Za Yangon pravijo, da je najbolj eksotično mesto jugovzhodne Azije. Za njihove standarde to mogoče drži, nama pa se je zdelo še najbolj "domače" do zdaj.
Zaradi celodnevnega vozakanja po prašnih cestah (večina cest v Burmi je "semi-asfaltirana") in dejstva, da je avtobusna postaja eno uro vožnje iz mesta, sva v hotel prispela šele proti večeru. Hotel je sicer malo premočna beseda za sobo, oblečeno v ploščice in wc, ki lahko mirno konkurira tistim na obcestnih počivališčih.
Kljub temu, da Yangon velja za eno najbolj varnih mest na svetu, v okolici najinega hotela tega ni bilo čutit.
V "restavraciji" ob bližnji cesti sva našla topel obrok, medtem ko sva lahko opazovala domačine, kako se veselo nalivajo (po trije si naročijo liter viskija).
Drugo jutro sva vstala zgodaj, ker so naju v recepciji prepričevali, da je zajtrk točno ob sedmih (valda je bil do devetih), nato pa počasi odkolovratila do drugega hotela, kjer je bila soba sicer bolj skromna, ampak pol cenejša in še smrdela ni.
Yangon je največje mesto v državi in je neuradna prestolnica (uradno so zgradili "čez noč", ko so se vodilni generali odločli, da rabijo novo in tja preselili vse vodilne kadre). Arhitekturno se čuti močan vpliv britanskega kolonializma (zato je bilo nama domače), paleta različnih ljudi pa je neverjetna - največ je sicer avtohtonih Burmancev, kljub temu pa je polno potomcev Indijcev, Arabcev, Kitajcev, Tibetancev...
Je pa zanimivo, da kljub očitno različnim prednikom in verski pripadnostiskoraj vsi (moški in ženske) nosijo tradicionalno burmansko krilo - longyi. In žvečijo betel. Najprej nama ni bilo jasno, zakaj so skoraj vsi pločniki rdečkaste barve, potem pa počasi uvidiš, ko se ti domačini nasmihajo skozi razžrte zobe s krvavimi nasmeški - betel ob žvečenju sprošča močno rdeče barvilo in ko se ti nabere dovolj sline, pač špukneš po tleh - kjerkoli že si.
Je blag psihostimulativni opiat, ki deluje evforično in protibolečinsko. Je zelo zasvojljiv in za boljši učinek se ga zavije v tobakove liste premazane z apnom. Vrjetno ni treba posebej poudarjat, da zadeva ni preveč zdrava. Poleg tega ti ni čisto vseeno, ko vidiš, da voznik tvojega avtobusa/taksija veselo žveči betel. Ampak ga žvečijo vsi - stari, mladi, ženske in otroci. In prodajajo ga dobesedno na vsakem vogalu.
Kljub temu, da jih je večina non-stop malo zadeta, pa so ljudje neverjetno prijazni. In to ne v smislu vljudno-prijazni, ampak res pristno prijazni.
Po drugi strani pa naju je pozitivno presenetila druga "nacionalna navada" - pitje čaja. Čajnic je v mestu mnogo in vse so vedno nabito polne. Strežejo trpek črni čaj močnega okusa, ki ga poplakneš z bolj milim zelenim. Zraven obvezno sodijo doma pečeni/ocvrti sladki prigrizki.
Moj 30. rojstni dan sva zaradi razdraženih želodcev praznovala malo manj "veseljaško", kot sem si vedno predstavljal. Sva pa zato šla v kino. O slovenskih "kinepleksih" nikoli nisem imel lepega mnenja, zdaj pa je samo še slabše - v eni izmed najrevnejših držav sva gledala ameriški 3D film v kvaliteti, pred katero se lahko naše dvorane skrijejo. Karta je stala malo več kot 1$!
Zadnji dan sva si ogledala tiste znamenitosti, za katere vlada ne pobira oderuških vstopnin, zvečer pa se izognila plačilu (pre)dragega taksija in se na avtobusno postajo odpeljala z - avtobusom.
Ker postaja zgleda kot kaka mariborska mestna četrt, sva porabila pol ure, da sva našla najin prevoz, se nato sekirala, da nisva izbrala drugega podjetja, nato pa se vdala v usodo in se končno z nočnim avtobusom odpeljala v Bagan.
Zaradi celodnevnega vozakanja po prašnih cestah (večina cest v Burmi je "semi-asfaltirana") in dejstva, da je avtobusna postaja eno uro vožnje iz mesta, sva v hotel prispela šele proti večeru. Hotel je sicer malo premočna beseda za sobo, oblečeno v ploščice in wc, ki lahko mirno konkurira tistim na obcestnih počivališčih.
Kljub temu, da Yangon velja za eno najbolj varnih mest na svetu, v okolici najinega hotela tega ni bilo čutit.
V "restavraciji" ob bližnji cesti sva našla topel obrok, medtem ko sva lahko opazovala domačine, kako se veselo nalivajo (po trije si naročijo liter viskija).
Drugo jutro sva vstala zgodaj, ker so naju v recepciji prepričevali, da je zajtrk točno ob sedmih (valda je bil do devetih), nato pa počasi odkolovratila do drugega hotela, kjer je bila soba sicer bolj skromna, ampak pol cenejša in še smrdela ni.
Yangon je največje mesto v državi in je neuradna prestolnica (uradno so zgradili "čez noč", ko so se vodilni generali odločli, da rabijo novo in tja preselili vse vodilne kadre). Arhitekturno se čuti močan vpliv britanskega kolonializma (zato je bilo nama domače), paleta različnih ljudi pa je neverjetna - največ je sicer avtohtonih Burmancev, kljub temu pa je polno potomcev Indijcev, Arabcev, Kitajcev, Tibetancev...
Je pa zanimivo, da kljub očitno različnim prednikom in verski pripadnostiskoraj vsi (moški in ženske) nosijo tradicionalno burmansko krilo - longyi. In žvečijo betel. Najprej nama ni bilo jasno, zakaj so skoraj vsi pločniki rdečkaste barve, potem pa počasi uvidiš, ko se ti domačini nasmihajo skozi razžrte zobe s krvavimi nasmeški - betel ob žvečenju sprošča močno rdeče barvilo in ko se ti nabere dovolj sline, pač špukneš po tleh - kjerkoli že si.
Je blag psihostimulativni opiat, ki deluje evforično in protibolečinsko. Je zelo zasvojljiv in za boljši učinek se ga zavije v tobakove liste premazane z apnom. Vrjetno ni treba posebej poudarjat, da zadeva ni preveč zdrava. Poleg tega ti ni čisto vseeno, ko vidiš, da voznik tvojega avtobusa/taksija veselo žveči betel. Ampak ga žvečijo vsi - stari, mladi, ženske in otroci. In prodajajo ga dobesedno na vsakem vogalu.
Kljub temu, da jih je večina non-stop malo zadeta, pa so ljudje neverjetno prijazni. In to ne v smislu vljudno-prijazni, ampak res pristno prijazni.
Po drugi strani pa naju je pozitivno presenetila druga "nacionalna navada" - pitje čaja. Čajnic je v mestu mnogo in vse so vedno nabito polne. Strežejo trpek črni čaj močnega okusa, ki ga poplakneš z bolj milim zelenim. Zraven obvezno sodijo doma pečeni/ocvrti sladki prigrizki.
Moj 30. rojstni dan sva zaradi razdraženih želodcev praznovala malo manj "veseljaško", kot sem si vedno predstavljal. Sva pa zato šla v kino. O slovenskih "kinepleksih" nikoli nisem imel lepega mnenja, zdaj pa je samo še slabše - v eni izmed najrevnejših držav sva gledala ameriški 3D film v kvaliteti, pred katero se lahko naše dvorane skrijejo. Karta je stala malo več kot 1$!
Zadnji dan sva si ogledala tiste znamenitosti, za katere vlada ne pobira oderuških vstopnin, zvečer pa se izognila plačilu (pre)dragega taksija in se na avtobusno postajo odpeljala z - avtobusom.
Ker postaja zgleda kot kaka mariborska mestna četrt, sva porabila pol ure, da sva našla najin prevoz, se nato sekirala, da nisva izbrala drugega podjetja, nato pa se vdala v usodo in se končno z nočnim avtobusom odpeljala v Bagan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar