Mandalay

Avtobusna podjetja cvetijo skupaj s turizmom, in iz Bagana do Mandalay-a sva se peljala z avtobusom, čeprav pred enim letom, ko je bil izdan najin vodnik, povezave še ni bilo. Odhod je bil ob sedmih, tokrat zjutraj, in cesta je bila spet, kot bi Luka rekel, semi-asfaltirana.
Razgled je bil ves čas vožnje več kot zanimiv in po petih urah smo prispeli. Na avtobusni postaji, ki je 5 km oddaljena od mesta, so nas najprej napadli vozniki taksijev in ni nam preostalo drugega, kot da se nas je več turistov nagletlo skupaj za čimbolj nizko ceno, ki pa je seveda bila daleč od ugodne.

Mesto je veliko, zaprašeno in niti približno tako romantično, kot se sliši. Za to podobo je poskrbel Kipling s svojo pesmijo Mandalay, pa tudi Robbie Williams.

Hotelska soba je imela ivernate stene in zračnike na hodnik, zato spanje tukaj ni bilo najbolj udobno, pa tudi hladna voda iz skupnih tušev nama ni ravno prijala.
V mestu sva se izognila ogledom na novo zgrajene palače (originalna se je porušila v potresu 7. stopnje leta 1956) in nekaj templjev zaradi visoke vstopnine, sva pa zato najela motorno kolo, saj je to turistom po novem dovoljeno.

V celodnevnem izletu sva se najprej peljala v starodavno prestolnico Amarapura, mimo jezera Taungthaman, kjer ljudje ribijo, se umivajo in perejo perilo. Prek jezera poteka najdaljši tikov most na svetu, ki je dolg 1.2 km in star že 200 let, ampak še vedno v redni uporabi. V bližini je več samostanov in šola za menihe, ob sončnem zahodu pa jih pride fotografirat večja množica ljudi, ko se sprehajajo po mostu.

V mestu sva v čajnici pod drevesom spila čaj in se okrepčala ter se odpeljala naprej.
Tokrat do mesta Sagaing, v katerem je več starih stavb iz časa britanskega kolonializma. Tukaj sva v razpadajoči socialistični kolibi (pošti) oddala razglednice in zdaj lahko samo še držimo pesti, da prispejo.
Peljala sva se čez nov, moderen most (takega še pri nas nimamo) in uživala v razgledu na mestne hribe s 500 pagodami s pozlačenimi vrhovi, na reki pa se je trlo vlačilcev, natovorjenih s hlodi.

Pot naju je peljala naprej, po drugi strani jezera, mimo samostanov.
Tukaj so menihi res nekaj drugega, srečevala sva jih na motorjih, zadaj sedeči pa je tipkal po svojem mobitelu. Toliko o odrekanju. :)
Vozila sva se dobro uro mimo mnogih vasi. Ko vidiš, kako nekateri živijo, se kar zamisliš - lesene hiše s pletenimi stenami, smeti in živina pa vsenaokoli. Umivajo se v jezeru, od koder pride tudi del njihove hrane. V eni vasi so barvali tkanino in jo pletli.
Prispela sva v Mingun, si ogledala zanimivo belo pagodo Hsinphyumae in ogromen star zvon, ki bi naj bil drugi največji na svetu.

V Mandalay-u sva spala dve noči in do zdaj je edino mesto v Burmi, ki naju ni navdušilo. Zanimiva tukaj pa je populacija, ki je zelo mešana; od Indijcev, Nepalcev, veliko število Kitajcev in Mjanmarcev, ki so že sami po sebi zelo raznoliko in jih sestavlja 135 uradno priznanih etničnih skupin in plemen (v resnici jih je še več).
Našla sva super čajnico, kjer so naju bili zelo veseli in nama pripravili kruh z jajcem in sladkorjem, in vračala sva se vsak dan. Zadnji dan sva se z nočnim busom odpravila nadaljevati najino potovanje po tej čudoviti in do sedaj daleč najbolj zanimivi državi.

Bagan, starodavno mesto

Pot do Bagana je bila izredno naporna - pa ne zaradi slabe ceste, ampak zaradi prevoza.
Ker nisva želela prebiti celega dneva na avtobusu, sva se odločila za nočnega. Najprej sva "potovala" z mestnim avtobusom 1,5 ure do postaje, in tam romala naokoli, preden sva prišla do najinega avtobusa. Postaja je velika in ima več stranskih ulic, na srečo pa domačini zelo radi pomagajo, vsakih nekaj metrov naju je kdo vprašal "Where you go?" in naju prijazno usmeril naprej.

Ko sva kupovala karte, so bili avtobusi že zasedeni, zato sva dobila slabšega in sedeža na zadnji klopi. Te napake ne bova več ponovila.
Sedežev ni šlo dovolj nagniti za udobno spanje, pa tudi prostora za noge ni bilo. O ledeno mrzli klimi, ki je pihala na vso moč, ne bom izgubljala besed.

Stali smo vsaki dve uri, in na koncu le prispeli malo pred peto zjutraj. Kaj pa zdaj? Soba v guesthouse-u seveda še ni bila pripravljena, a so navajeni zgodnjih prihodov iz Yangona. Ker se ponoči kar ohladi (13 stopinj), so nam zakurili ogenj in nekaj turistov se nas je posedlo naokoli in si s pogovorom krajšalo čas.
Naredil se je dan, menihi (ki nosijo tukaj škrlatno rdeče halje), so začeli hoditi naokoli s svojimi skledami za hrano in vzleteli so baloni, ki vozijo turiste gledat sončni vzhod nad templji.

Bagan je starodavno mesto, ki je bilo med 9. in 13. stoletjem prestolnica Kraljesta Pagan, ki je kasneje postalo Burma. Med vrhuncem kraljevine, od 11. do 13. stoletja, so tukaj zgradili 10.000 pagod, templjev in samostanov, do danes pa se jih je ohranilo 2.200 na približno 100kvadratnih kilometrih površine. Med njimi so prazne planjave s posameznimi drevesi in nizkim rastjem, kar ima še bolj poseben učinek na obiskovalca.
Vstopnina znaša 15$ (ali 15€ - slaba matematika) na osebo, a je vredna vsakega centa, čeprav gre denar v vladne žepe.

Sposodila sva si kolesi in se odpravila na pot po vročem soncu. V treh dneh, ki sva jih tukaj preživela, sva si ogledala le znamenitejše templje in pagode, na katere sva se lahko povzpela.
Razgled je bil fenomenalen, človek ostane kar brez besed, ko vidi nekaj tako mogočnega. To je bil definitivno vrhunec najinega dosedanjega potovanja.

Prvi dan sva z mnogimi ostalimi turisti na vrhu visokega templja pričakala sončni zahod, kolesarjenje nazaj v temi po puščavskem pesku pa ni bila ravno prijetna izkušnja.

V mestu sva si pogledala še market in nakupila nekaj spominkov, mene pa so po obrazu namazali s thanako - zdrobljenim lubjem, zmešanim z vodo, ki si jo tukaj skoraj vsi mažejo po obrazu kot zaščito pred soncem. Ženske jo uporabljajo kot make-up, in si jo nanašajo v obliki vzorcev po licih, nosu in čelu.

Tudi čajnicam se nisva izogibala, kjer sva jedla dobre indijske slaščice in opazovala zanimive domačine okoli naju.

Yangon

Za Yangon pravijo, da je najbolj eksotično mesto jugovzhodne Azije. Za njihove standarde to mogoče drži, nama pa se je zdelo še najbolj "domače" do zdaj.

Zaradi celodnevnega vozakanja po prašnih cestah (večina cest v Burmi je "semi-asfaltirana") in dejstva, da je avtobusna postaja eno uro vožnje iz mesta, sva v hotel prispela šele proti večeru. Hotel je sicer malo premočna beseda za sobo, oblečeno v ploščice in wc, ki lahko mirno konkurira tistim na obcestnih počivališčih.

Kljub temu, da Yangon velja za eno najbolj varnih mest na svetu, v okolici najinega hotela tega ni bilo čutit.
V "restavraciji" ob bližnji cesti sva našla topel obrok, medtem ko sva lahko opazovala domačine, kako se veselo nalivajo (po trije si naročijo liter viskija).

Drugo jutro sva vstala zgodaj, ker so naju v recepciji prepričevali, da je zajtrk točno ob sedmih (valda je bil do devetih), nato pa počasi odkolovratila do drugega hotela, kjer je bila soba sicer bolj skromna, ampak pol cenejša in še smrdela ni.

Yangon je največje mesto v državi in je neuradna prestolnica (uradno so zgradili "čez noč", ko so se vodilni generali odločli, da rabijo novo in tja preselili vse vodilne kadre). Arhitekturno se čuti močan vpliv britanskega kolonializma (zato je bilo nama domače), paleta različnih ljudi pa je neverjetna - največ je sicer avtohtonih Burmancev, kljub temu pa je polno potomcev Indijcev, Arabcev, Kitajcev, Tibetancev...

Je pa zanimivo, da kljub očitno različnim prednikom in verski pripadnostiskoraj vsi (moški in ženske) nosijo tradicionalno burmansko krilo - longyi. In žvečijo betel. Najprej nama ni bilo jasno, zakaj so skoraj vsi pločniki rdečkaste barve, potem pa počasi uvidiš, ko se ti domačini nasmihajo skozi razžrte zobe s krvavimi nasmeški - betel ob žvečenju sprošča močno rdeče barvilo in ko se ti nabere dovolj sline, pač špukneš po tleh - kjerkoli že si.

Je blag psihostimulativni opiat, ki deluje evforično in protibolečinsko. Je zelo zasvojljiv in za boljši učinek se ga zavije v tobakove liste premazane z apnom. Vrjetno ni treba posebej poudarjat, da zadeva ni preveč zdrava. Poleg tega ti ni čisto vseeno, ko vidiš, da voznik tvojega avtobusa/taksija veselo žveči betel. Ampak ga žvečijo vsi - stari, mladi, ženske in otroci. In prodajajo ga dobesedno na vsakem vogalu.

Kljub temu, da jih je večina non-stop malo zadeta, pa so ljudje neverjetno prijazni. In to ne v smislu vljudno-prijazni, ampak res pristno prijazni.

Po drugi strani pa naju je pozitivno presenetila druga "nacionalna navada" - pitje čaja. Čajnic je v mestu mnogo in vse so vedno nabito polne. Strežejo trpek črni čaj močnega okusa, ki ga poplakneš z bolj milim zelenim. Zraven obvezno sodijo doma pečeni/ocvrti sladki prigrizki.

Moj 30. rojstni dan sva zaradi razdraženih želodcev praznovala malo manj "veseljaško", kot sem si vedno predstavljal. Sva pa zato šla v kino. O slovenskih "kinepleksih" nikoli nisem imel lepega mnenja, zdaj pa je samo še slabše - v eni izmed najrevnejših držav sva gledala ameriški 3D film v kvaliteti, pred katero se lahko naše dvorane skrijejo. Karta je stala malo več kot 1$!

Zadnji dan sva si ogledala tiste znamenitosti, za katere vlada ne pobira oderuških vstopnin, zvečer pa se izognila plačilu (pre)dragega taksija in se na avtobusno postajo odpeljala z - avtobusom.

Ker postaja zgleda kot kaka mariborska mestna četrt, sva porabila pol ure, da sva našla najin prevoz, se nato sekirala, da nisva izbrala drugega podjetja, nato pa se vdala v usodo in se končno z nočnim avtobusom odpeljala v Bagan.

Težko pričakovana Burma

Država, ki sva se je najbolj veselila, je morala na naju najprej še en teden počakati, saj sem obležala zaradi viroze.
Na obisk Mjanmarja sva se že doma posebej pripravljala - brala in se izobraževala o pretekli in današnji situaciji v državi, na banki naročila prav posebne bankovce dolarjev, da nama jih bodo želeli zamenjati...

Pred vstopom sva naredila natančen načrt, saj želiva videti čimveč v čimkajšem času zaradi visokoh cen nastanitve. Poiskala in zbrala sva vse potrebne informacije, saj bova do interneta na poti težko dostopala.
Do nedavnega je bil še na primer gmail in Skype blokiran s strani militantne vlade.

Trije mejni prehodi s Tajsko so se odprli šele avgusta 2013 (prej je bilo v državo mogoče le leteti), in mogoče sva bila med prvih nekaj sto ljudi, ki so prečkali mejni prehod Mae Sot za namen daljšega obiska.
Na mjanmarski strani sva morala v sobico, kjer sva izpolnila obrazce za vstop, strog uradnik pa naju je opozoril, da nama viza velja samo 28 dni. Tujci lahko vidijo samo določene dele države, saj boji s plemeni še vedno marsikje potekajo, in dostop do teh predelov je onemogočen.

V skupnem taksiju se nas je do 7 ur oddaljenega mesta Hpa-An z voznikom vred peljalo sedem ljudi (od tega dva v prtljažniku), kar pa tukaj ni nič nenavadnega. V pick up-ih se vozijo zadaj in na strehi (ženske spodaj, saj je žaljivo, če sedijo nad moškimi).
Cesta niti ni bila cesta, ampak večinoma pot, ki je vodila čez prelaz. Bil je sod dan v mesecu, zato je promet potekal v zahodno smer (v lihih poteka v obratno), saj ni dovolj prostora, da bi se srečali dve vozili.

Pot smo preživeli, vmes pa se večkrat ustavili na obveznih check-pointih, kjer so popisovali samo najine potne liste.
V mestu nisva dobila prenočišča, kjer sva želela, ampak šele v tretjem, dragem guesthouse-u. To se nama bo dogajalo cel čas potovanja, saj je visoka sezona, in turisti zadnji dve leti v visokem številu obiskujejo državo, novih hotelov pa se ne gradi.
No, že kar prvi dan sva v sobi imela poleg tople vode še brezžični internet, to je najverjetneje najbolj potolažilo mojo drago mamo. :)

Mesto sva si na hitro ogledala, saj naju je priganjal večer. Obvezno pa sva si privoščila čaj v prvi pravi čajnici (ki pa v Burmi prav gotovo ne bo zadnja), in uživala v indijskem in zelenem čaju ter prigrizkih.

Pot nadaljujeva proti nekdanji prestolnici Yangon, nato pa predvidoma do Bagan-a, Mandalay-a in Inle Lake-a. Tokrat sem šla na pot bolje pripravljena kot v Laosu, in si kupila tablete proti slabosti med vožnjo...

Kambodža skozi najine oči

Naj že na začetku napišem, da naju Kambodža ni pretirano navdušila (tudi zato sem tako dolgo odlašala s pisanjem tega prispevka). Res sva bila utrujena od prejšnjih dveh mesecev in pol konstantnega potovanja, in se nama ni več ljubilo. Po drugi strani pa sva videla le majhen del države zaradi katastrofalnih cest in neobstoječih avtobusnih povezav.

Začelo se je že pri vstopu v državo. Dejansko nisva morala dobiti avtobusa za naprej in mogla sva iti z dragim taksijem.
"Avtobusa danes ni" je priljubljena fraza domačinov, ko se pogovarjajo s turisti. Med potjo je voznik podkupil še policiste, vozil kot norec po obeh pasovih in vse skupaj naju ni ravno prepričalo, da bova v Kambodži uživala.

Po drugi strani je podkupljivost v Kambodži več kot razumljiva - država je izjemno revna, ena izmed najbolj revnih na svetu.
Tretjina ljudi živi z dolarjem na dan, plača policista znaša 50$ na mesec, in policija je znana po tem, da pomaga "najboljšemu ponudniku". Ogromno je tudi prostitucije, saj, kot nama je razložil gospod Aram v Sihanoukvillu "se puncam bolj splača potrpet eno noč za 50$, kot delat cel mesec za 80$". Žal je tudi pedofilija pogosta, saj si lahko perverzneži mlade fante in punce kar kupijo. Tudi sicer pa je uradna starost, pri kateri lahko imajo ljudje v Kambodži spolne odnose, le 15 let.

Slabo ekonomsko stanje države nedvomno še vedno obstaja zaradi groteskne zgodovine iz časa vladavine Khmer Rouge, poleg tega pa je tudi današnja vlada močno koruptivna in denar izgine na poti do cilja (- to pa nam ni čisto neznano, kaj?).

Ujetnica z otrokom v zaporu S-21. Umorili so oba.

Ceste imajo vsaj toliko lukenj, kot asfalta, luknje pa so grozljivo globoke in široke. Med deževnim obdobjem veliko cest enostavno odnese.
V državi sva preživela mesec dni in bila občutno manj mobilna, v 30-ih dneh sva spala samo v sedmih različnih krajih. Od tega sva imela toplo vodo za tuširanje le v dveh sobah!

Za prenočišče sva plačala daleč najmanj do zdaj, od 3 do 10$ (2.2€ do 7.3€), kvaliteta sobe pa je variirala glede na lokacijo in ne nujno na ceno. Najdražje je bilo seveda v prestolnici, pa tudi na obali. Na deželi, v mestu Sen Monorom sva spala v svojem naravnem bungalovu za 3$. Ker sva želela čim manj zapraviti, sva večkrat imela skupno kopalnico.
Turizem cveti, zato sva imela v Phnom Penhu in Sihanoukvillu kar težave najti sobo, ki bi ustrezala najinim potrebam (bi bila poceni in prosta).

Razgled s hotela.

Tuk tuki so tudi tukaj drugačni in edinstveni - gre za manjšo leseno kočijo, pripeto na skuter ali motor, ki bi pri nas že davno kvalificiral za old timerja. Vožnja ni posebej udobna, vendar se voziš v kočiji! :)
Tudi na avtobusih vožnja ni višek udobja zaradi plastičnih pregrinjal, ozkih sedežev in le malo prostora med vrstami (seveda sva spet izbirala cenejše opcije). "Boljši" avtobusi se od "slabših" navadno razlikujejo le po tem, da imajo v kabini LCD zaslon, na katerem prikazujejo sinhronizirane akcijske filme, ki imajo včasih celo angleške podnapise.

Kot turist se po Kambodži težko gibaš sam, saj je tukaj cel sistem ljudi, ki bi radi kaj imeli od tebe.
Avtobusi različnih podjetij vozijo na različne destinacije in postaje so na različnih lokacijah. Informacij, kje so in katera je najbolj ugodla, na spletu ni, v guesthouse-u pa ne bodo želeli pomagati, saj tudi sami prodajajo avtobusne vozovnice. Torej se včasih res bolj splača vzeti karto pri njih in iti z njihovim prevozom "zastonj" (preplačal si seveda avtobusno vozovnico) na postajo, kot vsaj dan pred odhodom plačati še tuk tuk vozniku do postaje, kjer te bodo prav tako želeli "nategnit" kar se cene kart tiče (cenika seveda ne vidiš).
Ko sva prišla iz najbolj turističnih predelov, sva lahko sama dostopala do avtobusnih postaj, pa tudi ljudje so postajali vse bolj pošteni.

Vožnja tukaj je adrenaliska izkušnja. Vozijo res bolj zmerno, vendar ne upoštevajo nikakršnih prometnih prespisov ali pravil - tukaj samo pelješ, ko se ti zdi. Prednost imajo večji in hitrejši. Vozi se načeloma po desni strani ceste, v praksi pa kjerkoli je manj lukenj. Volani v vozilih so na obeh straneh.
Pick-up avtomobile iz Tajske in Laosa so tukaj v nenavadno večinskem številu zamenjali stari modeli Nissan Micre, ki jo voziva midva doma.

Ljudje so zelo zanimivi, bolj odprti kot v drugih državah. Šalijo se med seboj in se objemajo, kazanja naklonjenosti prej nisva srečevala, niti npr. držanja parov za roke.
Ženske nosijo pižame. Čez dan, na ulici in v službi. Bombažni kompleti so tukaj standardno oblačilo domačink, in po nekaj dneh sva se tega pojava že tako navadila, da sva jih pozabila fotografirat.
Sandale in naponke nosijo na nogavice - te so že krojene tako, da je palec ločen od ostalih prstov.

Pižama party.

Tekstil je še vedno glavna ekonomska panoga, in mnogo znanih trgovskih znamk izkorišča tukajšnjo poceni delovno silo. Največ sva videla oblačil znamke H&M (ki so tukaj vsaj 2/3 cenejše), pa tudi Levis, Armani in druge prestižne znamke.
Ogromno je ponaredkov, in dejstva, da so ponaredki, ne skrivajo.
Tudi obutev je noro poceni, in nahrbtnik mi bo počasi počil. :)

Tudi jedla sva ugodno in v bistvu nama ni bilo potrebno gledati na denar pri hrani. Ker druge možnosti (razen njihovih juh) za zajtrk ni bilo, sva zajtrkovala jajca ali omlete, in pila čaj in pravo kavo - končno. Večerjala sva, ko je to bilo mogoče, pri domačinih na stojnicah ali v poceni restavracijah. Za zajtrk sva navadno plačala 1.5$ - 3$ na enega, za večerjo pa 1$ - 2$.

Prehrana se ni kaj dosti razlikovala od dosedanje; riž/rezanci z zelenjavo in mesom, okusi so bolj mili, uporabljajo pa pravi poper (do sedaj ga niso nikjer). "Tradicionalnih" jedi nisva jedla, ker so bile dražje, ali preveč eksotične za zahodni okus (npr. v lupini kuhani račji zarodki, s katerimi se mastijo po vsej državi). Pomotoma sva jedla kačo v juhi, in nehala eksperimentirati.Khmeri (kambožani) so nori na fermentirane ribje omake - vem ja, že sliši se ogabno -, ki so prisotne skoraj v vsaki jedi, ali so ponujene kot priloga.
Nenavadno dosti je bilo restavracij z zahodnjaško hitro prehrano, ki so bile nabito polne z domačini. Velikokrat sva tam jedla tudi sama, in cene so bile več kot ugodne.

True story...

Kolonialisti Francozi so "krivi" za kruh, ki je tukaj zelo dober in bagete predstavljajo del vsakodnevne diete. Khmerski sendviči so sestavljeni iz različnih omak, tofuja, sveže in vložene zelenjave in izbranih dodatkov (mesa, jajc, soje...).
Prvič sva jedla tudi pečena peciva v obliki kolačkov in biskvitov, ki sva jih kupovala sveže pečena na marketih. Vsak dan sva si privoščila sadne smoothije, v katere dajo tudi kokosov prašek in sladko kondenzirano mleko. Uživala sva dosti svežega sadja, predvsem pitaje, mandarine in ananas.

Dostava ledu.

Led vozijo v blokih na dostavo, ga razbijejo in spravijo v večje plastične izolirne skrinje, kamor gre pijača ali sveži kokosi.

Čeprav so tržnice oziroma marketi tudi drugje pogosti in zanimivi, so se zdeli v Kambodži fenomenalni. Za razliko od ostalih držav, so tukaj pokriti, in tako se zvoki in vonjave cel dan kuhajo pod vročo pločevino, medtem, ko domačini opravljajo svoje vsakodnevne nakupe.

Trgovine so pogoste in so bolj mešanica prvega nastropja hiše iz Laosa in prave trgovine. Izdelki imajo cene, prodajajo pa od kozmetike do hrane.
Velika plastenka vode je navadno stala 0.5$, prav tako mala pločevinka piva. Znamk piva je bilo tukaj v izobilju, v primerjavi z prejšnjimi državami. Najboljše in najdražje je pivo Angkor, potem sledijo Anchor, Cambodia, Klang...

Kot sem že pisala v enem od prejšnjih prispevkov, je nakupovanje v Kambodži posebna izkušnja. To je zaradi valut, v katerih je potrebno razmišljati (poleg domače, v kateri računaš vrednost stvari).
Kambodža ime dve uradni valuti: Ameriški Dolar in Kamboški Riel (1$ = ~4000KHR), ob mejah pa sprejemajo tudi valute sosednje države. Cene so navedene v eni ali drugi valuti, tudi vračajo v obeh - ni torej nobene preference, tako pač poslujejo.

Poleg tega, da sva videla sedmo čudo sveta, Angkor Wat, je bil najlepši del potovanja po Kambodži zagotovo najin dopust na otoku Koh Rong.
Dlje sva se zadržala tudi v južnem mestecu Kampot, kjer sva prav tako uživala.

Po Kambodži sva potovala 30 dni, od tega sva bila 7 na "dopustu" - stroškov oddiha ne bom štela zraven k statistiki, ker so cene na rajskem otoku malce dražje kot drugje.
V 23-ih dneh sva tako za spanje, stroške prevoza ter hrane in pijače porabila 742$, kar znese 23.5€ na dan (za oba).
Prepotovala sva približno 1.900 kilometrov.

Kambodža je revna država, kjer so več kot navajeni turistov.
Nič ne kaže na kakršenkoli razvoj, kar se življenja domačinov tiče. Država izgleda oropana naravnih dobrin, zemlja je ravna, gola in posejana z rižem, kamor seže oko. Po najinem mnenju je všeč določenemu tipu turistov - ki iščejo poceni zabavo, Kambodža pa se jim na vse mogoče načine prilagaja.

Zločini očetov

Kambodža, zadnja leta izredno priljubljena turistična destinacija miljonov turistov, je država, ki se po več stoletjih burne zgodovine šele zadnja leta postavlja na svoje krhke finančne noge.
V svetu pa negativno izstopa predvsem po dveh kriterijih - je ena najrevnejših držav na svetu in je država z enim izmed najhujših genocidov v zgodovini. "Zahvala" za obe dejstvi gre Rdečim Kmerom.

Ko se je leta 1953 Kambodža, z razglasitvijo neodvisnosti, otresla francoske kolonialne nadoblasti, so se začela "zlata leta" - mesta so rastla, prebivalstvo se je množilo in o pomanjkanju ni bilo sledu. Templji Angkorja so bili takrat glavna turistična atrakcija JV Azije.
"Vsega lepega mora bit enkrat konec," so rekli Američani in se vpletli v Vietnamsko vojno, ki je sčasoma pogoltnila vse okoliške države. Kambodža ni bila izjema in leta 1970 - 1975 so bila politično zelo burna - kralj/premier Sihanouk je bil odstavljen v vojaškem udaru, Amerika je podprla novo vlado, Amerika je nato veselo bombandirala vsepovprek, da vzhodni del države ne bi padel v roke komunistom. Komunistično uporniško gibanje, ki jih je Sihanuk poimenoval Rdeči Kmeri, je ob pomoči S Vietnama in kralja v izgnanstvu vseeno pridobivalo na podpori ljudstva, kar je vse skupaj vodilo v državljansko vojno...

Vodja upornikov je bil Pol Pot. Bil je pripadnik srednjega razreda, ki je s pomočjo štipendije študiral v Parizu, kjer se je navdušil nad radikalnim marksizmom, kasneje pa nad ekstremnim maoizmom (fant si je oboje interpretiral malo po svoje).

17. aprila 1975 je uporniško gibanje Rdečih Kmerov prevzelo oblast nad Kambodžo. Pol Pot se je ustoličil za voditelja države in začel uresničevati svoje bolane radikalne nazore.
Za začetek je spremenil ime države v "Demokratična Kampuchea", štetje let pa ponastavil na ničlo. Nato je v nekaj dneh dobesedno izpraznil mesta, zaprl bolnice, šole, banke, porušil templje, miniral vse državne meje, prebivalce pa preselil na podeželje v delavska taborišča.
Namen je bil "povrniti" državo v stanje srednjeveške samozadostnosti in se otresti vsega "zahodnega zla".
Ljudje (tudi otroci, ostareli, bolehni) so v taboriščih delali 12 do 15 ur na dan brez premora, v nehumanih razmerah, živeli pa le od riževe juhe. Ker je bila zahodna medicina prepovedana, so med njimi razhajale številne bolezni, ki so terjale svoje številčne žrtve.

Ampak najbolj pa so najebali intelektualci in "intelektualci". Zdravniki, odvetniki, učitelji, menihi, tujci, vsi, ki so govorili katerikoli tuj jezik (tudi pripadniki manjšin) in vsi, ki so nosili očala (znak, da bereš). Vsi, ki bi potencialno lahko razmišljali s svojo glavo so bili sistematično aretirani in zaprti (najbolj ironično pri tem je, da je Pol Pot, tako kot večina drugih voditeljev Rdečih Kmerov, bil izobražen človek, ki je tekoče govoril več tujih jezikov).
Ti zapori so bile nekdanje šole, kjer so učilnice spreobrnili v celice in "sobe za zasliševanje" (beri: mučilnice). Najbolj zloglasen med njimi je bil S-21 v prestolnici Phnom Penh. Nevrjetno je, s kakšno natančnostjo so uradniki dokumentirali vsakega "zapornika" - vsak je imel mapo v kateri je bila fotografija, biografija, družinsko drevo, "zločini proti državi" in vedno lastnoročno podpisano priznanje o zločinu - na koncu je priznal vsak.
Kazen je bila vedno ista - smrtna obsodba, ki pa so jo največkrat izvrševali drugje. Od tod izvira izraz "Polja smrti", saj so zapornike iz S-21 vozili v 20 km oddaljene poljane, kjer so jih usmrtili.

Ker je bilo vse v pomanjkanju, so varčevali tudi pri municiji, tako da so smrtne kazni izvrševali s pomočjo orodja - motik, sekir, gorjač, kamenja, včasih pa so ljudi zakopali kar žive...

Tudi vsega groznega je na srečo enkrat konec, in vladavina Rdečih Khmerov se je leta 1979 končala z vdorom vitnamske vojske. Vodilni možje so seveda pravočasno zbežali proti zahodu in v kamboških gorovjih kovali načrte za ponoven vzpon na oblast, kar pa se kljub nekaj poskusom na srečo nikoli ni zgodilo (uradno so se razpustili šele decembra 1990).
Vietnamci so na čelo nove države postavili pripadnike Rdečih Kmerov, ki so prebežali na njihovo stran, kar je tudi razlog, da so se sodni procesi proti bivšim voditeljem začeli šele leta 2007.

Pol Pot nikoli ni dočakal sojenja - po padcu oblasti se je skrival na Tajskem in Kitajskem, na koncu pa umrl leta 1998. Kljub temu, da je bil že zelo bolan, je nejverjetneje storil samomor, da bi se izognil sodišču.

Točno število umrlih v času vladavine Rdečih Kmerov ne bo nikoli znano, ocenjuje pa se, da je življenje izgubilo okoli 2 milijona ljudi - kot da bi nekdo v štirih letih pobil celotno Slovenijo.

Zadnji dnevi in odhod

Zadnja dneva Kambodže sva preživela v obmejnem mestu Koh Kong, ki izgleda že čisto tajsko. Tudi cene so ponekod v Bahtih (to pomeni preračunavanje v Dolarjih, Rielih, Bahtih in Eurih).
Imela sva srečo in ujela nekakšen tajski sejem, kjer sva se ponovno poceni oblekla in obula, čez dan pa sva obiskovala dnevni market, kjer sva kupovala večinoma sadje.

Dan pred odhodom sva odkolesarila do zaščitenega območja - gozda mangrovcev, skozi katere je narejena dolga pot za obiskovalce. Sprehod nad vodo je fenomenalen, drevesa z nešteto koreninami pa so resnično mogočna (naj bi lahko ustavila tsunami).

Prečkanje meje iz države se je izkazalo za vsaj toliko naporno kot vstop. Tokrat sva se, kljub opozorilom o različnih zvijačah na internetu, odločila za avtobusno karto do Trata na Tajskem.
Avtobus nas je odložil pri meji (tukaj imajo zelo organiziran prevoz, ker hodi mnogo Tajcev v obmejne kazinoje), tam pa smo se načakali v dolgi vrsti, da so nas fotografirali in nam digitalno vzeli prstne odtise. Na tajski meji sva že tretjič izpolnila obrazec za vizo, tukaj je prestop šel bolj gladko.

Zataknilo se je pri prevozu za naprej. Močan monopol ima lokalna "Tuk-tuk mafija", ki očitno nima dovolj minibusov, niti ne vedo, koliko kart se je za njihove storitve prodalo v Kambodži, pa tudi organizirani so bili katastrofalno slabo.
Za tisto smer, v katero nas je želelo največ, bi naj odrinil naslednji minibus (za vsakega, ki je pripeljal, so rekli "next one for sure!"). Ker sva midva šla v zelo malo bližnje mesto, nas ni bilo dovolj in čakali smo tri ure (na kakšnih 40 stopinjah).

Obstaja več prevar s prodajo avtobusnih kart, ki na drugi strani meje niso več veljavne. Starejši Nemec nama je razlagal, da je kupil že tri karte, da je sploh prišel do meje, na koncu pa je obupal in šel z dragim pick-upom, kot še nekaj drugih - midva sva še malo počakala in na koncu le dočakala najin prevoz.

Tajske se veselima, ker nama je že domača in daleč najbolj prijazna do popotnikov.

Novoletni oddih

Najin sedemdnevni dopust je minil s svetlobno hitrostjo. Prav to brezdelje, ki toliko ljudi dolgočasi, je bilo kot naročeno po treh utrujajočih mesecih na poti.

Dolgo sva spala, lenarila na plaži, igrala karte in damo ter jedla riž in rezance pri domačinih, vsak dan pa sva si privoščla še sadne šejke ali solate.V bar sva hodila, kadar sva potrebovala internet ali si želela napolniti telefone. Na otoku namreč ni elektrike, lokali pa dobijo energijo iz generatorjev in nudijo več vtičnic, ki so za polnjenje telefonov, tablic in računalnikov. Zanimivo je videti vsakodnevno dostavo pijače in ledu s celine s čolni.

Novo leto je prišlo praznovati veliko bagpacker-jev, imeli smo celo ognjemet. Privoščila sva si vrhunsko silvestrsko večerjo z barakudo na žaru in krompirjem.

Spuščanje latern ob Novem letu.

Zadnji dan sva najela kanu in se odpravila na oddaljeno samotno plažo. Na otoku so tri vasi in več dolgih neobljudenih plaž, hkrati pa je dom čudovitim živalim, med drugim več vrst kuščarjem, kačam, med ptiči pa je zagotovo najbolj zanimiv tukano.
V kratkem nameravajo zgraditi letališče in otok spremeniti v eco-resort (kako ironično, glede na to, koliko habitatov bodo uničili), zato sva ga v tako čudoviti neobljudeni obliki verjetno ujela še zadnji trenutek.

Za potapljanje se na koncu nisva odločila (čeprav sva ga najprej načrtovala), ker so naju pri edinem ponudniku na otoku odvrnili s svojo nestrokovnostjo. To zapoznelo božično darilo s strani domačih si bova raje privoščila na Tajskem ali v Maleziji.

Celoten oddih naju je z bivanjem, prevozom in hrano stal dobrih 300€ v visoki sezoni. Nisem pričakovala, da so rajski otoki v Kambodži, zaradi nizkih cen so še bolj idealna destinacija.

Najin bungalov.

Dama po najino.

Otok Koh Rong

Dopust na rajskem otoku sva rezervirala že pred slabima dvema mesecema, ker nisva želela ostati brez nastanitve.
Za odhod s celine sva se odločila ob desetih zjutraj, kot očitno še polovica vseh ostalih turistov v mestu. Pri potapljaškem centru so nas zbasali v manjši tovornjak s klopmi na obeh straneh, da smo skoraj sedeli drug na drugem, in nas odpeljali do pomola.

Tam so nas spet nagnetli na večjo leseno barko in po kakšne pol ure mirne plovbe se je začelo. Visoki valovi, za katere naša barka niti slučajno ni bila narejena, metalo nas je sem in tja, in pri močnejših valovih z boka sem bila prepričana, da se bomo prevrnili. Tudi lesena ladja je spuščala več kot sumljive zvoke, ko je zadela kak val.

Začuda se nismo potopili, in po slabih dveh urah krčevitega oprijemanja za klop smo prispeli v raj. Trenutno je v raju žal kar gneča, ampak nič ne de.

Otok je na tej plaži najbolj obljuden - levo od pomola je vas, domačini imajo tudi nekaj stojnic s sadjem, sendviči in dve "restavraciji", desno pa so bari, guesthouse-i in trije kompleksi bungalovov.

Najin bungalov je le nekaj metrov od plaže, opremljen s sončnimi celicami, ker na otoku ni elektrike. Vsa energija je pridobljena s pomočjo generatorjev, glasba se iz lokalov sliši ves dan, kot tudi zvok mešalnikov, ki meljejo tvoje najljubše sadje z ledom.

Rezervirala sva 6 noči in čeprav Slovenci v Sihanoukvillu niso imeli nič lepega za povedat o otoku (vsem je bilo dolgčas), vem, da bova tukaj resnično uživala.