Pot do Bagana je bila izredno naporna - pa ne zaradi slabe ceste, ampak zaradi prevoza.
Ker nisva želela prebiti celega dneva na avtobusu, sva se odločila za nočnega. Najprej sva "potovala" z mestnim avtobusom 1,5 ure do postaje, in tam romala naokoli, preden sva prišla do najinega avtobusa. Postaja je velika in ima več stranskih ulic, na srečo pa domačini zelo radi pomagajo, vsakih nekaj metrov naju je kdo vprašal "Where you go?" in naju prijazno usmeril naprej.
Ko sva kupovala karte, so bili avtobusi že zasedeni, zato sva dobila slabšega in sedeža na zadnji klopi. Te napake ne bova več ponovila.
Sedežev ni šlo dovolj nagniti za udobno spanje, pa tudi prostora za noge ni bilo. O ledeno mrzli klimi, ki je pihala na vso moč, ne bom izgubljala besed.
Stali smo vsaki dve uri, in na koncu le prispeli malo pred peto zjutraj. Kaj pa zdaj? Soba v guesthouse-u seveda še ni bila pripravljena, a so navajeni zgodnjih prihodov iz Yangona. Ker se ponoči kar ohladi (13 stopinj), so nam zakurili ogenj in nekaj turistov se nas je posedlo naokoli in si s pogovorom krajšalo čas.
Naredil se je dan, menihi (ki nosijo tukaj škrlatno rdeče halje), so začeli hoditi naokoli s svojimi skledami za hrano in vzleteli so baloni, ki vozijo turiste gledat sončni vzhod nad templji.
Bagan je starodavno mesto, ki je bilo med 9. in 13. stoletjem prestolnica Kraljesta Pagan, ki je kasneje postalo Burma. Med vrhuncem kraljevine, od 11. do 13. stoletja, so tukaj zgradili 10.000 pagod, templjev in samostanov, do danes pa se jih je ohranilo 2.200 na približno 100kvadratnih kilometrih površine. Med njimi so prazne planjave s posameznimi drevesi in nizkim rastjem, kar ima še bolj poseben učinek na obiskovalca.
Vstopnina znaša 15$ (ali 15€ - slaba matematika) na osebo, a je vredna vsakega centa, čeprav gre denar v vladne žepe.
Sposodila sva si kolesi in se odpravila na pot po vročem soncu. V treh dneh, ki sva jih tukaj preživela, sva si ogledala le znamenitejše templje in pagode, na katere sva se lahko povzpela.
Razgled je bil fenomenalen, človek ostane kar brez besed, ko vidi nekaj tako mogočnega. To je bil definitivno vrhunec najinega dosedanjega potovanja.
Prvi dan sva z mnogimi ostalimi turisti na vrhu visokega templja pričakala sončni zahod, kolesarjenje nazaj v temi po puščavskem pesku pa ni bila ravno prijetna izkušnja.
V mestu sva si pogledala še market in nakupila nekaj spominkov, mene pa so po obrazu namazali s thanako - zdrobljenim lubjem, zmešanim z vodo, ki si jo tukaj skoraj vsi mažejo po obrazu kot zaščito pred soncem. Ženske jo uporabljajo kot make-up, in si jo nanašajo v obliki vzorcev po licih, nosu in čelu.
Tudi čajnicam se nisva izogibala, kjer sva jedla dobre indijske slaščice in opazovala zanimive domačine okoli naju.
Ker nisva želela prebiti celega dneva na avtobusu, sva se odločila za nočnega. Najprej sva "potovala" z mestnim avtobusom 1,5 ure do postaje, in tam romala naokoli, preden sva prišla do najinega avtobusa. Postaja je velika in ima več stranskih ulic, na srečo pa domačini zelo radi pomagajo, vsakih nekaj metrov naju je kdo vprašal "Where you go?" in naju prijazno usmeril naprej.
Ko sva kupovala karte, so bili avtobusi že zasedeni, zato sva dobila slabšega in sedeža na zadnji klopi. Te napake ne bova več ponovila.
Sedežev ni šlo dovolj nagniti za udobno spanje, pa tudi prostora za noge ni bilo. O ledeno mrzli klimi, ki je pihala na vso moč, ne bom izgubljala besed.
Stali smo vsaki dve uri, in na koncu le prispeli malo pred peto zjutraj. Kaj pa zdaj? Soba v guesthouse-u seveda še ni bila pripravljena, a so navajeni zgodnjih prihodov iz Yangona. Ker se ponoči kar ohladi (13 stopinj), so nam zakurili ogenj in nekaj turistov se nas je posedlo naokoli in si s pogovorom krajšalo čas.
Naredil se je dan, menihi (ki nosijo tukaj škrlatno rdeče halje), so začeli hoditi naokoli s svojimi skledami za hrano in vzleteli so baloni, ki vozijo turiste gledat sončni vzhod nad templji.
Bagan je starodavno mesto, ki je bilo med 9. in 13. stoletjem prestolnica Kraljesta Pagan, ki je kasneje postalo Burma. Med vrhuncem kraljevine, od 11. do 13. stoletja, so tukaj zgradili 10.000 pagod, templjev in samostanov, do danes pa se jih je ohranilo 2.200 na približno 100kvadratnih kilometrih površine. Med njimi so prazne planjave s posameznimi drevesi in nizkim rastjem, kar ima še bolj poseben učinek na obiskovalca.
Vstopnina znaša 15$ (ali 15€ - slaba matematika) na osebo, a je vredna vsakega centa, čeprav gre denar v vladne žepe.
Sposodila sva si kolesi in se odpravila na pot po vročem soncu. V treh dneh, ki sva jih tukaj preživela, sva si ogledala le znamenitejše templje in pagode, na katere sva se lahko povzpela.
Razgled je bil fenomenalen, človek ostane kar brez besed, ko vidi nekaj tako mogočnega. To je bil definitivno vrhunec najinega dosedanjega potovanja.
Prvi dan sva z mnogimi ostalimi turisti na vrhu visokega templja pričakala sončni zahod, kolesarjenje nazaj v temi po puščavskem pesku pa ni bila ravno prijetna izkušnja.
V mestu sva si pogledala še market in nakupila nekaj spominkov, mene pa so po obrazu namazali s thanako - zdrobljenim lubjem, zmešanim z vodo, ki si jo tukaj skoraj vsi mažejo po obrazu kot zaščito pred soncem. Ženske jo uporabljajo kot make-up, in si jo nanašajo v obliki vzorcev po licih, nosu in čelu.
Tudi čajnicam se nisva izogibala, kjer sva jedla dobre indijske slaščice in opazovala zanimive domačine okoli naju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar