Kambodža, zadnja leta izredno priljubljena turistična destinacija miljonov turistov, je država, ki se po več stoletjih burne zgodovine šele zadnja leta postavlja na svoje krhke finančne noge.
V svetu pa negativno izstopa predvsem po dveh kriterijih - je ena najrevnejših držav na svetu in je država z enim izmed najhujših genocidov v zgodovini. "Zahvala" za obe dejstvi gre Rdečim Kmerom.
Ko se je leta 1953 Kambodža, z razglasitvijo neodvisnosti, otresla francoske kolonialne nadoblasti, so se začela "zlata leta" - mesta so rastla, prebivalstvo se je množilo in o pomanjkanju ni bilo sledu. Templji Angkorja so bili takrat glavna turistična atrakcija JV Azije.
"Vsega lepega mora bit enkrat konec," so rekli Američani in se vpletli v Vietnamsko vojno, ki je sčasoma pogoltnila vse okoliške države. Kambodža ni bila izjema in leta 1970 - 1975 so bila politično zelo burna - kralj/premier Sihanouk je bil odstavljen v vojaškem udaru, Amerika je podprla novo vlado, Amerika je nato veselo bombandirala vsepovprek, da vzhodni del države ne bi padel v roke komunistom. Komunistično uporniško gibanje, ki jih je Sihanuk poimenoval Rdeči Kmeri, je ob pomoči S Vietnama in kralja v izgnanstvu vseeno pridobivalo na podpori ljudstva, kar je vse skupaj vodilo v državljansko vojno...
Vodja upornikov je bil Pol Pot. Bil je pripadnik srednjega razreda, ki je s pomočjo štipendije študiral v Parizu, kjer se je navdušil nad radikalnim marksizmom, kasneje pa nad ekstremnim maoizmom (fant si je oboje interpretiral malo po svoje).
17. aprila 1975 je uporniško gibanje Rdečih Kmerov prevzelo oblast nad Kambodžo. Pol Pot se je ustoličil za voditelja države in začel uresničevati svoje bolane radikalne nazore.
Za začetek je spremenil ime države v "Demokratična Kampuchea", štetje let pa ponastavil na ničlo. Nato je v nekaj dneh dobesedno izpraznil mesta, zaprl bolnice, šole, banke, porušil templje, miniral vse državne meje, prebivalce pa preselil na podeželje v delavska taborišča.
Namen je bil "povrniti" državo v stanje srednjeveške samozadostnosti in se otresti vsega "zahodnega zla".
Ljudje (tudi otroci, ostareli, bolehni) so v taboriščih delali 12 do 15 ur na dan brez premora, v nehumanih razmerah, živeli pa le od riževe juhe. Ker je bila zahodna medicina prepovedana, so med njimi razhajale številne bolezni, ki so terjale svoje številčne žrtve.
Ampak najbolj pa so najebali intelektualci in "intelektualci". Zdravniki, odvetniki, učitelji, menihi, tujci, vsi, ki so govorili katerikoli tuj jezik (tudi pripadniki manjšin) in vsi, ki so nosili očala (znak, da bereš). Vsi, ki bi potencialno lahko razmišljali s svojo glavo so bili sistematično aretirani in zaprti (najbolj ironično pri tem je, da je Pol Pot, tako kot večina drugih voditeljev Rdečih Kmerov, bil izobražen človek, ki je tekoče govoril več tujih jezikov).
Ti zapori so bile nekdanje šole, kjer so učilnice spreobrnili v celice in "sobe za zasliševanje" (beri: mučilnice). Najbolj zloglasen med njimi je bil S-21 v prestolnici Phnom Penh. Nevrjetno je, s kakšno natančnostjo so uradniki dokumentirali vsakega "zapornika" - vsak je imel mapo v kateri je bila fotografija, biografija, družinsko drevo, "zločini proti državi" in vedno lastnoročno podpisano priznanje o zločinu - na koncu je priznal vsak.
Kazen je bila vedno ista - smrtna obsodba, ki pa so jo največkrat izvrševali drugje. Od tod izvira izraz "Polja smrti", saj so zapornike iz S-21 vozili v 20 km oddaljene poljane, kjer so jih usmrtili.
Ker je bilo vse v pomanjkanju, so varčevali tudi pri municiji, tako da so smrtne kazni izvrševali s pomočjo orodja - motik, sekir, gorjač, kamenja, včasih pa so ljudi zakopali kar žive...
Tudi vsega groznega je na srečo enkrat konec, in vladavina Rdečih Khmerov se je leta 1979 končala z vdorom vitnamske vojske. Vodilni možje so seveda pravočasno zbežali proti zahodu in v kamboških gorovjih kovali načrte za ponoven vzpon na oblast, kar pa se kljub nekaj poskusom na srečo nikoli ni zgodilo (uradno so se razpustili šele decembra 1990).
Vietnamci so na čelo nove države postavili pripadnike Rdečih Kmerov, ki so prebežali na njihovo stran, kar je tudi razlog, da so se sodni procesi proti bivšim voditeljem začeli šele leta 2007.
Pol Pot nikoli ni dočakal sojenja - po padcu oblasti se je skrival na Tajskem in Kitajskem, na koncu pa umrl leta 1998. Kljub temu, da je bil že zelo bolan, je nejverjetneje storil samomor, da bi se izognil sodišču.
Točno število umrlih v času vladavine Rdečih Kmerov ne bo nikoli znano, ocenjuje pa se, da je življenje izgubilo okoli 2 milijona ljudi - kot da bi nekdo v štirih letih pobil celotno Slovenijo.
V svetu pa negativno izstopa predvsem po dveh kriterijih - je ena najrevnejših držav na svetu in je država z enim izmed najhujših genocidov v zgodovini. "Zahvala" za obe dejstvi gre Rdečim Kmerom.
Ko se je leta 1953 Kambodža, z razglasitvijo neodvisnosti, otresla francoske kolonialne nadoblasti, so se začela "zlata leta" - mesta so rastla, prebivalstvo se je množilo in o pomanjkanju ni bilo sledu. Templji Angkorja so bili takrat glavna turistična atrakcija JV Azije.
"Vsega lepega mora bit enkrat konec," so rekli Američani in se vpletli v Vietnamsko vojno, ki je sčasoma pogoltnila vse okoliške države. Kambodža ni bila izjema in leta 1970 - 1975 so bila politično zelo burna - kralj/premier Sihanouk je bil odstavljen v vojaškem udaru, Amerika je podprla novo vlado, Amerika je nato veselo bombandirala vsepovprek, da vzhodni del države ne bi padel v roke komunistom. Komunistično uporniško gibanje, ki jih je Sihanuk poimenoval Rdeči Kmeri, je ob pomoči S Vietnama in kralja v izgnanstvu vseeno pridobivalo na podpori ljudstva, kar je vse skupaj vodilo v državljansko vojno...
Vodja upornikov je bil Pol Pot. Bil je pripadnik srednjega razreda, ki je s pomočjo štipendije študiral v Parizu, kjer se je navdušil nad radikalnim marksizmom, kasneje pa nad ekstremnim maoizmom (fant si je oboje interpretiral malo po svoje).
17. aprila 1975 je uporniško gibanje Rdečih Kmerov prevzelo oblast nad Kambodžo. Pol Pot se je ustoličil za voditelja države in začel uresničevati svoje bolane radikalne nazore.
Za začetek je spremenil ime države v "Demokratična Kampuchea", štetje let pa ponastavil na ničlo. Nato je v nekaj dneh dobesedno izpraznil mesta, zaprl bolnice, šole, banke, porušil templje, miniral vse državne meje, prebivalce pa preselil na podeželje v delavska taborišča.
Namen je bil "povrniti" državo v stanje srednjeveške samozadostnosti in se otresti vsega "zahodnega zla".
Ljudje (tudi otroci, ostareli, bolehni) so v taboriščih delali 12 do 15 ur na dan brez premora, v nehumanih razmerah, živeli pa le od riževe juhe. Ker je bila zahodna medicina prepovedana, so med njimi razhajale številne bolezni, ki so terjale svoje številčne žrtve.
Ampak najbolj pa so najebali intelektualci in "intelektualci". Zdravniki, odvetniki, učitelji, menihi, tujci, vsi, ki so govorili katerikoli tuj jezik (tudi pripadniki manjšin) in vsi, ki so nosili očala (znak, da bereš). Vsi, ki bi potencialno lahko razmišljali s svojo glavo so bili sistematično aretirani in zaprti (najbolj ironično pri tem je, da je Pol Pot, tako kot večina drugih voditeljev Rdečih Kmerov, bil izobražen človek, ki je tekoče govoril več tujih jezikov).
Ti zapori so bile nekdanje šole, kjer so učilnice spreobrnili v celice in "sobe za zasliševanje" (beri: mučilnice). Najbolj zloglasen med njimi je bil S-21 v prestolnici Phnom Penh. Nevrjetno je, s kakšno natančnostjo so uradniki dokumentirali vsakega "zapornika" - vsak je imel mapo v kateri je bila fotografija, biografija, družinsko drevo, "zločini proti državi" in vedno lastnoročno podpisano priznanje o zločinu - na koncu je priznal vsak.
Kazen je bila vedno ista - smrtna obsodba, ki pa so jo največkrat izvrševali drugje. Od tod izvira izraz "Polja smrti", saj so zapornike iz S-21 vozili v 20 km oddaljene poljane, kjer so jih usmrtili.
Ker je bilo vse v pomanjkanju, so varčevali tudi pri municiji, tako da so smrtne kazni izvrševali s pomočjo orodja - motik, sekir, gorjač, kamenja, včasih pa so ljudi zakopali kar žive...
Tudi vsega groznega je na srečo enkrat konec, in vladavina Rdečih Khmerov se je leta 1979 končala z vdorom vitnamske vojske. Vodilni možje so seveda pravočasno zbežali proti zahodu in v kamboških gorovjih kovali načrte za ponoven vzpon na oblast, kar pa se kljub nekaj poskusom na srečo nikoli ni zgodilo (uradno so se razpustili šele decembra 1990).
Vietnamci so na čelo nove države postavili pripadnike Rdečih Kmerov, ki so prebežali na njihovo stran, kar je tudi razlog, da so se sodni procesi proti bivšim voditeljem začeli šele leta 2007.
Pol Pot nikoli ni dočakal sojenja - po padcu oblasti se je skrival na Tajskem in Kitajskem, na koncu pa umrl leta 1998. Kljub temu, da je bil že zelo bolan, je nejverjetneje storil samomor, da bi se izognil sodišču.
Točno število umrlih v času vladavine Rdečih Kmerov ne bo nikoli znano, ocenjuje pa se, da je življenje izgubilo okoli 2 milijona ljudi - kot da bi nekdo v štirih letih pobil celotno Slovenijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar