Zadnja dneva Kambodže sva preživela v obmejnem mestu Koh Kong, ki izgleda že čisto tajsko. Tudi cene so ponekod v Bahtih (to pomeni preračunavanje v Dolarjih, Rielih, Bahtih in Eurih).
Imela sva srečo in ujela nekakšen tajski sejem, kjer sva se ponovno poceni oblekla in obula, čez dan pa sva obiskovala dnevni market, kjer sva kupovala večinoma sadje.
Dan pred odhodom sva odkolesarila do zaščitenega območja - gozda mangrovcev, skozi katere je narejena dolga pot za obiskovalce. Sprehod nad vodo je fenomenalen, drevesa z nešteto koreninami pa so resnično mogočna (naj bi lahko ustavila tsunami).
Prečkanje meje iz države se je izkazalo za vsaj toliko naporno kot vstop. Tokrat sva se, kljub opozorilom o različnih zvijačah na internetu, odločila za avtobusno karto do Trata na Tajskem.
Avtobus nas je odložil pri meji (tukaj imajo zelo organiziran prevoz, ker hodi mnogo Tajcev v obmejne kazinoje), tam pa smo se načakali v dolgi vrsti, da so nas fotografirali in nam digitalno vzeli prstne odtise. Na tajski meji sva že tretjič izpolnila obrazec za vizo, tukaj je prestop šel bolj gladko.
Zataknilo se je pri prevozu za naprej. Močan monopol ima lokalna "Tuk-tuk mafija", ki očitno nima dovolj minibusov, niti ne vedo, koliko kart se je za njihove storitve prodalo v Kambodži, pa tudi organizirani so bili katastrofalno slabo.
Za tisto smer, v katero nas je želelo največ, bi naj odrinil naslednji minibus (za vsakega, ki je pripeljal, so rekli "next one for sure!"). Ker sva midva šla v zelo malo bližnje mesto, nas ni bilo dovolj in čakali smo tri ure (na kakšnih 40 stopinjah).
Obstaja več prevar s prodajo avtobusnih kart, ki na drugi strani meje niso več veljavne. Starejši Nemec nama je razlagal, da je kupil že tri karte, da je sploh prišel do meje, na koncu pa je obupal in šel z dragim pick-upom, kot še nekaj drugih - midva sva še malo počakala in na koncu le dočakala najin prevoz.
Tajske se veselima, ker nama je že domača in daleč najbolj prijazna do popotnikov.
Imela sva srečo in ujela nekakšen tajski sejem, kjer sva se ponovno poceni oblekla in obula, čez dan pa sva obiskovala dnevni market, kjer sva kupovala večinoma sadje.
Dan pred odhodom sva odkolesarila do zaščitenega območja - gozda mangrovcev, skozi katere je narejena dolga pot za obiskovalce. Sprehod nad vodo je fenomenalen, drevesa z nešteto koreninami pa so resnično mogočna (naj bi lahko ustavila tsunami).
Prečkanje meje iz države se je izkazalo za vsaj toliko naporno kot vstop. Tokrat sva se, kljub opozorilom o različnih zvijačah na internetu, odločila za avtobusno karto do Trata na Tajskem.
Avtobus nas je odložil pri meji (tukaj imajo zelo organiziran prevoz, ker hodi mnogo Tajcev v obmejne kazinoje), tam pa smo se načakali v dolgi vrsti, da so nas fotografirali in nam digitalno vzeli prstne odtise. Na tajski meji sva že tretjič izpolnila obrazec za vizo, tukaj je prestop šel bolj gladko.
Zataknilo se je pri prevozu za naprej. Močan monopol ima lokalna "Tuk-tuk mafija", ki očitno nima dovolj minibusov, niti ne vedo, koliko kart se je za njihove storitve prodalo v Kambodži, pa tudi organizirani so bili katastrofalno slabo.
Za tisto smer, v katero nas je želelo največ, bi naj odrinil naslednji minibus (za vsakega, ki je pripeljal, so rekli "next one for sure!"). Ker sva midva šla v zelo malo bližnje mesto, nas ni bilo dovolj in čakali smo tri ure (na kakšnih 40 stopinjah).
Obstaja več prevar s prodajo avtobusnih kart, ki na drugi strani meje niso več veljavne. Starejši Nemec nama je razlagal, da je kupil že tri karte, da je sploh prišel do meje, na koncu pa je obupal in šel z dragim pick-upom, kot še nekaj drugih - midva sva še malo počakala in na koncu le dočakala najin prevoz.
Tajske se veselima, ker nama je že domača in daleč najbolj prijazna do popotnikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar