Država, ki sva se je najbolj veselila, je morala na naju najprej še en teden počakati, saj sem obležala zaradi viroze.
Na obisk Mjanmarja sva se že doma posebej pripravljala - brala in se izobraževala o pretekli in današnji situaciji v državi, na banki naročila prav posebne bankovce dolarjev, da nama jih bodo želeli zamenjati...
Pred vstopom sva naredila natančen načrt, saj želiva videti čimveč v čimkajšem času zaradi visokoh cen nastanitve. Poiskala in zbrala sva vse potrebne informacije, saj bova do interneta na poti težko dostopala.
Do nedavnega je bil še na primer gmail in Skype blokiran s strani militantne vlade.
Trije mejni prehodi s Tajsko so se odprli šele avgusta 2013 (prej je bilo v državo mogoče le leteti), in mogoče sva bila med prvih nekaj sto ljudi, ki so prečkali mejni prehod Mae Sot za namen daljšega obiska.
Na mjanmarski strani sva morala v sobico, kjer sva izpolnila obrazce za vstop, strog uradnik pa naju je opozoril, da nama viza velja samo 28 dni. Tujci lahko vidijo samo določene dele države, saj boji s plemeni še vedno marsikje potekajo, in dostop do teh predelov je onemogočen.
V skupnem taksiju se nas je do 7 ur oddaljenega mesta Hpa-An z voznikom vred peljalo sedem ljudi (od tega dva v prtljažniku), kar pa tukaj ni nič nenavadnega. V pick up-ih se vozijo zadaj in na strehi (ženske spodaj, saj je žaljivo, če sedijo nad moškimi).
Cesta niti ni bila cesta, ampak večinoma pot, ki je vodila čez prelaz. Bil je sod dan v mesecu, zato je promet potekal v zahodno smer (v lihih poteka v obratno), saj ni dovolj prostora, da bi se srečali dve vozili.
Pot smo preživeli, vmes pa se večkrat ustavili na obveznih check-pointih, kjer so popisovali samo najine potne liste.
V mestu nisva dobila prenočišča, kjer sva želela, ampak šele v tretjem, dragem guesthouse-u. To se nama bo dogajalo cel čas potovanja, saj je visoka sezona, in turisti zadnji dve leti v visokem številu obiskujejo državo, novih hotelov pa se ne gradi.
No, že kar prvi dan sva v sobi imela poleg tople vode še brezžični internet, to je najverjetneje najbolj potolažilo mojo drago mamo. :)
Mesto sva si na hitro ogledala, saj naju je priganjal večer. Obvezno pa sva si privoščila čaj v prvi pravi čajnici (ki pa v Burmi prav gotovo ne bo zadnja), in uživala v indijskem in zelenem čaju ter prigrizkih.
Pot nadaljujeva proti nekdanji prestolnici Yangon, nato pa predvidoma do Bagan-a, Mandalay-a in Inle Lake-a. Tokrat sem šla na pot bolje pripravljena kot v Laosu, in si kupila tablete proti slabosti med vožnjo...
Na obisk Mjanmarja sva se že doma posebej pripravljala - brala in se izobraževala o pretekli in današnji situaciji v državi, na banki naročila prav posebne bankovce dolarjev, da nama jih bodo želeli zamenjati...
Pred vstopom sva naredila natančen načrt, saj želiva videti čimveč v čimkajšem času zaradi visokoh cen nastanitve. Poiskala in zbrala sva vse potrebne informacije, saj bova do interneta na poti težko dostopala.
Do nedavnega je bil še na primer gmail in Skype blokiran s strani militantne vlade.
Trije mejni prehodi s Tajsko so se odprli šele avgusta 2013 (prej je bilo v državo mogoče le leteti), in mogoče sva bila med prvih nekaj sto ljudi, ki so prečkali mejni prehod Mae Sot za namen daljšega obiska.
Na mjanmarski strani sva morala v sobico, kjer sva izpolnila obrazce za vstop, strog uradnik pa naju je opozoril, da nama viza velja samo 28 dni. Tujci lahko vidijo samo določene dele države, saj boji s plemeni še vedno marsikje potekajo, in dostop do teh predelov je onemogočen.
V skupnem taksiju se nas je do 7 ur oddaljenega mesta Hpa-An z voznikom vred peljalo sedem ljudi (od tega dva v prtljažniku), kar pa tukaj ni nič nenavadnega. V pick up-ih se vozijo zadaj in na strehi (ženske spodaj, saj je žaljivo, če sedijo nad moškimi).
Cesta niti ni bila cesta, ampak večinoma pot, ki je vodila čez prelaz. Bil je sod dan v mesecu, zato je promet potekal v zahodno smer (v lihih poteka v obratno), saj ni dovolj prostora, da bi se srečali dve vozili.
Pot smo preživeli, vmes pa se večkrat ustavili na obveznih check-pointih, kjer so popisovali samo najine potne liste.
V mestu nisva dobila prenočišča, kjer sva želela, ampak šele v tretjem, dragem guesthouse-u. To se nama bo dogajalo cel čas potovanja, saj je visoka sezona, in turisti zadnji dve leti v visokem številu obiskujejo državo, novih hotelov pa se ne gradi.
No, že kar prvi dan sva v sobi imela poleg tople vode še brezžični internet, to je najverjetneje najbolj potolažilo mojo drago mamo. :)
Mesto sva si na hitro ogledala, saj naju je priganjal večer. Obvezno pa sva si privoščila čaj v prvi pravi čajnici (ki pa v Burmi prav gotovo ne bo zadnja), in uživala v indijskem in zelenem čaju ter prigrizkih.
Pot nadaljujeva proti nekdanji prestolnici Yangon, nato pa predvidoma do Bagan-a, Mandalay-a in Inle Lake-a. Tokrat sem šla na pot bolje pripravljena kot v Laosu, in si kupila tablete proti slabosti med vožnjo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar