Zadji dnevi "pekla"

Midigamo sva kljub "ne pretirano snažni" (beri: svinjsko za pop...) sobi zapustila s težkim srcem, ker sva vedela, da naju čakata le še dva dni ogledov, potem pa vrnitev v mrzlo realnost.

Ker je spanje v Galle-ju bolano drago, sva raje prenočila v deset minut oddaljeni Unawatuni - malem kraju, ki pa kr poka od turistov. Sva pa si zato lahko privoščila "poslovilno" večerjo na plaži.

V Galle-ju sva imela srečo, da sva naletela na kriket tekmo. Domačini so fanatično navdušeni nad tem športom, nama pa še zdaj ni uspelo ugotovit, kaj je smisel igre (moraš bit res vztrajn, da pogledaš tekmo do konca, ker lahko včasih traja po nekaj dni).

V mestu sva si ogledala nizozemsko utrdbo in se v peklenski vročini sprehajala pa starem mestnem jedru - vmes nama je uspelo najt vrjetno najbolj "domačinsko" kantino v celem mestu, kjer sva (predvsem jaz) izkoristila nizke cene in degustirala razne vrste curryjev.

Naslednji dan sva se z vlakom odpravila v še zadnje mesto na najinem potovanju - Colombo. Mesto samo ne ponuja ravno dosti ogledom željnemu turistu, ampak ker se nama po pravici povedano niti ni več dalo lazit okoli, je bilo to zelo dobrodošlo. Poleg tega je bilo peklensko vroče.

Vmes sva odštevala ure do najinega odhoda in se na koncu zvečer v nagnetenem vlaku odpeljala proti letališču. Sicer eno postajo predaleč, tak da sva potem čakala še na vlak v nasprotno smer, ampak na koncu nama je uspelo.
Na letališču sva najprej šla iskat torbo, ki sva jo tam pustila pred slabim mesecem. Ko sva se prepričala, da nama niso pokradli preveč stvari, sva šla vesela prepakiravat stvari za letalo.

Prvi let sva imela ob pol petih zjutraj po lokalnem času in od domovine naju je ločilo samo še dobrih 13 ur letenja in par ur čakanja po letališčih.

Vsega lepega je enkrat konec in v torek zvečer sva se znašla tam, kjer sva točno pred šestimi meseci na torkov večer začela polletno potovanje po Aziji - najinem malem stanovanju v Mariboru.

Oddih ob Indijskem oceanu in opazovanje kitov

Ker sva si dokaj hitro ogledala vse, kar naju je na Šrilanki zanimalo, sva se odločila še za zadnji dopust pred odhodom v prestolnico in domov.

Začela sva v Tangalle, manjšem obmorskem mestu. Bilo je dovolj veliko, da sva lahko jedla, kar sva si zaželela, imeli so tudi trgovine in market, kjer sva kupovala sadje.
Žal je ves čas močno pihalo in paziti sva morala, saj so s 15 m visokih palm padali kokosi, in še na plaži ni imelo smisla biti, ker so tudi valovi bili pregrobi.

Z avtobusom sva šla naprej, voznik je vozil kot zmešan in kmalu sva prispela v Mirisso, vas na skrajnem jugu otoka. Plaža tukaj je zelo turistična, ob dolgem peščenem zalivu je mnogo resortov in naokoli hodijo opečeni turisti, ki pridejo po zimi bledi na počitnice.
Vas sestavlja nekaj restavracij, trgovinic, guesthouse-ov in stojnic s kopalkami in cene zaenkrat še niso pretirano turistične, zato sva se odločila, da bova prav tukaj dopustovala.

Na dopustu še nikoli nisem bila tako nenaspana, saj sva vstajala zelo zgodaj. Sonce je tukaj tako močno, da ob desetih zjutraj ni več mogoče biti na plaži.

Prvotno sva sem prišla zaradi še zadnjega, ultimativnega doživljaja - opazovanja kitov, ki sem si ga jaz blazno želela in težko pričakovala.
V teh vodah plava več vrst kitov, med njimi je najbolj pogost mogočni sinji kit, pa tudi kit glavač in brydov kit, še pred nekaj tedni pa so videli kita grbavca ter celo orke.

Zgodaj smo se odpravili na ladjo in dolga plovba se je začela. Kar hitro smo se ločili na tiste, ki nam je slabo in tiste, ki nimajo občutljivih želodcev.
Po slabi uri smo že začeli obsedeno fotografirati, vzdihovati in kazati s prstom. Naleteli smo na dve večji jati definov: malo bolj sramežljive dolgokljune progaste in družabne navadne progaste delfine, ki so razposajeno plavali ob premcu in skakali iz vode.

Kmalu zatem pa smo ga videli - čisto pravega, mogočnega sinjega kita! Bil je zelo blizu in prav čustveno je bilo opazovati največjo žival na svetu, kako se elegantno giba po površju oceana.
V naslednjih urah smo jih videli še nekaj (mogoče 3 ali 4, vendar je težko oceniti, ali gre za isto žival), vsi so bili odrasli sinji kiti.
Žal so slike s telefona preslabe, da bi se na njih videli kiti. :)

Na obalah gnezdijo velike želve, vendar jih na ta dan žal nismo videli, so pa nas ves čas spremljale male leteče ribe, ki so resnično zanimiv pojav narave.

Ostale dni sva uživala v topli vodi in se igrala z velikimi valovi (toliko morske vode nisem spila že od otroštva), eno jutro sva najela desko za surfanje in body board ter nekaj valov tudi ulovila.

Za dva dni sva se preselila še v bližnjo vas Midigamo, ki se ni turistično razvila, saj je plaža primerna le za srfanje. Turistov ni, prav tako restavracij ali trgovin.
Jedla sva drage zajtrke v guesthouse-u, na kosila pa sva se vozila v mesto Weligama, saj kratka avtobusna vožnja stane le nekaj centov.

Pogled s terase.

Uživala sva v zadnjem delu najinega dopusta, Luka je "zajahal" nekaj valov na srfu (kot še mnogo ostalih - na valovih je bila prava gneča).

Življenje iz nahrbtnika

Na poti sva že slabih šest mesecev, prepotovala sva šest držav, zato sem se odločila napisati prispevek o najinem vsakdanjem življenju.

Dejstvo je, da nosiva za sabo vse, kar potrebujeva. Torej nekaj majic s kratkimi rokavi, eno z dolgimi in dvojne kratke hlače. Ni ravno dosti, in človek se kar zamisli nad navlako, ki jo ima doma in se mu zdi nujno potrebna.
Hitro sva se unesla z jutranjim pakiranjem, le včerajšnja oblačila in toaletne potrebščine pospraviva, in sva pripravljena na odhod.

Nekaj tednov sva potrebovala, da sva se navadila na težo nahrbtnika, največja težava se je vsaj meni zdela celodnevna hoja v japonkah, ki jih nisem bila dovolj navajena. Ker pa je za zaprto obutev dosti prevroče, mi ni preostalo drugega, kot da sem se po nekaj žuljih in bolečinah v sklepih prstov na nogah in v gležnjih počasi navadila.
Zdaj se mi zdijo moje poceni plastične japonke super udobne in le v nujnih primerih obujem teniske.

Kot večino ljudi je tudi naju prvih nekaj dni mučila časovna razlika, ki je bila v prvem delu potovanja 6 ur. Za tem je prišel še stres konstantne vročine in vlage ter dolgih dni. Prispela sva ravno na koncu deževnega obdobja, temperatura je bila večino najinega potovanja okoli 35 stopinj, vlaga pa je bila v Maleziji recimo 90%.
Telo je potrebovalo kar nekaj časa, da se je navadilo na neskončno poletje.
Pred soncem se zaščitiva s kremo za sončenje (vsaj faktor 50) in pokrivali, še vedno pa naju tu in tam opeče. Predvsem na Šrilanki, ki je blizu ekvatorja in je UV indeks lahko tudi 15 (v Mariboru je poleti 7).

Druga zelo pomembna stvar, ki sva se je morala privaditi, je bila, da sva kar naenkrat preživljala vseh 24 ur v dnevu skupaj. Kar hitro sva prilagodila medsebojno dinamiko in od začetka bo doma res težko, ko se bo to spremenilo.

Oba sva športnika, in trudila sva se ostati vsaj malo v formi, tudi zaradi nošenja težkih nahrbtnikov, hoje in trekingov.
V sobah sva izvajala redne vaje, pri čemer sva postala iznajdljiva in si pomagala z vsem, kar je bilo pri roki (na primer dvigovanjem nahrbtnika, plastenke vode, ipd).

Imela sva strogo preračunan denar, ki sva ga privarčevala pred potovanjem (nekaj so ga nama podarili tudi družinski člani), in na dan sva ga lahko skupno porabila 27€. To je vključevalo stroške spanja, hrano, prevoz, vstopnine in pranje oblačil. Večino dni nama je uspevalo ostati znotraj proračuna, včasih celo pod, včasih pa sva ga prekoračila in zato toliko manj porabila naslednji dan.
Proračun sva zvišala samo v Burmi, zaradi dražjega spanja, a sva še vedno "prišla skozi" s povprečno porabljenimi 33€ dnevno.
Bila sva zelo disciplinirana in vsako stvar, za katero sva plačala, zapisala v beležko s stroški ter na koncu dneva seštela porabo. Hitro sva dobila občutek, koliko kaj stane in kaj si lahko privoščiva. Stroške sva do zdaj sva preračunavala v sedmih denarnih valutah. :)

Imela sva še ločen, t.i. rezervni proračun, ki ga je sestavljal del podarjenega denarja, z njim pa sva plačevala izredne stvari, na primer spominke, oblačila in popravilo fotoaparata.

S strogim finančnim načrtom je seveda prišlo tudi odpovedovanje. Včasih je bilo potrebno zelo znižati higienske standarde, kar se sob tiče. Nikjer niso bili ravno mahnjeni na čistočo, a včasih sva spala na umazanih rjuhah in se tuširala z japonki, saj nisva želela biti bosa.
V primeru umazanih sob so še kako prav prišle bombažne spalke, ki nama jih je zašila mama.

O straniščih sem že pisala - so zraven tuša (ponekod skoraj pod) in znotraj guesthouse-a moraš biti bos (posod v Aziji so obuti gosti znak nespoštovanja do hiše), in če je bila kopalnica skupna, je znalo biti neugodno it za kom drugim bos na stranišče.
V vseh državah je ob školjki cev, ki je namenjena čiščenju intimnih predelov po opravljeni potrebi. Papir je namenjen samo turistom in ponekod ga nismo smeli metati v školjko, ampak v koš.
Voda iz tuša je bila v približno 70% nočitev hladna, včasih prav ledena.

Večkrat sva imela svojo kopalnico, ki pa so znale biti v katastrofalnem stanju, s straniščem na štrbunk, brez vrat ali celo stropa. Ko "greš na dvojko" v taki kopalnici, res več ni nobene skrivnosti med tabo in partnerjem. :)

Težavne, predvsem za Luka, so bile sobe brez komarnikov. Čeprav so večinoma bile mreže nad posteljo, pa ponekod ni bilo ničesar. Luka komarji enostavno obožujejo in kadar je zraven mene, me pustijo čisto pri miru.
Komarji so v tropskem okolju vsakodnevna nadloga, na prostem se pred njimi zaščitiva s sprejem, ki ima deet 50% (tako močan, da je marsikje prepovedan).

Težava poceni, slabih sob, so tudi posteljne stenice, ki sem jim bolj teknila jaz. Doživela sva jih v skoraj vsaki državi (vedno iščeva najbolj poceni nastanitev), čeprav pridno prebirava ocene izbranega guesthouse-a na internetu, preden se zanj odločiva.

Ob vseh teh komarjih in vprašljivi higieni domačinov (predvsem kar se priprave hrane tiče), sva bila dostikrat v skrbeh za zdravje. Najbolj sva se bala malarije in denge, seveda pa tudi zastrupitev.
Zbolela sva kar nekajkrat: Luka se je zastrupil z domačo večerjo v Laosu, ribo v Kambodži, oba pa sva se zastrupila v Burmi (jaz sem zbolela nekaj dni za Luko) - tam je bilo najhuje, nekaj dni slabosti in groznih prebavnih težav z nizko vročino.
Jaz sem prišla bolna še iz Kambodže, vročina mi skoraj teden dni ni padla pod 39.5 in skrbelo naju je, da je kaj resnega, saj drugih simptomov nisem imela. Edinkrat sva poiskala zdravniško pomoč - bolnica je bila vrhunska, doktorjeva angleščina malo manj, in vsi testi so kazali na virozo. Sčasoma je res minilo, vendar sva v postelji zapravljala dragocen čas.

Za vse možne tegobe je bilo povsod mogoče zdravila kupiti v lekarni, tudi takšna, ki jih pri nas dobiš le na recept, in seveda so bila smešno poceni.

Preden sva šla na pot, si nisem znala predstavljati, da je turizem v Aziji tako razvit. Turisti in nahrbtnikarji so povsod, le redko sva bila v kakem nezanimivem mestu, kjer sva bila edina belca.
In tam, kjer so turisti, so na voljo vse storitve, ki bi jih morda potrebovali.
Tako so t.i. pralnice na voljo prav v vsakem kraju, kjer za ugodno ceno operejo in posušijo tvoja oblačila (ponekod so namenjene domačinom, saj nimajo pralnih strojev).
Plača se večinoma po kilogramih, včasih pa tudi po kosih. Plačevala sva od 0.5-1€ na kilogram oblačil, mnogo dražje pa je bilo v Burmi in na Šrilanki (trenutno pereva kar na roko).

V času potovanja se seveda nabira vedno več fotografij in posnetkov. Na začetku sva kupovala dodatne spominske kartice in USB ključe, vmes pa sva ugotovila, da bi bil mnogo bolj praktičen prenosni disk, ki ga lahko uporabljava še doma.
Fotografije s fotoaparata in telefona redno prenašava v internet cafejih.

Pot načrtujeva sproti. Imela sva približno izdelano potovanje in časovne omejitve za posamezne države, vendar sva šesto državo dolgo časa izbirala. Izbrala sva Malezijo, obiskala sva jo sicer samo za dva tedna.
Preden vstopiva v državo, si prebereva najin vodnik Lonely Planet (imava dva - debelega za države JV Azije in drugega za Šrilanko) in označiva, kar se nama zdi zanimivo ter izvedljivo.
Kam bova šla, se odločiva skupaj, na srečo imava podobne želje in okuse, kompromisov pa tudi ni težko sklepati, ko potuješ z najboljšim prijateljem.
Potovanje po državi načrtujeva sproti, izbirava med označenimi kraji po tem, kako si geografsko sledijo in koliko časa še imava. Če nama je kje res všeč, ostaneva na račun kakega drugega kraja.

Kjer je to mogoče, potujeva z lokalnimi avtobusi in vlaki. V Kambodži to recimo ni bilo izvedljivo, saj so se lahko tujci vozili le z zasebnimi avtobusi. Kvaliteta avtobusov je variirala od vrhunskih in udobnih, do kombijev in pick up vozil z minimalno prostora.
Na Tajskem in Šrilanki sva se mnogokrat vozila z vlakom v 3. razredu, saj je noro poceni, med vožnjo je čudovit razgled, pa še v bližini zanimivih domačinov sva bila.
Vožnje so znale biti naporne, saj so lahko trajale tudi po 10 ur in nekaj dni zapored. Na severu Laosa, kjer so sami ovinki, me je mučila slabost, v Burmi pa sem si pomagala s tabletami, saj drugače ni šlo.
Prevoza ni težko dobiti, včasih je bilo potrebno za izbran cilj prestopiti.
Za lokalne oglede sva večkrat najela kolesi, za oddaljene destincije pa motor (kjer je bilo to varno). Kolo je navadno stalo 1-2€ na dan, motor pa 2,5-6€ na dan.

S spremembo kontinenta se je drastično spremenila tudi prehrana. Vse temelji na rižu, ki sva se ga res že naveličala, veliko pa je tudi zelenjave, pekoče hrane, rezancev in juh. Jaz sem imela s spremembo okusov velike probleme, saj sem že od doma navajena, da je nov okus "slab".
Najhuje je bilo v Laosu, kjer so v vso hrano v ogromnih količinah dajali svež koriander, ki pa ima tako močan okus, da hrana ni za v želodec, če ga nimaš res rad. Tam si še s prigrizki iz trgovine nisem mogla pomagati - ker jih ni.
Tajska je bila še najbolj raznolika, kar se hrane tiče, in v skrajnem primeru sva potešila lakoto s sendviči iz trgovine 7-eleven, ki jih pogrejejo in so prav zasvoljivi. Večkrat sem se potolažila s pogretimi špageti (ki jih doma, recimo, ne jem rada). Šest mesecev je res dolga doba za človeka, ki se težko privadi na nove okuse.
Je pa povsod, kjer so turisti, mogoče dobiti zahodnjaško hrano, vendar sva se midva takih restavracij izogibala, saj so drage, in ker nisva želela biti "turista".

Navadno sva jedla riž ali (riževe oz. pšenične) rezance s piščancem, saj je bilo to najbolj poceni, 1-1.5€. Na Tajskem sva največkrat jedla rezance Pad Thai, jaz pa piščanca v kislo-sladki omaki s svežim ananasom (njami!). V Maleziji sva večkrat jedla hitro hrano, ker je bila še najbolj poceni, na Šrilanki pa palačinke kottu roti z jajci ali mesom.
Vesela sva bila čajnic v Burmi in "restavracij" na Šrilanki, kamor sva hodila na hitre poceni sladke in slane prigrizke ter seveda na čaj.

Najlažje je bilo pri zajtrkih; po trgovinski hrani iz Tajske so prišli na vrsto sendviči z mesom in svežo zelenjavo v Laosu, indijska hrana (juhe, omete) ali poceni western breakfast-i v Kambodži (jajca, slanina, kruh z maslom in marmelado, kava ali čaj). V Burmi je bil zahodnjaški zajtrk z čajem vključen v nočitev, v Maleziji pa sva jedla raznoliko, od omlet in palačink do jogurtov (končno so imeli prave jogurte!), prvič v življenju sem tam zajtrkovala v McDonald's-u.
Na Šrilanki se za zajtrk mastiva v lokalnih "restavracijah", kjer jeva polnjene palačinke vseh mogočih oblik, sendviče s klobasicami, jajca, egg hoppers-e in pijeva Ceylon Tea - edin problem pri šrilanškem zajtrku je, da je vse blazno pekoče in na prazen želodec ne sede vedno najbolje.

Mleka in mlečnih izdelkov (razen na Šrilanki) ne poznajo, samo sojino mleko in jogurte, pa tudi kokosovo mleko v prahu. Kavo so v Kambodži recimo sladkali s "sladkim kondenziranim mlekom", ki pa je bil v bistvu sladka gosta snov bele barve.
Vrhunski pa so sadni prigrizki za smešno majhen denar: narezan svež ananas, lubenica, mango ali papaja so bili na voljo skoraj povsod (če ne, so tukaj še stojnice in marketi, kjer zagotovo prodajajo sadje). Da ne omenjam sadnih smoothi-jev in sokov, ki jih zmeljejo pred teboj iz izbranega sadja. Vitaminov in vlaknin nama torej ni primanjkovalo.
Žal sva pri hrani vse preveč pazila na denar, mene je mučila izbirčnost, večkrat pa med celodnevnimi ogledi ni bilo časa ali priložnosti za obrok. Tako je Luka shujšal kar za 8, jaz pa 4 kilograme.

Stvar, ki se nam zdi tako zelo samoumevna, in ni, je pitna voda. V JV Aziji ta obstaja le v plastenkah, tako da z njo ne morejo ravno prati avtomobilov, kot to počnemo mi. Čez dan je vedno dosti spijeva, čeprav sva na začetku potovanja to morala početi zavestno, saj nisva bila navajena takšnega potenja.
Voda je izvirska, ali pa pridobljena z obratno osmozo in tretirana z ozonom in UV žarki. Slednja je prav ogabnega okusa in v Laosu ter ponekod v Burmi je bila recimo na voljo samo ta.
Več sva spila tudi Coca Cole, ker je bila zelo poceni, v večini držav pa je bila edina pijača, s katero sva "presekala" pitje vode.
Z velikim veseljem pa sva v Burmi, na Šrilanki in ponekod v Maleziji pila zelen in črni čaj (včasih celo z mlekom!), ki je bil zelo poceni.

Kupiti je mogoče vse, kar človek potrebuje in pretirano oboroževanje s higienskimi robčki ter razkužili za roke doma je bilo odveč.
Težave sem imela le pri nakupovanju losionov za telo. Tukaj so obsedeni s svetlo kožo, ravno obratno, kot pri nas in skoraj vsi losioni (in tudi kreme za sončenje, deodoranti, kreme) so belilni!

Čeprav se domačini, predvsem ženske, pred soncem zaščitijo z dolgimi rokavi in dežniki, so na prodaj kreme za sončenje s faktorjem do 150, pod 50 pa jih skoraj ni.

Sčasoma sem se navadila pogrešati domačo hrano, pa tudi družino. Na začetku je bilo hudo, vendar smo se slišali po Skyp-u skoraj vsak dan, in tak način komunikacije je postal del vsakodnevne rutine.
Wi-fi je na bil na voljo v približno 90% guesthouse-ov, kar nama je omogočalo reden stik z domačim svetom in novicami.

Zelo sva pogrešala družini in prijatelje med božičnimi in novoletnimi prazniki. Domači so naju znali super potolažiti z nakazilom darila na bančni račun. :)
In ker sva "zamudila" Božič, rojstne dneve in diplomo Lukove sestre Ane, se vračava domov z darili.
Najprej sva le tu in tam kupila kak spominek ali majico zase, nato pa sva začela kupovati še za ostale, in kmalu je eskaliralo do te točke, da sva imela vsak še eno dodatno torbo. Na koncu sva na letališču v Colombu pustila celo potovalko spominkov in daril.

Počasi bo treba domov. Veseliva se snidenja, a vendar bi, vsaj jaz, raje ostala. Domov prideva brez vsega, brez služb ali denarja in prvič po študiju se bo za naju začelo realno življenje.

Poleg tega mi je način življenja na poti je zelo prirasel k srcu, navadila sem se konstantnega premikanja, ogledov in prav vsak dan ponudi nekaj novega.
Ne bom rekla, da naju je potovanje kako poduhovilo ali poglobilo, vendar gotovo nekatere stvari zdaj vidiva drugače in se bo najino nadaljnje življenje zaradi tega spremenilo na bolje.

Nacionalni park Uda Walawe

Šrilanka je najbolj znana po treh stvareh: čaju, plažah in slonih. Čaja sva se nagledala, do plaž pa še prideva, zato sva se odločila, da se na poti na jug ustaviva v nacionalnem parku Uda Walawe - park ni med največjimi na Šrilanki, je pa zato manj obljuden in vseeno nudi zatočišče kakim 500 slonom.

Haputale sva se odločila zapustiti z avtobusom - kljub "opozorilom" taksistov, da je cesta katastrofalna, da je treba tlvečkrat prestopat in da traja osem ur, sva po enem prestopu ter štirih urah vožnje že bila pri nacionalnem parku. S prenočiščem nisva imela težav, ker naju je lastnik prejšnjega guesthousa priporočil kolegu, ki naju je prišel iskat dobesedno na avtobus (očitno si je res želel gostov).
Soba sicer ni imela svežih rjuh in brisač (na žalost sem jaz to ugotovil šele po tuširanju), sva pa zato po ugodni ceni dobila safari.

Ogled parka sva sicer planirala za naslednje jutro, ampak ker sva v Uda Walawe pripotovala tako zgodaj, nama je "šefe" priporočil, da se na ogled podava še isti dan.

Glede na to, da so nama obljubljali "šoferja z večletnimi izkušnjami", sva bila malo skeptična, ko naju je pobral najstnik v kamionu (mogoče pa to dela že od 10. leta?).

Na poti do parka naju je najprej konkretno napihalo, saj je zadnji del tovornjaka popolnoma odprt - na safariju to pride prav, na cesti pa ne.

V park smo vstopli okoli treh popoldne - sonce ob tej uri še vedno konkretno pripeka, živali pa niso nore tako kot turisti in se raje zadržujejo v senci.
Zaradi tega smo prvo uro vožnje predvsem "uživali" v pogledih na bivole. Videli smo sicer enega slona, ampak to bolj na daleč, tako da sva se začela (predvsem jaz) sekirat, zakaj se nisva raje držala prvotnega načrta in šla na safari zjutraj.

Na srečo je pripeka popustila in sloni so iz svojih počivališč začeli migrirati do glavnega napajališča, tako da smo si večkrat križali pot.

Kljub rosnim letom naju je "šoferček" presenetil s spretno vožnjo in poznavanjem terena, tako da smo se ob pravem času znašli na pravem mestu (še posebej naju je razveselil, ko naju je peljal gledat krokodile).

Čeprav so živali v rezervatu popolnoma prostoživeče, pa občutek pristnosti malo pokvarijo ostala vozila, ki jih je na trenutke lahko malo preveč na kupu. Sloni so tega očitno že vajeni, ker se s turisti niti malo ne obremenjujejo.

Najin namen je sicer bil dosežen že s tem, ko sva se nagledala slonov, ampak sva imela srečo in med oprezanjem za njimi videla tudi take in drugačne ptiče, krokodile, šakale, pave, mungote, divjo mačko...načeloma vse kar se v tem parku da videt, tako da sva ga zapustila z velikanskim nasmeškom.

Po ogledu parka sva najinega šoferja uspela prepričat, da naju je namesto nazaj v guesthouse odpeljal v lokalno restavracijo - za njegove trude sva ga nagradila z lepo napitnino, kar se je malčku zelo dopadlo, midva pa sva se izognila še enemu oderuškemu obroku pri gostiteljih.

Od trojice nevidenih znamenitosti nama ostajajo samo še plaže, zato je najina naslednja destinacija Tangalle.

Šrilanška hribovja

Iz Sigiriye sva šele popoldne, po ogledih, začela svojo dolgo pot proti hribovjem Šrilanke. 

Najprej sva kar pred guesthouse-om pričakala avtobus, ki naju je peljal najprej nazaj v Dambullo, tam pa sva prestopila na poln avtobus za Kandy (vedno se zdi domačinom zelo pomembno, da sediva, in zato morajo drugi vožnjo nadaljevati stoje). 

Tukaj imava srečo, saj so avtobusi zelo pogosti, mesta pa imajo samo eno postajo, zato nič ne čakava, ampak se le presedeva.

Pot je postala zanimiva, saj smo se začeli vzpenjati, avtobus pa je sprejel nešteto ljudi in vožnja je bila vse prej kot udobna.

Razgled je bil čudovit, dokler ni padel mrak, mi pa smo dirjali gor in dol kot nori, in prehitevali vse, kar je bilo pred nami. 

Ob cesti so bile table, ki opozarjajo pred sloni na cesti in res nisem želela, da bi kakšnega "nabasali".

Pozno smo prispeli v Badullo, zato sva se odločila prespati. Tuk tuk voznik naju je odpeljal v hotel, ki naj bi imel sobe za tako ceno, kot sva jo bila pripravljena plačati.

Ko smo prispeli, sva bila prepričana, da naju je pripeljal v bordel - sami moški, v dveh, žametno rdečih okrašenih sobah, ki pijejo alkohol (konzumiranje alkohola na Šrilanki ni ravno običajno, še do piva je umetnost priti).

Nisva upala zavrniti, pa tudi utrujena sva bila preveč, zato sva ostala v sobi z umazanimi rjuhami in gigantskim ščurkom.

Zjutraj se nama je hotel zdel čisto vredu, zaradi dnevne svetlobe in pomanjkanja sumljivih gostov se nama je zdel prav prijeten.

Po zajtrku med lokalci, ki sva se jim zdela bazno zanimiva, sva šla na vlak, saj sva želela uživati v razgledu, pa tudi prostor za dihanje nama ni škodil, ki ga na avtobusu ni ravno dovolj.

Prispela sva v majhno vasico, imenovano Ella, kjer so domačini ponoreli ob pritoku turistov.
Ob edini cesti so na vsaki strani restavracije, kjer strežejo 3x dražjo hrano, kot sva jo jedla do zdaj. Tudi, ko sva šla v restavracijo s sumljivim higienskim standardom, kjer so jedli sami domačini, sva mastno plačala.

Spala sva pri domačinih v prizidku, dobila čaj od gospe in se prav dobro počutila, čeprav se nama je zdelo, da sva brez dostopa do interneta odrezana od sveta.

Naslednji dan sva se povzpela na Little Adam's Peak  (na "originalnega", bolj zahodneje, naj bi Adam prvič stopil na Zemljo).
Pot je bila fenomenalna, med nasadi čaja sva kar pozabila na grabežljive domačine, ki naju vidijo kot denarnici na dveh nogah. Na vrhu se je odprl čudovit razgled na dolino in okoliške hribe.

Še na postaji so naju uspeli razjeziti, saj so se domačini kar rinili pred naju in ostale, ki smo čakali v vrsti, kart pa nama najprej niso želeli prodati, ker nisva imela drobiža.
Končno sva odšla iz Elle, spet z vlakom in tokrat smo se vozili mimo vodnih teras z rižem.

Na postaji v mestu Haputale, najinem cilju, naju je voznik, ki dela za homestay, ki sva ga izbrala na internetu, peljal kar zastonj.
Soba je bila super, najcenejša do zdaj, imela sva kopalnico in balkon z razgledom na dolino. Imela sva tudi internet!
Najin gostitelj, gospod Bawa, nama je postregel s čajem in nama posvetil nekaj časa s pogovorom in nasveti. V zvezku z vpisi gostov sem našla celo dva zadovoljna slovenska komentarja.

Vas ima 5000 prebivalcev, in občutno manj turistov, kot Ella. Lahko sva prosto hodila naokoli, brez da bi nama na vsakem koraku ponujali tuk tuk ali taxi. Vsi so naju prijazno pozdravljali in naju spraševali, od kod sva (tečno je že vsem govoriti, da iz Slovenije, saj tako ali tako nihče še ni slišal za njo).

Šla sva na 3 kilometre dolg sprehod med nasadi čaja, do samostana, ki ga imajo v lasti menihi redu Silvestro Benedictine. Odkupili so ga od angleškega lastnika plantaž, ki je dal ta kamnit dvorec zgraditi leta 1931 in v njem živel.
Imela sva srečo, saj je samostan odprt le med vikendi, in lahko sva si ogledala nekaj originalno opremljenih sob.

Na poti sva srečala tudi nekaj radovednih opic in veliko ptičev, saj je področje ptičji rezervat.

Noč je bila zelo mrzla - pozna se, da sva na 1.400 m nadmorske višine. Dobra stran mraza pa je, da ni komarjev.

Naslednji dan sva šla na adrenalinsko avtobusno vožnjo do tovarne Dambatenne, ki je bila v lasti Sir Thomas Lipton-a, ustanovitelja Lipton čajev.
Imeli smo celo ogled in videla sva, kako nastane črni čaj, vse od svežega lista do skodelice.
Presenetila (ali pa tudi ne) naju je nečistoča pri pripravi čaja  - vse je na tleh, kjer ljudje hodijo po vmesnem produktu.

Jedla sva pri lastnikih, kjer je gostiteljica vsak večer pripravila več vrst curry-jev, moj najljubši je bil seveda mango-ananas curry, Luka pa je pogrešal meso.

Na jutro odhoda so naju presenetile opice na ograji balkona, ki so prosile za hrano.

Haputale zapuščava z lepimi spomini, saj sva imela čas in prostor za počitek, vendar počasi nadaljujeva pot. 

Naslednja postaja je Uda Walawe nacionalni park, kjer upava, da bova videla divje slone. 

Dambulla in Sigiriya

Od Kandy-ja sva se odločila oditi z vlakom, saj je z njega lep razgled, pa tudi več prostora ima.
Je enako počasen kot avtobus in še bolj poceni (za uro vožnje sva skupaj plačala približno 0.3€).

Izstopila sva v mestu Natale, kjer pa so si kar izmišljevali cene za sobe, zato sva zavila na avtobusno postajo in nadaljevala potovanje.
Avtobusi na srečo vozijo ves dan in odločila sva se, da greva v mesto Danbulla. Dobila sva kar ok sobo pri domačinih in ker sva po dolgem času (nekaj dneh) imela dostop do interneta, sva si dala duška z nekajurnim surfanjem. Tudi domov sva lahko poklicala po nekaj dneh premora.

Zjutraj sva se odločila, da si templja v skali ne greva ogledati, zaradi visoke vstopnine, zato pa sva šla v novega, v bližini najine hiše.
Na vsaki strani templja so umetne skale, po katerih se vesijo opice, na eni strani pa dolga kolona kipov menihov vodi do zlatega, 30 m visokega, sedečega kipa Bude.

Po ogledu sva pobrala svoje nahrbtnike in šla na avtobus, na katerem sva se celo pot stiskala z domačini, tokrat sva namreč dobila še samo "stojišči".
Sigiriya naju je takoj očarala - cesta, ob kateri je na vsaki strani nekaj hiš, vse pa je sredi narave. Iz okna guesthouse sva lahko opazovala razposajeni makaki, pred katerimi sva morala paziti svoje stvari.

Po mestu se veselo sprehajajo opice sivi langur, ki gredo prijaznim lokalnim psom strašno na živce.
Na prvem sprehodu okoli znamenite Levje skale (na katero spet nisva šla zaradi visoke vstopnine), sva srečala več čudovitih ptičev. V jarku okoli vznožja skale naj bi bili veliki krokodili, vendar nisva srečala nobenega. Ponoči pa menda naokoli hodijo divji sloni, ki nad razvijajočim turizmom niso pretirano navdušeni.

Naslednji dan sva se povzpela na sosednjo Pidurangala skalo. Najprej se je na naju prilepil "vodič", ki sva mu seveda morala plačati, po tem, ko sva že plačala vstopnino.
Najprej nama je pokazal 1500 let star v skalo vklesan tempelj, v katerem so kamniti kipi, freske in poslikave na stropu.

Navzgor smo hodili med skalami, pod katerimi so nekoč meditirali menihi in še danes so vidni ostanki mavca in pisav.
Vodič naju je ves čas svaril pred kobrami, in končno smo videli eno mlado v luži.

Razgled na vrhu je bil čudovit, saj se je odpiral na Sigiriyo in okoliško džunglo.
Narava nama je bolj všeč, kot ljudje, zato bova še nekaj naslednjih dni potovala po okoliških hribovjih.