Dolga pot do demokracije

Trenutno stanje v Mjanmarju lahko pojasnim samo tako, da napišem kaj o njegovi preteklosti.

Preden sva prišla sem, nisva imela pojma, koliko nasilja je bilo po JV Aziji, Mjanmar pa niti slučajno ni izjema. Država je bila britanska kolonija, vodili so jo kot del Indije.

Ko so jo izropali naravnih dobrin (predvsem lesa in draguljev), po drugi svetovni vojni, je general Aung San s pogajanji z Britanci pridobil neodvisnost Burmi. Pol leta pred uradnim začetkom neodvisnosti so nanj in na njegove ministre izvedli atentat ljudje, ki so nato prevzeli oblast.

Sledil je čas politične nestabilnosti z večstrankarskim sistemom v nenehnem sporu.

Vse skupaj je izkoristila vojska in v državnem udaru leta 1962 prevzela oblast, razveljavila dosedanjo ustavo in vlado, voditelj in hkrati predsednik vlade je postal general Ne Win, ki je uradno vladal vse do 1988.

 Enostrankarski militantni režim je želel uvesti "burmanski socializem", vodili so jih sovjetski, marksistični in budistični nazori. Država se je popolnoma zaprla, se spremenila iz cvetoče v eno najbolj revnih, najbolj pa je obdobje zaznamovala opresija in nasilje do prebivalcev.

Generali seveda niso imeli pojma o ekonomiji, in državni dolg se je večal in večal.

Ves čas je bila prisotna stroga cenzura, ki se je omilila šele v zadnjih letih. Nekatere besede se niso smele pojavljati v javnosti, članke so enostavno dobesedno izrezali iz revij ali jih počrnili. Primer iz leta 1995: če so bili, recimo, v sporu s Tajsko, se beseda ali karkoli, kar bi lahko ljudje povezali s Tajsko, ni pojavljala v javnosti. Enostavno ni obstajala.

Ljudje so stradali, medtem ko je vojska živela v izobilju.

Kot se za opresijo spodobi, se javno ni smelo negativno govoriti o vodilnih in o sistemu - povsod so bili plačani vohuni, ki so "tožili" sodržavljane, če so izgovorili slabo besedo proti vojski. Te so potem zaprli kot politične zapornike in jih mučili, dokler niso priznali, kar so od njih želeli slišati in jih zaprli tudi za 10 in več let.

Tako si ni težko predstavljati, kje je George Orwell (ki je tukaj živel v času britanskega kolonianizma) dobil navdih za svoj roman 1984.

Večkrat so izbruhnile demonstracije, ki so jih večinoma vodili študentje, vsakič pa so se končale s streljanjem vojske in mrtvimi protestniki. Fakultete so zaradi strahu pred protesti zapirali po več mesecev in študij je lahko trajal tudi več let dlje.

General Ne Win je večkrat uvedel bankovce z novimi številkami, npr. 45, 70 in 90. Bil je zelo vraževeren (imel je tudi svojega astrologa), in je lepega dne iz obtoka vzel novo uvedene bankovce za 25, 35, 75 in 100 kyat-ov, ker niso bili deljivi s številko 9, ki je bila njegova najljubša, in ljudje so čez noč ostali brez denarja.
Takrat so se začeli množični protesti, znani kot Vstaja 1988, ljudje so zahtevali demokracijo.

Protestirala je praktično vsa država, vojska pa je streljala na menihe, študente, šolarje, postrelili so zdravnike in medicinske sestre, ki so v bolnici oskrbovale poškodovane...skratka vse.

Ubitih je bilo med 3.000 in 10.000 ljudi.

General je odstopil, vendar to ni ničesar spremenilo.

Na protestih je bila govornica tudi hčerka "duhovnega očeta Burme", ki je pri britancih izpogajal neodvisnost, Aung San Suu Kyi, ki je medtem bila v Burmi, da je skrbela za svojo bolano mamo (v odraslosti se je preselila v Ameriko), in takrat postala simbol upanja za državo.

V napovedanih volitvah 1990 je stranka, ki ji danes predseduje Aung San Suu Kyi (kasneje je za svoja prizadevanja dobila nobelova nagrado za mir), zasedla kar 80% sedežev v vladi. Vojska je bila šokirana, generali so bili prepričani, da so nepremagljivi, in rezultatov enostavno niso upoštevali in vladali dalje, Aung San Suu Kyi pa je naslednja leta živela v hišnem priporu v Yangonu. Izpuščena je bila šele leta 2010. Vse skupaj je med leti 1989 in 2010 v hišnem priporu preživela 15 let (nekaj časa vmes ji je bilo celo dovoljeno "politično udejstvovanje").

Ena izmed mlajših cvetk vlade je nova prestolnica Nay Pyi Taw, ki so jo zgradili na skrivaj, bolj centralno od dotedanje prestolnice Yangon-a. Očitno so se odločili, da potrebujejo novo (menda so se bali napadov z morja) in jo zgradili od tal. Generali imajo svoje luksuzne rezidence v posebej varovanem delu mesta, ki je za ostale prepovedan. Mesto naj bi bilo ogromno in noro razkošno, sploh v primerjavi z ostalo državo.

Po razglasitvi nove prestolnice leta 2006 so dali vladnim uslužbencem dva meseca časa, da se preselijo. To je blo sprva prepovedano njihovim družinam, kasneje pa pa je selitev postala nesmiselna, saj v mestu ni šol za otroke.

Gradnja mesta je stala okoli 4 do 5 milijard dolarjev - v istem času je država vložila manj kot pol dolarja na prebivalca za zdravstvo.

To se sicer zadnje čase spreminja, vendar do nedavnega ni bilo dovolj električne energije za oskrbo cele države, zato so povsod pogosti izpadi, predvsem na račun razkošno osvetljene nove prestolnice, kjer je elektrika na voljo 24 ur na dan.

Nenapovedano so spremenili tudi zastavo, himno in uradno ime države -  nazadnje leta 2010 (toliko letnic navajam zato, ker me fascinira, v slabem smislu, kako nedolgo nazaj so se te stvari dogajale).

Danes se stvari umirjajo, od vlade izvojen predsednik je trenutno vseeno nekdanji general, vendar je uspešno omilil situacijo. Manj je cenzure, Aung Su ni več v priporu, in aktivno sodeluje v politiki, predsednik pa uspešno vzpodbuja sodelovanje in trgovanje z drugimi drzavami. Država se torej počasi postavlja na noge, vendar bo to trajalo še mnogo desetletij. Za leto 2015 so celo napovedane predsedniške volitve.