Naj že na začetku napišem, da naju Kambodža ni pretirano navdušila (tudi zato sem tako dolgo odlašala s pisanjem tega prispevka). Res sva bila utrujena od prejšnjih dveh mesecev in pol konstantnega potovanja, in se nama ni več ljubilo. Po drugi strani pa sva videla le majhen del države zaradi katastrofalnih cest in neobstoječih avtobusnih povezav.
Začelo se je že pri vstopu v državo. Dejansko nisva morala dobiti avtobusa za naprej in mogla sva iti z dragim taksijem.
"Avtobusa danes ni" je priljubljena fraza domačinov, ko se pogovarjajo s turisti. Med potjo je voznik podkupil še policiste, vozil kot norec po obeh pasovih in vse skupaj naju ni ravno prepričalo, da bova v Kambodži uživala.
Po drugi strani je podkupljivost v Kambodži več kot razumljiva - država je izjemno revna, ena izmed najbolj revnih na svetu.
Tretjina ljudi živi z dolarjem na dan, plača policista znaša 50$ na mesec, in policija je znana po tem, da pomaga "najboljšemu ponudniku". Ogromno je tudi prostitucije, saj, kot nama je razložil gospod Aram v Sihanoukvillu "se puncam bolj splača potrpet eno noč za 50$, kot delat cel mesec za 80$". Žal je tudi pedofilija pogosta, saj si lahko perverzneži mlade fante in punce kar kupijo. Tudi sicer pa je uradna starost, pri kateri lahko imajo ljudje v Kambodži spolne odnose, le 15 let.
Slabo ekonomsko stanje države nedvomno še vedno obstaja zaradi groteskne zgodovine iz časa vladavine Khmer Rouge, poleg tega pa je tudi današnja vlada močno koruptivna in denar izgine na poti do cilja (- to pa nam ni čisto neznano, kaj?).
Ceste imajo vsaj toliko lukenj, kot asfalta, luknje pa so grozljivo globoke in široke. Med deževnim obdobjem veliko cest enostavno odnese.
V državi sva preživela mesec dni in bila občutno manj mobilna, v 30-ih dneh sva spala samo v sedmih različnih krajih. Od tega sva imela toplo vodo za tuširanje le v dveh sobah!
Za prenočišče sva plačala daleč najmanj do zdaj, od 3 do 10$ (2.2€ do 7.3€), kvaliteta sobe pa je variirala glede na lokacijo in ne nujno na ceno. Najdražje je bilo seveda v prestolnici, pa tudi na obali. Na deželi, v mestu Sen Monorom sva spala v svojem naravnem bungalovu za 3$. Ker sva želela čim manj zapraviti, sva večkrat imela skupno kopalnico.
Turizem cveti, zato sva imela v Phnom Penhu in Sihanoukvillu kar težave najti sobo, ki bi ustrezala najinim potrebam (bi bila poceni in prosta).
Tuk tuki so tudi tukaj drugačni in edinstveni - gre za manjšo leseno kočijo, pripeto na skuter ali motor, ki bi pri nas že davno kvalificiral za old timerja. Vožnja ni posebej udobna, vendar se voziš v kočiji! :)
Tudi na avtobusih vožnja ni višek udobja zaradi plastičnih pregrinjal, ozkih sedežev in le malo prostora med vrstami (seveda sva spet izbirala cenejše opcije). "Boljši" avtobusi se od "slabših" navadno razlikujejo le po tem, da imajo v kabini LCD zaslon, na katerem prikazujejo sinhronizirane akcijske filme, ki imajo včasih celo angleške podnapise.
Kot turist se po Kambodži težko gibaš sam, saj je tukaj cel sistem ljudi, ki bi radi kaj imeli od tebe.
Avtobusi različnih podjetij vozijo na različne destinacije in postaje so na različnih lokacijah. Informacij, kje so in katera je najbolj ugodla, na spletu ni, v guesthouse-u pa ne bodo želeli pomagati, saj tudi sami prodajajo avtobusne vozovnice. Torej se včasih res bolj splača vzeti karto pri njih in iti z njihovim prevozom "zastonj" (preplačal si seveda avtobusno vozovnico) na postajo, kot vsaj dan pred odhodom plačati še tuk tuk vozniku do postaje, kjer te bodo prav tako želeli "nategnit" kar se cene kart tiče (cenika seveda ne vidiš).
Ko sva prišla iz najbolj turističnih predelov, sva lahko sama dostopala do avtobusnih postaj, pa tudi ljudje so postajali vse bolj pošteni.
Vožnja tukaj je adrenaliska izkušnja. Vozijo res bolj zmerno, vendar ne upoštevajo nikakršnih prometnih prespisov ali pravil - tukaj samo pelješ, ko se ti zdi. Prednost imajo večji in hitrejši. Vozi se načeloma po desni strani ceste, v praksi pa kjerkoli je manj lukenj. Volani v vozilih so na obeh straneh.
Pick-up avtomobile iz Tajske in Laosa so tukaj v nenavadno večinskem številu zamenjali stari modeli Nissan Micre, ki jo voziva midva doma.
Ljudje so zelo zanimivi, bolj odprti kot v drugih državah. Šalijo se med seboj in se objemajo, kazanja naklonjenosti prej nisva srečevala, niti npr. držanja parov za roke.
Ženske nosijo pižame. Čez dan, na ulici in v službi. Bombažni kompleti so tukaj standardno oblačilo domačink, in po nekaj dneh sva se tega pojava že tako navadila, da sva jih pozabila fotografirat.
Sandale in naponke nosijo na nogavice - te so že krojene tako, da je palec ločen od ostalih prstov.
Tekstil je še vedno glavna ekonomska panoga, in mnogo znanih trgovskih znamk izkorišča tukajšnjo poceni delovno silo. Največ sva videla oblačil znamke H&M (ki so tukaj vsaj 2/3 cenejše), pa tudi Levis, Armani in druge prestižne znamke.
Ogromno je ponaredkov, in dejstva, da so ponaredki, ne skrivajo.
Tudi obutev je noro poceni, in nahrbtnik mi bo počasi počil. :)
Tudi jedla sva ugodno in v bistvu nama ni bilo potrebno gledati na denar pri hrani. Ker druge možnosti (razen njihovih juh) za zajtrk ni bilo, sva zajtrkovala jajca ali omlete, in pila čaj in pravo kavo - končno. Večerjala sva, ko je to bilo mogoče, pri domačinih na stojnicah ali v poceni restavracijah. Za zajtrk sva navadno plačala 1.5$ - 3$ na enega, za večerjo pa 1$ - 2$.
Prehrana se ni kaj dosti razlikovala od dosedanje; riž/rezanci z zelenjavo in mesom, okusi so bolj mili, uporabljajo pa pravi poper (do sedaj ga niso nikjer). "Tradicionalnih" jedi nisva jedla, ker so bile dražje, ali preveč eksotične za zahodni okus (npr. v lupini kuhani račji zarodki, s katerimi se mastijo po vsej državi). Pomotoma sva jedla kačo v juhi, in nehala eksperimentirati.Khmeri (kambožani) so nori na fermentirane ribje omake - vem ja, že sliši se ogabno -, ki so prisotne skoraj v vsaki jedi, ali so ponujene kot priloga.
Nenavadno dosti je bilo restavracij z zahodnjaško hitro prehrano, ki so bile nabito polne z domačini. Velikokrat sva tam jedla tudi sama, in cene so bile več kot ugodne.
Kolonialisti Francozi so "krivi" za kruh, ki je tukaj zelo dober in bagete predstavljajo del vsakodnevne diete. Khmerski sendviči so sestavljeni iz različnih omak, tofuja, sveže in vložene zelenjave in izbranih dodatkov (mesa, jajc, soje...).
Prvič sva jedla tudi pečena peciva v obliki kolačkov in biskvitov, ki sva jih kupovala sveže pečena na marketih. Vsak dan sva si privoščila sadne smoothije, v katere dajo tudi kokosov prašek in sladko kondenzirano mleko. Uživala sva dosti svežega sadja, predvsem pitaje, mandarine in ananas.
Led vozijo v blokih na dostavo, ga razbijejo in spravijo v večje plastične izolirne skrinje, kamor gre pijača ali sveži kokosi.
Čeprav so tržnice oziroma marketi tudi drugje pogosti in zanimivi, so se zdeli v Kambodži fenomenalni. Za razliko od ostalih držav, so tukaj pokriti, in tako se zvoki in vonjave cel dan kuhajo pod vročo pločevino, medtem, ko domačini opravljajo svoje vsakodnevne nakupe.
Trgovine so pogoste in so bolj mešanica prvega nastropja hiše iz Laosa in prave trgovine. Izdelki imajo cene, prodajajo pa od kozmetike do hrane.
Velika plastenka vode je navadno stala 0.5$, prav tako mala pločevinka piva. Znamk piva je bilo tukaj v izobilju, v primerjavi z prejšnjimi državami. Najboljše in najdražje je pivo Angkor, potem sledijo Anchor, Cambodia, Klang...
Kot sem že pisala v enem od prejšnjih prispevkov, je nakupovanje v Kambodži posebna izkušnja. To je zaradi valut, v katerih je potrebno razmišljati (poleg domače, v kateri računaš vrednost stvari).
Kambodža ime dve uradni valuti: Ameriški Dolar in Kamboški Riel (1$ = ~4000KHR), ob mejah pa sprejemajo tudi valute sosednje države. Cene so navedene v eni ali drugi valuti, tudi vračajo v obeh - ni torej nobene preference, tako pač poslujejo.
Poleg tega, da sva videla sedmo čudo sveta, Angkor Wat, je bil najlepši del potovanja po Kambodži zagotovo najin dopust na otoku Koh Rong.
Dlje sva se zadržala tudi v južnem mestecu Kampot, kjer sva prav tako uživala.
Po Kambodži sva potovala 30 dni, od tega sva bila 7 na "dopustu" - stroškov oddiha ne bom štela zraven k statistiki, ker so cene na rajskem otoku malce dražje kot drugje.
V 23-ih dneh sva tako za spanje, stroške prevoza ter hrane in pijače porabila 742$, kar znese 23.5€ na dan (za oba).
Prepotovala sva približno 1.900 kilometrov.
Kambodža je revna država, kjer so več kot navajeni turistov.
Nič ne kaže na kakršenkoli razvoj, kar se življenja domačinov tiče. Država izgleda oropana naravnih dobrin, zemlja je ravna, gola in posejana z rižem, kamor seže oko. Po najinem mnenju je všeč določenemu tipu turistov - ki iščejo poceni zabavo, Kambodža pa se jim na vse mogoče načine prilagaja.
Začelo se je že pri vstopu v državo. Dejansko nisva morala dobiti avtobusa za naprej in mogla sva iti z dragim taksijem.
"Avtobusa danes ni" je priljubljena fraza domačinov, ko se pogovarjajo s turisti. Med potjo je voznik podkupil še policiste, vozil kot norec po obeh pasovih in vse skupaj naju ni ravno prepričalo, da bova v Kambodži uživala.
Po drugi strani je podkupljivost v Kambodži več kot razumljiva - država je izjemno revna, ena izmed najbolj revnih na svetu.
Tretjina ljudi živi z dolarjem na dan, plača policista znaša 50$ na mesec, in policija je znana po tem, da pomaga "najboljšemu ponudniku". Ogromno je tudi prostitucije, saj, kot nama je razložil gospod Aram v Sihanoukvillu "se puncam bolj splača potrpet eno noč za 50$, kot delat cel mesec za 80$". Žal je tudi pedofilija pogosta, saj si lahko perverzneži mlade fante in punce kar kupijo. Tudi sicer pa je uradna starost, pri kateri lahko imajo ljudje v Kambodži spolne odnose, le 15 let.
Slabo ekonomsko stanje države nedvomno še vedno obstaja zaradi groteskne zgodovine iz časa vladavine Khmer Rouge, poleg tega pa je tudi današnja vlada močno koruptivna in denar izgine na poti do cilja (- to pa nam ni čisto neznano, kaj?).
 |
| Ujetnica z otrokom v zaporu S-21. Umorili so oba. |
Ceste imajo vsaj toliko lukenj, kot asfalta, luknje pa so grozljivo globoke in široke. Med deževnim obdobjem veliko cest enostavno odnese.
V državi sva preživela mesec dni in bila občutno manj mobilna, v 30-ih dneh sva spala samo v sedmih različnih krajih. Od tega sva imela toplo vodo za tuširanje le v dveh sobah!
Za prenočišče sva plačala daleč najmanj do zdaj, od 3 do 10$ (2.2€ do 7.3€), kvaliteta sobe pa je variirala glede na lokacijo in ne nujno na ceno. Najdražje je bilo seveda v prestolnici, pa tudi na obali. Na deželi, v mestu Sen Monorom sva spala v svojem naravnem bungalovu za 3$. Ker sva želela čim manj zapraviti, sva večkrat imela skupno kopalnico.
Turizem cveti, zato sva imela v Phnom Penhu in Sihanoukvillu kar težave najti sobo, ki bi ustrezala najinim potrebam (bi bila poceni in prosta).
 |
| Razgled s hotela. |
Tuk tuki so tudi tukaj drugačni in edinstveni - gre za manjšo leseno kočijo, pripeto na skuter ali motor, ki bi pri nas že davno kvalificiral za old timerja. Vožnja ni posebej udobna, vendar se voziš v kočiji! :)
Tudi na avtobusih vožnja ni višek udobja zaradi plastičnih pregrinjal, ozkih sedežev in le malo prostora med vrstami (seveda sva spet izbirala cenejše opcije). "Boljši" avtobusi se od "slabših" navadno razlikujejo le po tem, da imajo v kabini LCD zaslon, na katerem prikazujejo sinhronizirane akcijske filme, ki imajo včasih celo angleške podnapise.
Kot turist se po Kambodži težko gibaš sam, saj je tukaj cel sistem ljudi, ki bi radi kaj imeli od tebe.
Avtobusi različnih podjetij vozijo na različne destinacije in postaje so na različnih lokacijah. Informacij, kje so in katera je najbolj ugodla, na spletu ni, v guesthouse-u pa ne bodo želeli pomagati, saj tudi sami prodajajo avtobusne vozovnice. Torej se včasih res bolj splača vzeti karto pri njih in iti z njihovim prevozom "zastonj" (preplačal si seveda avtobusno vozovnico) na postajo, kot vsaj dan pred odhodom plačati še tuk tuk vozniku do postaje, kjer te bodo prav tako želeli "nategnit" kar se cene kart tiče (cenika seveda ne vidiš).
Ko sva prišla iz najbolj turističnih predelov, sva lahko sama dostopala do avtobusnih postaj, pa tudi ljudje so postajali vse bolj pošteni.
Vožnja tukaj je adrenaliska izkušnja. Vozijo res bolj zmerno, vendar ne upoštevajo nikakršnih prometnih prespisov ali pravil - tukaj samo pelješ, ko se ti zdi. Prednost imajo večji in hitrejši. Vozi se načeloma po desni strani ceste, v praksi pa kjerkoli je manj lukenj. Volani v vozilih so na obeh straneh.
Pick-up avtomobile iz Tajske in Laosa so tukaj v nenavadno večinskem številu zamenjali stari modeli Nissan Micre, ki jo voziva midva doma.
Ljudje so zelo zanimivi, bolj odprti kot v drugih državah. Šalijo se med seboj in se objemajo, kazanja naklonjenosti prej nisva srečevala, niti npr. držanja parov za roke.
Ženske nosijo pižame. Čez dan, na ulici in v službi. Bombažni kompleti so tukaj standardno oblačilo domačink, in po nekaj dneh sva se tega pojava že tako navadila, da sva jih pozabila fotografirat.
Sandale in naponke nosijo na nogavice - te so že krojene tako, da je palec ločen od ostalih prstov.
 |
| Pižama party. |
Tekstil je še vedno glavna ekonomska panoga, in mnogo znanih trgovskih znamk izkorišča tukajšnjo poceni delovno silo. Največ sva videla oblačil znamke H&M (ki so tukaj vsaj 2/3 cenejše), pa tudi Levis, Armani in druge prestižne znamke.
Ogromno je ponaredkov, in dejstva, da so ponaredki, ne skrivajo.
Tudi obutev je noro poceni, in nahrbtnik mi bo počasi počil. :)
Tudi jedla sva ugodno in v bistvu nama ni bilo potrebno gledati na denar pri hrani. Ker druge možnosti (razen njihovih juh) za zajtrk ni bilo, sva zajtrkovala jajca ali omlete, in pila čaj in pravo kavo - končno. Večerjala sva, ko je to bilo mogoče, pri domačinih na stojnicah ali v poceni restavracijah. Za zajtrk sva navadno plačala 1.5$ - 3$ na enega, za večerjo pa 1$ - 2$.
Prehrana se ni kaj dosti razlikovala od dosedanje; riž/rezanci z zelenjavo in mesom, okusi so bolj mili, uporabljajo pa pravi poper (do sedaj ga niso nikjer). "Tradicionalnih" jedi nisva jedla, ker so bile dražje, ali preveč eksotične za zahodni okus (npr. v lupini kuhani račji zarodki, s katerimi se mastijo po vsej državi). Pomotoma sva jedla kačo v juhi, in nehala eksperimentirati.Khmeri (kambožani) so nori na fermentirane ribje omake - vem ja, že sliši se ogabno -, ki so prisotne skoraj v vsaki jedi, ali so ponujene kot priloga.
Nenavadno dosti je bilo restavracij z zahodnjaško hitro prehrano, ki so bile nabito polne z domačini. Velikokrat sva tam jedla tudi sama, in cene so bile več kot ugodne.
 |
| True story... |
Kolonialisti Francozi so "krivi" za kruh, ki je tukaj zelo dober in bagete predstavljajo del vsakodnevne diete. Khmerski sendviči so sestavljeni iz različnih omak, tofuja, sveže in vložene zelenjave in izbranih dodatkov (mesa, jajc, soje...).
Prvič sva jedla tudi pečena peciva v obliki kolačkov in biskvitov, ki sva jih kupovala sveže pečena na marketih. Vsak dan sva si privoščila sadne smoothije, v katere dajo tudi kokosov prašek in sladko kondenzirano mleko. Uživala sva dosti svežega sadja, predvsem pitaje, mandarine in ananas.
 |
| Dostava ledu. |
Led vozijo v blokih na dostavo, ga razbijejo in spravijo v večje plastične izolirne skrinje, kamor gre pijača ali sveži kokosi.
Čeprav so tržnice oziroma marketi tudi drugje pogosti in zanimivi, so se zdeli v Kambodži fenomenalni. Za razliko od ostalih držav, so tukaj pokriti, in tako se zvoki in vonjave cel dan kuhajo pod vročo pločevino, medtem, ko domačini opravljajo svoje vsakodnevne nakupe.
Trgovine so pogoste in so bolj mešanica prvega nastropja hiše iz Laosa in prave trgovine. Izdelki imajo cene, prodajajo pa od kozmetike do hrane.
Velika plastenka vode je navadno stala 0.5$, prav tako mala pločevinka piva. Znamk piva je bilo tukaj v izobilju, v primerjavi z prejšnjimi državami. Najboljše in najdražje je pivo Angkor, potem sledijo Anchor, Cambodia, Klang...
Kot sem že pisala v enem od prejšnjih prispevkov, je nakupovanje v Kambodži posebna izkušnja. To je zaradi valut, v katerih je potrebno razmišljati (poleg domače, v kateri računaš vrednost stvari).
Kambodža ime dve uradni valuti: Ameriški Dolar in Kamboški Riel (1$ = ~4000KHR), ob mejah pa sprejemajo tudi valute sosednje države. Cene so navedene v eni ali drugi valuti, tudi vračajo v obeh - ni torej nobene preference, tako pač poslujejo.
Poleg tega, da sva videla sedmo čudo sveta, Angkor Wat, je bil najlepši del potovanja po Kambodži zagotovo najin dopust na otoku Koh Rong.
Dlje sva se zadržala tudi v južnem mestecu Kampot, kjer sva prav tako uživala.
Po Kambodži sva potovala 30 dni, od tega sva bila 7 na "dopustu" - stroškov oddiha ne bom štela zraven k statistiki, ker so cene na rajskem otoku malce dražje kot drugje.
V 23-ih dneh sva tako za spanje, stroške prevoza ter hrane in pijače porabila 742$, kar znese 23.5€ na dan (za oba).
Prepotovala sva približno 1.900 kilometrov.
Kambodža je revna država, kjer so več kot navajeni turistov.
Nič ne kaže na kakršenkoli razvoj, kar se življenja domačinov tiče. Država izgleda oropana naravnih dobrin, zemlja je ravna, gola in posejana z rižem, kamor seže oko. Po najinem mnenju je všeč določenemu tipu turistov - ki iščejo poceni zabavo, Kambodža pa se jim na vse mogoče načine prilagaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar