Taman Negaro sva zapustila po drugi poti, kot sva prispela - namesto triurnega neudobnega fijakanja s čolnom sva se raje odločila za enourno vožnjo z minibusom. Iz Jerantuta sva nato pot nadaljevala z avtobusom do Kuala Lumpurja, kjer sva bila malo presenečena, ko so naju odložili kr na odstavnem pasu hitre ceste. Avtobusna postaja sicer ni bila daleč, žal pa ni bila prava za nadaljevanje poti. Zato sva se z metrojem prestavila na južni konec mesta, kjer stoji megalmanski avtobusni terminal, ki bolj spominja na kako letališče. Tukaj so stvari vrhunsko urejene in na srečo ni nikjer nobenih "pomagačev", ki bi ti radi na vsak način prodali karto svoje firme, tako da sva lahko v miru izbrala najcenejšo in se vkrcala na avtobus za Melako.
Pot je hitro minila in po dveh urah sva "pristala" v Melaki. Ker je avtobusna postaja nekaj km oddaljena od centra, taksi "lupljenj" pa ne podpirava, če res ni potrebno, sva si privoščila še natrpan mestni avtobus. Zadeva niti ne bi bila tako naporna, če ne bi bila oba tako natovorjena, da sva se komaj prerinla do zadnjega dela avtobusa. Pet postaj kasneje sva isto vajo pobovila še v obratni smeri - na srečo so vozniki uvidevni in počakajo, da se naloženi turisti v miru izkrcajo (za razliko od Tajske, kjer mestni avtobusi nikoli ne ustavijo čisto in rabiš za vkrcanje/izkrcanje leteči štart).
Do najinega hotela naju je ločil le še "kratek" sprehod pod žarečim soncem.
Melaka je daleč najbolj evropsko mesto kar sva jih videla do zdaj. Evropski kolonialisti so si jo tekom zgodovine najprej izbojevali izpod arabske nadoblasti, nato pa si jo pridno prevzemali še med saboj, tako da je danes vse skupaj videt kot kako nizozemsko tlakovano mestece z angleškimi kolonialnmi stavbami in portugalskimi ruševinami. Nekam vmes pa se je vrinla še kitajska četrt. In ja, večina "prebivalcev", ki jih srečaš na ulici, so turisti.
Mesto naju s svojim komercialnim utripom ni pretirano navdušilo, sploh pa je mene razočarala kopija portugalske galeje, za katero sem pričakoval, da bo tudi znotraj tako pristna kot zunaj - več avtentičnosti sem videl na gusarski ladji v Gardalandu.
Naju je pa zato toliko bolj očaral najstarejši kitajski tempelj v Maleziji.
Dve noči sta bili več kot dovolj, zato sva se po znani poti vrnila na najino zadnjo postojanko v Maleziji - Kuala Lumpur.
Prestolnica je vrjetno svetovno najbolj znana po "dvjočkih" - Petronas Tower, ki sta še vedno ena izmed najvišjih stolpnic na svetu.
Najino željo po vzponu so hitro zatrli z navito ceno (25€ za vožnjo z dvigalom je za najin budget malo preveč), tako da sva se raje povzpela na KL Tower (za vožnjo na 276 metrov smo potrebovali 58 sekund), od koder sva si znamenita dvojčka ogledala še "od zgoraj".
Mesto samo je tipično moderno "evropsko" velemesto, ki ne prekipeva od gostoljubnosti, ponuja pa dosti. Sploh kar se nakupovanja elektronike tiče - izbira je neobvladljiva, cene pa neobdavčene. In skoraj v vseh trgovinah se da uradno ceno še dodatno spogajat (meni je uspelo nov objektiv za fotoaparat "pocenit" za 20%).
Z ogledom znamenitosti nisva ravno pretiravala, sva pa presenetljivo uživala v Nacionalni malezijski mošeji (in to zastonj!), kjer so v meni očitno vidli potencial in me malo podučili o Islamu.
Zadnji dan sva vstala še v trdi temi in po praznih ulicah z vsemi punkli odkolovratila do avtobusa za letališče, od koder nadaljujeva pot na zadnjo destinacijo najinega potovanja - Sri Lanko.
Pot je hitro minila in po dveh urah sva "pristala" v Melaki. Ker je avtobusna postaja nekaj km oddaljena od centra, taksi "lupljenj" pa ne podpirava, če res ni potrebno, sva si privoščila še natrpan mestni avtobus. Zadeva niti ne bi bila tako naporna, če ne bi bila oba tako natovorjena, da sva se komaj prerinla do zadnjega dela avtobusa. Pet postaj kasneje sva isto vajo pobovila še v obratni smeri - na srečo so vozniki uvidevni in počakajo, da se naloženi turisti v miru izkrcajo (za razliko od Tajske, kjer mestni avtobusi nikoli ne ustavijo čisto in rabiš za vkrcanje/izkrcanje leteči štart).
Do najinega hotela naju je ločil le še "kratek" sprehod pod žarečim soncem.
Melaka je daleč najbolj evropsko mesto kar sva jih videla do zdaj. Evropski kolonialisti so si jo tekom zgodovine najprej izbojevali izpod arabske nadoblasti, nato pa si jo pridno prevzemali še med saboj, tako da je danes vse skupaj videt kot kako nizozemsko tlakovano mestece z angleškimi kolonialnmi stavbami in portugalskimi ruševinami. Nekam vmes pa se je vrinla še kitajska četrt. In ja, večina "prebivalcev", ki jih srečaš na ulici, so turisti.
Mesto naju s svojim komercialnim utripom ni pretirano navdušilo, sploh pa je mene razočarala kopija portugalske galeje, za katero sem pričakoval, da bo tudi znotraj tako pristna kot zunaj - več avtentičnosti sem videl na gusarski ladji v Gardalandu.
Naju je pa zato toliko bolj očaral najstarejši kitajski tempelj v Maleziji.
Dve noči sta bili več kot dovolj, zato sva se po znani poti vrnila na najino zadnjo postojanko v Maleziji - Kuala Lumpur.
Prestolnica je vrjetno svetovno najbolj znana po "dvjočkih" - Petronas Tower, ki sta še vedno ena izmed najvišjih stolpnic na svetu.
Najino željo po vzponu so hitro zatrli z navito ceno (25€ za vožnjo z dvigalom je za najin budget malo preveč), tako da sva se raje povzpela na KL Tower (za vožnjo na 276 metrov smo potrebovali 58 sekund), od koder sva si znamenita dvojčka ogledala še "od zgoraj".
Mesto samo je tipično moderno "evropsko" velemesto, ki ne prekipeva od gostoljubnosti, ponuja pa dosti. Sploh kar se nakupovanja elektronike tiče - izbira je neobvladljiva, cene pa neobdavčene. In skoraj v vseh trgovinah se da uradno ceno še dodatno spogajat (meni je uspelo nov objektiv za fotoaparat "pocenit" za 20%).
Z ogledom znamenitosti nisva ravno pretiravala, sva pa presenetljivo uživala v Nacionalni malezijski mošeji (in to zastonj!), kjer so v meni očitno vidli potencial in me malo podučili o Islamu.
Zadnji dan sva vstala še v trdi temi in po praznih ulicah z vsemi punkli odkolovratila do avtobusa za letališče, od koder nadaljujeva pot na zadnjo destinacijo najinega potovanja - Sri Lanko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar