državami jugovzhodne Azije, ki sva jih obiskala, je v razvoju namreč svetlobna leta spredaj. Ceste, avtoceste, mostovi, pa tudi stavbe in stolpnice so take, kot jih pri nas ne vidiš.
Na otok Penang sva se peljala s trajektom, vendar otok s celino povezujeta dva mosta - prvi, zgrajen leta 1985, je dolg 13 km, drugi, ki ga bodo otvorili čez nekaj dni, pa kar 24 km! En most je za takšno gostoto prebivalstva namreč premalo.
Zelo so potrošniško usmerjeni, saj imajo še in še nakupovalnih centrov. Cene oblačil in elektronike so nizke, prenočišča in prevoz pa dražji kot do sedaj.
Hrana je večinoma indijska in kitajska, v restavracijah tudi dražja kot do sedaj. Na ulici do sedaj še nisva imela priložnosti jesti.
Voda in hrana v trgovini stane podobno, kot v ostalih državah, le pivo je kar 3x dražje, saj sva v strogi muslimanski državi. Mislila sva, da se bova zaradi prevladujočega Islama počutila drugače, manj varno, vendar temu niti malo ni tako. Vsi so zelo prijazni in ustrežljivi, manj kot polovica žensk nosi naglavne rute, le nekaj jih je čisto zakritih (po možnosti v črni barvi, boge reve v tej ročini), občasno pa vidiš tudi moške z muslimanskimi kapami.
Wate in stupe so zamenjale mošeje in kitajski ter hindujski templji.
Tipičnih azijskih obrazov tukaj skoraj več ni, saj so ljudje potomci arabskih, kitajskih in indijskih, pa tudi evropskih trgovcev.
Vsi dobro govorijo angleško, od voznikov avtobusov, natakarjev, blagajničarjev...tega do sedaj nisva bila vajena. Tudi pisava je latinica, kar je najverjetneje, tako kot znanje anglešične, prišlo z britansko kolonizacijo. Očitno so angleške besede kar prevzeli in podomačili, in tako lahko na tablah zaslediš besede, kot so: tiket, kaunter, klinik, farmasi, polis, teksi in podobno.
Standard življenja je tukaj že na oko mnogo višji, vidi se po malenkostih - skuterje so zamenjali avtomobili, psi so ljubljenčki in ne več potepuški, in podobno.
Še vreme je drugačno. Temperature, pa tudi vlaga so izredno visoke (vlaga v Penangu je bila recimo 90%). Na jugovzhodni obali peninsularne Malezije je trenutno monsunsko obdobje, zaradi katerega sva po slabih treh mesecih spet videla dež.
Ni komentarjev:
Objavite komentar