Iz Mandalay-a sva šla z nočnim avtobusom, ker dnevnega ni, pa še na nočenju sva želela prihraniti. Tokrat sva se odločila za boljši avtobus, ki je imel le tri sedeže v vrsti, vsak potnik pa je dobil svojo odejo in vzglavnik.
Vozili smo se 9 ur, in prispeli ob zelo nehumani uri - ob štirih ponoči. Na postaji je čakal vladni uslužbenec, ki nama je vsakemu pobral 10$ za dovolilnico za gibanje na območju Inle Lake. Karte nama kasneje seveda nihče ni preverjal. Na srečo sva lahko takoj šla v sobo (in plačala toliko, kot če bi prišla popoldne), kjer sva najprej še malo oddremala.
Popoldne sva na "zajtrku" srečala štiri Ljubljančane, ki so prav tako potovali po Burmi.
Naslednji dan sva bila spet pametna, ker "zdaj sva pa res že izkušena" in se odločila, da greva do jezera, kjer bova sama našla čoln z voznikom, saj bova tako "ceneje skozi prišla", kot če bi se odločila za organiziran izlet, kjer bi se nama pridružil še kdo, in bi se stroški delili.
Najprej sva rentala kolesi, in se odpravila do 5 km oddaljenega jezera, pot do katerega je bila dolga dejansko 14 km (prva polovica poti je potekala po neasfaltirani prašni cesti, iz katere so zijale skale).
Končno sva le prispela v vas, kjer so naju z veseljem sprejeli, žal pa se ni šlo spogajati za bolj ugodno ceno. Za nekaj ur vožnje sva plačala 17$, ampak sva lahko sama izbrala, kaj želiva videti.
Območje jezera je čudovito, povsod potekajo kanali, ki vodijo do njega. Ob robu, pa tudi na samem jezeru so vasi s hišami na kolih, imajo celo električno napeljavo in večerno razsvetljavo. Namesto ulic so kanali, in kamorkoli domačini želijo iti, gredo s čolnom.
Vasi, ki sva jih midva videla, so imele tablo z imenom, plavajoče vrtove na vodi (gojijo zelišča, zelenjavo in rože), ena vas je imela celo pošto. Ustavili smo se v izdelovalnici cigar, in ker sva oba ljubitelja, sva jih seveda kar nekaj nakupila.
Med vožnjo smo srečevali ribiče, ki veslajo z nogo, z rokami pa mečejo mreže v vodo. Razumljivo nihče ni bil vesel vedno pogostejših ogledov - ljudje jih fotografiramo samo zaradi njihovega načina življenja.
Peljali smo se še do samostanov na vodi, v enem od njih častijo mačke (?), ki so bile včasih natrenirane, da so skakale skozi obroče.
Na jezeru je tudi ogromno vrst vodnih ptic, nekatere so ogrožene ali pa živijo le tukaj.
Ljudje na marketih (ki so tudi na vodi) trgujejo med seboj - ob in na jezeru živi večje število manjšin, vsaka goji kaj drugega, trguje pa se predvsem z zelenjavo in nalovljenimi ribami.
Po novem so na vodi še restavracije in bungalovi, kar malo uniči podobo jezera.
Drug dan se je Luka (verjetno) zastrupil s hrano, in ostala sva še nekaj dni. Na srečo je že bolje, in ni bilo potrebe po obisku zravnika, ki so tukaj vprašljive kvalitete.
Žal sva morala izpustiti treking in kmalu se vračava na Tajsko.
 |
| Ribič na jezeru. |
Vozili smo se 9 ur, in prispeli ob zelo nehumani uri - ob štirih ponoči. Na postaji je čakal vladni uslužbenec, ki nama je vsakemu pobral 10$ za dovolilnico za gibanje na območju Inle Lake. Karte nama kasneje seveda nihče ni preverjal. Na srečo sva lahko takoj šla v sobo (in plačala toliko, kot če bi prišla popoldne), kjer sva najprej še malo oddremala.
 |
| Prevoz po vasi. |
Popoldne sva na "zajtrku" srečala štiri Ljubljančane, ki so prav tako potovali po Burmi.
Naslednji dan sva bila spet pametna, ker "zdaj sva pa res že izkušena" in se odločila, da greva do jezera, kjer bova sama našla čoln z voznikom, saj bova tako "ceneje skozi prišla", kot če bi se odločila za organiziran izlet, kjer bi se nama pridružil še kdo, in bi se stroški delili.
 |
| Plavajoči vrtovi. |
Najprej sva rentala kolesi, in se odpravila do 5 km oddaljenega jezera, pot do katerega je bila dolga dejansko 14 km (prva polovica poti je potekala po neasfaltirani prašni cesti, iz katere so zijale skale).
Končno sva le prispela v vas, kjer so naju z veseljem sprejeli, žal pa se ni šlo spogajati za bolj ugodno ceno. Za nekaj ur vožnje sva plačala 17$, ampak sva lahko sama izbrala, kaj želiva videti.
 |
| Vas na vodi. |
Območje jezera je čudovito, povsod potekajo kanali, ki vodijo do njega. Ob robu, pa tudi na samem jezeru so vasi s hišami na kolih, imajo celo električno napeljavo in večerno razsvetljavo. Namesto ulic so kanali, in kamorkoli domačini želijo iti, gredo s čolnom.
Vasi, ki sva jih midva videla, so imele tablo z imenom, plavajoče vrtove na vodi (gojijo zelišča, zelenjavo in rože), ena vas je imela celo pošto. Ustavili smo se v izdelovalnici cigar, in ker sva oba ljubitelja, sva jih seveda kar nekaj nakupila.
Med vožnjo smo srečevali ribiče, ki veslajo z nogo, z rokami pa mečejo mreže v vodo. Razumljivo nihče ni bil vesel vedno pogostejših ogledov - ljudje jih fotografiramo samo zaradi njihovega načina življenja.
Peljali smo se še do samostanov na vodi, v enem od njih častijo mačke (?), ki so bile včasih natrenirane, da so skakale skozi obroče.
Na jezeru je tudi ogromno vrst vodnih ptic, nekatere so ogrožene ali pa živijo le tukaj.
Ljudje na marketih (ki so tudi na vodi) trgujejo med seboj - ob in na jezeru živi večje število manjšin, vsaka goji kaj drugega, trguje pa se predvsem z zelenjavo in nalovljenimi ribami.
Po novem so na vodi še restavracije in bungalovi, kar malo uniči podobo jezera.
 |
| Na nočnem avtobusu. |
Drug dan se je Luka (verjetno) zastrupil s hrano, in ostala sva še nekaj dni. Na srečo je že bolje, in ni bilo potrebe po obisku zravnika, ki so tukaj vprašljive kvalitete.
Žal sva morala izpustiti treking in kmalu se vračava na Tajsko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar