Na poti sva že slabih šest mesecev, prepotovala sva šest držav, zato sem se odločila napisati prispevek o najinem vsakdanjem življenju.
Dejstvo je, da nosiva za sabo vse, kar potrebujeva. Torej nekaj majic s kratkimi rokavi, eno z dolgimi in dvojne kratke hlače. Ni ravno dosti, in človek se kar zamisli nad navlako, ki jo ima doma in se mu zdi nujno potrebna.
Hitro sva se unesla z jutranjim pakiranjem, le včerajšnja oblačila in toaletne potrebščine pospraviva, in sva pripravljena na odhod.
Nekaj tednov sva potrebovala, da sva se navadila na težo nahrbtnika, največja težava se je vsaj meni zdela celodnevna hoja v japonkah, ki jih nisem bila dovolj navajena. Ker pa je za zaprto obutev dosti prevroče, mi ni preostalo drugega, kot da sem se po nekaj žuljih in bolečinah v sklepih prstov na nogah in v gležnjih počasi navadila.
Zdaj se mi zdijo moje poceni plastične japonke super udobne in le v nujnih primerih obujem teniske.
Kot večino ljudi je tudi naju prvih nekaj dni mučila časovna razlika, ki je bila v prvem delu potovanja 6 ur. Za tem je prišel še stres konstantne vročine in vlage ter dolgih dni. Prispela sva ravno na koncu deževnega obdobja, temperatura je bila večino najinega potovanja okoli 35 stopinj, vlaga pa je bila v Maleziji recimo 90%.
Telo je potrebovalo kar nekaj časa, da se je navadilo na neskončno poletje.
Pred soncem se zaščitiva s kremo za sončenje (vsaj faktor 50) in pokrivali, še vedno pa naju tu in tam opeče. Predvsem na Šrilanki, ki je blizu ekvatorja in je UV indeks lahko tudi 15 (v Mariboru je poleti 7).
Druga zelo pomembna stvar, ki sva se je morala privaditi, je bila, da sva kar naenkrat preživljala vseh 24 ur v dnevu skupaj. Kar hitro sva prilagodila medsebojno dinamiko in od začetka bo doma res težko, ko se bo to spremenilo.
Oba sva športnika, in trudila sva se ostati vsaj malo v formi, tudi zaradi nošenja težkih nahrbtnikov, hoje in trekingov.
V sobah sva izvajala redne vaje, pri čemer sva postala iznajdljiva in si pomagala z vsem, kar je bilo pri roki (na primer dvigovanjem nahrbtnika, plastenke vode, ipd).
Imela sva strogo preračunan denar, ki sva ga privarčevala pred potovanjem (nekaj so ga nama podarili tudi družinski člani), in na dan sva ga lahko skupno porabila 27€. To je vključevalo stroške spanja, hrano, prevoz, vstopnine in pranje oblačil. Večino dni nama je uspevalo ostati znotraj proračuna, včasih celo pod, včasih pa sva ga prekoračila in zato toliko manj porabila naslednji dan.
Proračun sva zvišala samo v Burmi, zaradi dražjega spanja, a sva še vedno "prišla skozi" s povprečno porabljenimi 33€ dnevno.
Bila sva zelo disciplinirana in vsako stvar, za katero sva plačala, zapisala v beležko s stroški ter na koncu dneva seštela porabo. Hitro sva dobila občutek, koliko kaj stane in kaj si lahko privoščiva. Stroške sva do zdaj sva preračunavala v sedmih denarnih valutah. :)
Imela sva še ločen, t.i. rezervni proračun, ki ga je sestavljal del podarjenega denarja, z njim pa sva plačevala izredne stvari, na primer spominke, oblačila in popravilo fotoaparata.
S strogim finančnim načrtom je seveda prišlo tudi odpovedovanje. Včasih je bilo potrebno zelo znižati higienske standarde, kar se sob tiče. Nikjer niso bili ravno mahnjeni na čistočo, a včasih sva spala na umazanih rjuhah in se tuširala z japonki, saj nisva želela biti bosa.
V primeru umazanih sob so še kako prav prišle bombažne spalke, ki nama jih je zašila mama.
O straniščih sem že pisala - so zraven tuša (ponekod skoraj pod) in znotraj guesthouse-a moraš biti bos (posod v Aziji so obuti gosti znak nespoštovanja do hiše), in če je bila kopalnica skupna, je znalo biti neugodno it za kom drugim bos na stranišče.
V vseh državah je ob školjki cev, ki je namenjena čiščenju intimnih predelov po opravljeni potrebi. Papir je namenjen samo turistom in ponekod ga nismo smeli metati v školjko, ampak v koš.
Voda iz tuša je bila v približno 70% nočitev hladna, včasih prav ledena.
Večkrat sva imela svojo kopalnico, ki pa so znale biti v katastrofalnem stanju, s straniščem na štrbunk, brez vrat ali celo stropa. Ko "greš na dvojko" v taki kopalnici, res več ni nobene skrivnosti med tabo in partnerjem. :)
Težavne, predvsem za Luka, so bile sobe brez komarnikov. Čeprav so večinoma bile mreže nad posteljo, pa ponekod ni bilo ničesar. Luka komarji enostavno obožujejo in kadar je zraven mene, me pustijo čisto pri miru.
Komarji so v tropskem okolju vsakodnevna nadloga, na prostem se pred njimi zaščitiva s sprejem, ki ima deet 50% (tako močan, da je marsikje prepovedan).
Težava poceni, slabih sob, so tudi posteljne stenice, ki sem jim bolj teknila jaz. Doživela sva jih v skoraj vsaki državi (vedno iščeva najbolj poceni nastanitev), čeprav pridno prebirava ocene izbranega guesthouse-a na internetu, preden se zanj odločiva.
Ob vseh teh komarjih in vprašljivi higieni domačinov (predvsem kar se priprave hrane tiče), sva bila dostikrat v skrbeh za zdravje. Najbolj sva se bala malarije in denge, seveda pa tudi zastrupitev.
Zbolela sva kar nekajkrat: Luka se je zastrupil z domačo večerjo v Laosu, ribo v Kambodži, oba pa sva se zastrupila v Burmi (jaz sem zbolela nekaj dni za Luko) - tam je bilo najhuje, nekaj dni slabosti in groznih prebavnih težav z nizko vročino.
Jaz sem prišla bolna še iz Kambodže, vročina mi skoraj teden dni ni padla pod 39.5 in skrbelo naju je, da je kaj resnega, saj drugih simptomov nisem imela. Edinkrat sva poiskala zdravniško pomoč - bolnica je bila vrhunska, doktorjeva angleščina malo manj, in vsi testi so kazali na virozo. Sčasoma je res minilo, vendar sva v postelji zapravljala dragocen čas.
Za vse možne tegobe je bilo povsod mogoče zdravila kupiti v lekarni, tudi takšna, ki jih pri nas dobiš le na recept, in seveda so bila smešno poceni.
Preden sva šla na pot, si nisem znala predstavljati, da je turizem v Aziji tako razvit. Turisti in nahrbtnikarji so povsod, le redko sva bila v kakem nezanimivem mestu, kjer sva bila edina belca.
In tam, kjer so turisti, so na voljo vse storitve, ki bi jih morda potrebovali.
Tako so t.i. pralnice na voljo prav v vsakem kraju, kjer za ugodno ceno operejo in posušijo tvoja oblačila (ponekod so namenjene domačinom, saj nimajo pralnih strojev).
Plača se večinoma po kilogramih, včasih pa tudi po kosih. Plačevala sva od 0.5-1€ na kilogram oblačil, mnogo dražje pa je bilo v Burmi in na Šrilanki (trenutno pereva kar na roko).
V času potovanja se seveda nabira vedno več fotografij in posnetkov. Na začetku sva kupovala dodatne spominske kartice in USB ključe, vmes pa sva ugotovila, da bi bil mnogo bolj praktičen prenosni disk, ki ga lahko uporabljava še doma.
Fotografije s fotoaparata in telefona redno prenašava v internet cafejih.
Pot načrtujeva sproti. Imela sva približno izdelano potovanje in časovne omejitve za posamezne države, vendar sva šesto državo dolgo časa izbirala. Izbrala sva Malezijo, obiskala sva jo sicer samo za dva tedna.
Preden vstopiva v državo, si prebereva najin vodnik Lonely Planet (imava dva - debelega za države JV Azije in drugega za Šrilanko) in označiva, kar se nama zdi zanimivo ter izvedljivo.
Kam bova šla, se odločiva skupaj, na srečo imava podobne želje in okuse, kompromisov pa tudi ni težko sklepati, ko potuješ z najboljšim prijateljem.
Potovanje po državi načrtujeva sproti, izbirava med označenimi kraji po tem, kako si geografsko sledijo in koliko časa še imava. Če nama je kje res všeč, ostaneva na račun kakega drugega kraja.
Kjer je to mogoče, potujeva z lokalnimi avtobusi in vlaki. V Kambodži to recimo ni bilo izvedljivo, saj so se lahko tujci vozili le z zasebnimi avtobusi. Kvaliteta avtobusov je variirala od vrhunskih in udobnih, do kombijev in pick up vozil z minimalno prostora.
Na Tajskem in Šrilanki sva se mnogokrat vozila z vlakom v 3. razredu, saj je noro poceni, med vožnjo je čudovit razgled, pa še v bližini zanimivih domačinov sva bila.
Vožnje so znale biti naporne, saj so lahko trajale tudi po 10 ur in nekaj dni zapored. Na severu Laosa, kjer so sami ovinki, me je mučila slabost, v Burmi pa sem si pomagala s tabletami, saj drugače ni šlo.
Prevoza ni težko dobiti, včasih je bilo potrebno za izbran cilj prestopiti.
Za lokalne oglede sva večkrat najela kolesi, za oddaljene destincije pa motor (kjer je bilo to varno). Kolo je navadno stalo 1-2€ na dan, motor pa 2,5-6€ na dan.
S spremembo kontinenta se je drastično spremenila tudi prehrana. Vse temelji na rižu, ki sva se ga res že naveličala, veliko pa je tudi zelenjave, pekoče hrane, rezancev in juh. Jaz sem imela s spremembo okusov velike probleme, saj sem že od doma navajena, da je nov okus "slab".
Najhuje je bilo v Laosu, kjer so v vso hrano v ogromnih količinah dajali svež koriander, ki pa ima tako močan okus, da hrana ni za v želodec, če ga nimaš res rad. Tam si še s prigrizki iz trgovine nisem mogla pomagati - ker jih ni.
Tajska je bila še najbolj raznolika, kar se hrane tiče, in v skrajnem primeru sva potešila lakoto s sendviči iz trgovine 7-eleven, ki jih pogrejejo in so prav zasvoljivi. Večkrat sem se potolažila s pogretimi špageti (ki jih doma, recimo, ne jem rada). Šest mesecev je res dolga doba za človeka, ki se težko privadi na nove okuse.
Je pa povsod, kjer so turisti, mogoče dobiti zahodnjaško hrano, vendar sva se midva takih restavracij izogibala, saj so drage, in ker nisva želela biti "turista".
Navadno sva jedla riž ali (riževe oz. pšenične) rezance s piščancem, saj je bilo to najbolj poceni, 1-1.5€. Na Tajskem sva največkrat jedla rezance Pad Thai, jaz pa piščanca v kislo-sladki omaki s svežim ananasom (njami!). V Maleziji sva večkrat jedla hitro hrano, ker je bila še najbolj poceni, na Šrilanki pa palačinke kottu roti z jajci ali mesom.
Vesela sva bila čajnic v Burmi in "restavracij" na Šrilanki, kamor sva hodila na hitre poceni sladke in slane prigrizke ter seveda na čaj.
Najlažje je bilo pri zajtrkih; po trgovinski hrani iz Tajske so prišli na vrsto sendviči z mesom in svežo zelenjavo v Laosu, indijska hrana (juhe, omete) ali poceni western breakfast-i v Kambodži (jajca, slanina, kruh z maslom in marmelado, kava ali čaj). V Burmi je bil zahodnjaški zajtrk z čajem vključen v nočitev, v Maleziji pa sva jedla raznoliko, od omlet in palačink do jogurtov (končno so imeli prave jogurte!), prvič v življenju sem tam zajtrkovala v McDonald's-u.
Na Šrilanki se za zajtrk mastiva v lokalnih "restavracijah", kjer jeva polnjene palačinke vseh mogočih oblik, sendviče s klobasicami, jajca, egg hoppers-e in pijeva Ceylon Tea - edin problem pri šrilanškem zajtrku je, da je vse blazno pekoče in na prazen želodec ne sede vedno najbolje.
Mleka in mlečnih izdelkov (razen na Šrilanki) ne poznajo, samo sojino mleko in jogurte, pa tudi kokosovo mleko v prahu. Kavo so v Kambodži recimo sladkali s "sladkim kondenziranim mlekom", ki pa je bil v bistvu sladka gosta snov bele barve.
Vrhunski pa so sadni prigrizki za smešno majhen denar: narezan svež ananas, lubenica, mango ali papaja so bili na voljo skoraj povsod (če ne, so tukaj še stojnice in marketi, kjer zagotovo prodajajo sadje). Da ne omenjam sadnih smoothi-jev in sokov, ki jih zmeljejo pred teboj iz izbranega sadja. Vitaminov in vlaknin nama torej ni primanjkovalo.
Žal sva pri hrani vse preveč pazila na denar, mene je mučila izbirčnost, večkrat pa med celodnevnimi ogledi ni bilo časa ali priložnosti za obrok. Tako je Luka shujšal kar za 8, jaz pa 4 kilograme.
Stvar, ki se nam zdi tako zelo samoumevna, in ni, je pitna voda. V JV Aziji ta obstaja le v plastenkah, tako da z njo ne morejo ravno prati avtomobilov, kot to počnemo mi. Čez dan je vedno dosti spijeva, čeprav sva na začetku potovanja to morala početi zavestno, saj nisva bila navajena takšnega potenja.
Voda je izvirska, ali pa pridobljena z obratno osmozo in tretirana z ozonom in UV žarki. Slednja je prav ogabnega okusa in v Laosu ter ponekod v Burmi je bila recimo na voljo samo ta.
Več sva spila tudi Coca Cole, ker je bila zelo poceni, v večini držav pa je bila edina pijača, s katero sva "presekala" pitje vode.
Z velikim veseljem pa sva v Burmi, na Šrilanki in ponekod v Maleziji pila zelen in črni čaj (včasih celo z mlekom!), ki je bil zelo poceni.
Kupiti je mogoče vse, kar človek potrebuje in pretirano oboroževanje s higienskimi robčki ter razkužili za roke doma je bilo odveč.
Težave sem imela le pri nakupovanju losionov za telo. Tukaj so obsedeni s svetlo kožo, ravno obratno, kot pri nas in skoraj vsi losioni (in tudi kreme za sončenje, deodoranti, kreme) so belilni!
Čeprav se domačini, predvsem ženske, pred soncem zaščitijo z dolgimi rokavi in dežniki, so na prodaj kreme za sončenje s faktorjem do 150, pod 50 pa jih skoraj ni.
Sčasoma sem se navadila pogrešati domačo hrano, pa tudi družino. Na začetku je bilo hudo, vendar smo se slišali po Skyp-u skoraj vsak dan, in tak način komunikacije je postal del vsakodnevne rutine.
Wi-fi je na bil na voljo v približno 90% guesthouse-ov, kar nama je omogočalo reden stik z domačim svetom in novicami.
Zelo sva pogrešala družini in prijatelje med božičnimi in novoletnimi prazniki. Domači so naju znali super potolažiti z nakazilom darila na bančni račun. :)
In ker sva "zamudila" Božič, rojstne dneve in diplomo Lukove sestre Ane, se vračava domov z darili.
Najprej sva le tu in tam kupila kak spominek ali majico zase, nato pa sva začela kupovati še za ostale, in kmalu je eskaliralo do te točke, da sva imela vsak še eno dodatno torbo. Na koncu sva na letališču v Colombu pustila celo potovalko spominkov in daril.
Počasi bo treba domov. Veseliva se snidenja, a vendar bi, vsaj jaz, raje ostala. Domov prideva brez vsega, brez služb ali denarja in prvič po študiju se bo za naju začelo realno življenje.
Poleg tega mi je način življenja na poti je zelo prirasel k srcu, navadila sem se konstantnega premikanja, ogledov in prav vsak dan ponudi nekaj novega.
Ne bom rekla, da naju je potovanje kako poduhovilo ali poglobilo, vendar gotovo nekatere stvari zdaj vidiva drugače in se bo najino nadaljnje življenje zaradi tega spremenilo na bolje.
Dejstvo je, da nosiva za sabo vse, kar potrebujeva. Torej nekaj majic s kratkimi rokavi, eno z dolgimi in dvojne kratke hlače. Ni ravno dosti, in človek se kar zamisli nad navlako, ki jo ima doma in se mu zdi nujno potrebna.
Hitro sva se unesla z jutranjim pakiranjem, le včerajšnja oblačila in toaletne potrebščine pospraviva, in sva pripravljena na odhod.
Nekaj tednov sva potrebovala, da sva se navadila na težo nahrbtnika, največja težava se je vsaj meni zdela celodnevna hoja v japonkah, ki jih nisem bila dovolj navajena. Ker pa je za zaprto obutev dosti prevroče, mi ni preostalo drugega, kot da sem se po nekaj žuljih in bolečinah v sklepih prstov na nogah in v gležnjih počasi navadila.
Zdaj se mi zdijo moje poceni plastične japonke super udobne in le v nujnih primerih obujem teniske.
Kot večino ljudi je tudi naju prvih nekaj dni mučila časovna razlika, ki je bila v prvem delu potovanja 6 ur. Za tem je prišel še stres konstantne vročine in vlage ter dolgih dni. Prispela sva ravno na koncu deževnega obdobja, temperatura je bila večino najinega potovanja okoli 35 stopinj, vlaga pa je bila v Maleziji recimo 90%.
Telo je potrebovalo kar nekaj časa, da se je navadilo na neskončno poletje.
Pred soncem se zaščitiva s kremo za sončenje (vsaj faktor 50) in pokrivali, še vedno pa naju tu in tam opeče. Predvsem na Šrilanki, ki je blizu ekvatorja in je UV indeks lahko tudi 15 (v Mariboru je poleti 7).
Druga zelo pomembna stvar, ki sva se je morala privaditi, je bila, da sva kar naenkrat preživljala vseh 24 ur v dnevu skupaj. Kar hitro sva prilagodila medsebojno dinamiko in od začetka bo doma res težko, ko se bo to spremenilo.
Oba sva športnika, in trudila sva se ostati vsaj malo v formi, tudi zaradi nošenja težkih nahrbtnikov, hoje in trekingov.
V sobah sva izvajala redne vaje, pri čemer sva postala iznajdljiva in si pomagala z vsem, kar je bilo pri roki (na primer dvigovanjem nahrbtnika, plastenke vode, ipd).
Imela sva strogo preračunan denar, ki sva ga privarčevala pred potovanjem (nekaj so ga nama podarili tudi družinski člani), in na dan sva ga lahko skupno porabila 27€. To je vključevalo stroške spanja, hrano, prevoz, vstopnine in pranje oblačil. Večino dni nama je uspevalo ostati znotraj proračuna, včasih celo pod, včasih pa sva ga prekoračila in zato toliko manj porabila naslednji dan.
Proračun sva zvišala samo v Burmi, zaradi dražjega spanja, a sva še vedno "prišla skozi" s povprečno porabljenimi 33€ dnevno.
Bila sva zelo disciplinirana in vsako stvar, za katero sva plačala, zapisala v beležko s stroški ter na koncu dneva seštela porabo. Hitro sva dobila občutek, koliko kaj stane in kaj si lahko privoščiva. Stroške sva do zdaj sva preračunavala v sedmih denarnih valutah. :)
Imela sva še ločen, t.i. rezervni proračun, ki ga je sestavljal del podarjenega denarja, z njim pa sva plačevala izredne stvari, na primer spominke, oblačila in popravilo fotoaparata.
S strogim finančnim načrtom je seveda prišlo tudi odpovedovanje. Včasih je bilo potrebno zelo znižati higienske standarde, kar se sob tiče. Nikjer niso bili ravno mahnjeni na čistočo, a včasih sva spala na umazanih rjuhah in se tuširala z japonki, saj nisva želela biti bosa.
V primeru umazanih sob so še kako prav prišle bombažne spalke, ki nama jih je zašila mama.
O straniščih sem že pisala - so zraven tuša (ponekod skoraj pod) in znotraj guesthouse-a moraš biti bos (posod v Aziji so obuti gosti znak nespoštovanja do hiše), in če je bila kopalnica skupna, je znalo biti neugodno it za kom drugim bos na stranišče.
V vseh državah je ob školjki cev, ki je namenjena čiščenju intimnih predelov po opravljeni potrebi. Papir je namenjen samo turistom in ponekod ga nismo smeli metati v školjko, ampak v koš.
Voda iz tuša je bila v približno 70% nočitev hladna, včasih prav ledena.
Večkrat sva imela svojo kopalnico, ki pa so znale biti v katastrofalnem stanju, s straniščem na štrbunk, brez vrat ali celo stropa. Ko "greš na dvojko" v taki kopalnici, res več ni nobene skrivnosti med tabo in partnerjem. :)
Težavne, predvsem za Luka, so bile sobe brez komarnikov. Čeprav so večinoma bile mreže nad posteljo, pa ponekod ni bilo ničesar. Luka komarji enostavno obožujejo in kadar je zraven mene, me pustijo čisto pri miru.
Komarji so v tropskem okolju vsakodnevna nadloga, na prostem se pred njimi zaščitiva s sprejem, ki ima deet 50% (tako močan, da je marsikje prepovedan).
Težava poceni, slabih sob, so tudi posteljne stenice, ki sem jim bolj teknila jaz. Doživela sva jih v skoraj vsaki državi (vedno iščeva najbolj poceni nastanitev), čeprav pridno prebirava ocene izbranega guesthouse-a na internetu, preden se zanj odločiva.
Ob vseh teh komarjih in vprašljivi higieni domačinov (predvsem kar se priprave hrane tiče), sva bila dostikrat v skrbeh za zdravje. Najbolj sva se bala malarije in denge, seveda pa tudi zastrupitev.
Zbolela sva kar nekajkrat: Luka se je zastrupil z domačo večerjo v Laosu, ribo v Kambodži, oba pa sva se zastrupila v Burmi (jaz sem zbolela nekaj dni za Luko) - tam je bilo najhuje, nekaj dni slabosti in groznih prebavnih težav z nizko vročino.
Jaz sem prišla bolna še iz Kambodže, vročina mi skoraj teden dni ni padla pod 39.5 in skrbelo naju je, da je kaj resnega, saj drugih simptomov nisem imela. Edinkrat sva poiskala zdravniško pomoč - bolnica je bila vrhunska, doktorjeva angleščina malo manj, in vsi testi so kazali na virozo. Sčasoma je res minilo, vendar sva v postelji zapravljala dragocen čas.
Za vse možne tegobe je bilo povsod mogoče zdravila kupiti v lekarni, tudi takšna, ki jih pri nas dobiš le na recept, in seveda so bila smešno poceni.
Preden sva šla na pot, si nisem znala predstavljati, da je turizem v Aziji tako razvit. Turisti in nahrbtnikarji so povsod, le redko sva bila v kakem nezanimivem mestu, kjer sva bila edina belca.
In tam, kjer so turisti, so na voljo vse storitve, ki bi jih morda potrebovali.
Tako so t.i. pralnice na voljo prav v vsakem kraju, kjer za ugodno ceno operejo in posušijo tvoja oblačila (ponekod so namenjene domačinom, saj nimajo pralnih strojev).
Plača se večinoma po kilogramih, včasih pa tudi po kosih. Plačevala sva od 0.5-1€ na kilogram oblačil, mnogo dražje pa je bilo v Burmi in na Šrilanki (trenutno pereva kar na roko).
V času potovanja se seveda nabira vedno več fotografij in posnetkov. Na začetku sva kupovala dodatne spominske kartice in USB ključe, vmes pa sva ugotovila, da bi bil mnogo bolj praktičen prenosni disk, ki ga lahko uporabljava še doma.
Fotografije s fotoaparata in telefona redno prenašava v internet cafejih.
Pot načrtujeva sproti. Imela sva približno izdelano potovanje in časovne omejitve za posamezne države, vendar sva šesto državo dolgo časa izbirala. Izbrala sva Malezijo, obiskala sva jo sicer samo za dva tedna.
Preden vstopiva v državo, si prebereva najin vodnik Lonely Planet (imava dva - debelega za države JV Azije in drugega za Šrilanko) in označiva, kar se nama zdi zanimivo ter izvedljivo.
Kam bova šla, se odločiva skupaj, na srečo imava podobne želje in okuse, kompromisov pa tudi ni težko sklepati, ko potuješ z najboljšim prijateljem.
Potovanje po državi načrtujeva sproti, izbirava med označenimi kraji po tem, kako si geografsko sledijo in koliko časa še imava. Če nama je kje res všeč, ostaneva na račun kakega drugega kraja.
Kjer je to mogoče, potujeva z lokalnimi avtobusi in vlaki. V Kambodži to recimo ni bilo izvedljivo, saj so se lahko tujci vozili le z zasebnimi avtobusi. Kvaliteta avtobusov je variirala od vrhunskih in udobnih, do kombijev in pick up vozil z minimalno prostora.
Na Tajskem in Šrilanki sva se mnogokrat vozila z vlakom v 3. razredu, saj je noro poceni, med vožnjo je čudovit razgled, pa še v bližini zanimivih domačinov sva bila.
Vožnje so znale biti naporne, saj so lahko trajale tudi po 10 ur in nekaj dni zapored. Na severu Laosa, kjer so sami ovinki, me je mučila slabost, v Burmi pa sem si pomagala s tabletami, saj drugače ni šlo.
Prevoza ni težko dobiti, včasih je bilo potrebno za izbran cilj prestopiti.
Za lokalne oglede sva večkrat najela kolesi, za oddaljene destincije pa motor (kjer je bilo to varno). Kolo je navadno stalo 1-2€ na dan, motor pa 2,5-6€ na dan.
S spremembo kontinenta se je drastično spremenila tudi prehrana. Vse temelji na rižu, ki sva se ga res že naveličala, veliko pa je tudi zelenjave, pekoče hrane, rezancev in juh. Jaz sem imela s spremembo okusov velike probleme, saj sem že od doma navajena, da je nov okus "slab".
Najhuje je bilo v Laosu, kjer so v vso hrano v ogromnih količinah dajali svež koriander, ki pa ima tako močan okus, da hrana ni za v želodec, če ga nimaš res rad. Tam si še s prigrizki iz trgovine nisem mogla pomagati - ker jih ni.
Tajska je bila še najbolj raznolika, kar se hrane tiče, in v skrajnem primeru sva potešila lakoto s sendviči iz trgovine 7-eleven, ki jih pogrejejo in so prav zasvoljivi. Večkrat sem se potolažila s pogretimi špageti (ki jih doma, recimo, ne jem rada). Šest mesecev je res dolga doba za človeka, ki se težko privadi na nove okuse.
Je pa povsod, kjer so turisti, mogoče dobiti zahodnjaško hrano, vendar sva se midva takih restavracij izogibala, saj so drage, in ker nisva želela biti "turista".
Navadno sva jedla riž ali (riževe oz. pšenične) rezance s piščancem, saj je bilo to najbolj poceni, 1-1.5€. Na Tajskem sva največkrat jedla rezance Pad Thai, jaz pa piščanca v kislo-sladki omaki s svežim ananasom (njami!). V Maleziji sva večkrat jedla hitro hrano, ker je bila še najbolj poceni, na Šrilanki pa palačinke kottu roti z jajci ali mesom.
Vesela sva bila čajnic v Burmi in "restavracij" na Šrilanki, kamor sva hodila na hitre poceni sladke in slane prigrizke ter seveda na čaj.
Najlažje je bilo pri zajtrkih; po trgovinski hrani iz Tajske so prišli na vrsto sendviči z mesom in svežo zelenjavo v Laosu, indijska hrana (juhe, omete) ali poceni western breakfast-i v Kambodži (jajca, slanina, kruh z maslom in marmelado, kava ali čaj). V Burmi je bil zahodnjaški zajtrk z čajem vključen v nočitev, v Maleziji pa sva jedla raznoliko, od omlet in palačink do jogurtov (končno so imeli prave jogurte!), prvič v življenju sem tam zajtrkovala v McDonald's-u.
Na Šrilanki se za zajtrk mastiva v lokalnih "restavracijah", kjer jeva polnjene palačinke vseh mogočih oblik, sendviče s klobasicami, jajca, egg hoppers-e in pijeva Ceylon Tea - edin problem pri šrilanškem zajtrku je, da je vse blazno pekoče in na prazen želodec ne sede vedno najbolje.
Mleka in mlečnih izdelkov (razen na Šrilanki) ne poznajo, samo sojino mleko in jogurte, pa tudi kokosovo mleko v prahu. Kavo so v Kambodži recimo sladkali s "sladkim kondenziranim mlekom", ki pa je bil v bistvu sladka gosta snov bele barve.
Vrhunski pa so sadni prigrizki za smešno majhen denar: narezan svež ananas, lubenica, mango ali papaja so bili na voljo skoraj povsod (če ne, so tukaj še stojnice in marketi, kjer zagotovo prodajajo sadje). Da ne omenjam sadnih smoothi-jev in sokov, ki jih zmeljejo pred teboj iz izbranega sadja. Vitaminov in vlaknin nama torej ni primanjkovalo.
Žal sva pri hrani vse preveč pazila na denar, mene je mučila izbirčnost, večkrat pa med celodnevnimi ogledi ni bilo časa ali priložnosti za obrok. Tako je Luka shujšal kar za 8, jaz pa 4 kilograme.
Stvar, ki se nam zdi tako zelo samoumevna, in ni, je pitna voda. V JV Aziji ta obstaja le v plastenkah, tako da z njo ne morejo ravno prati avtomobilov, kot to počnemo mi. Čez dan je vedno dosti spijeva, čeprav sva na začetku potovanja to morala početi zavestno, saj nisva bila navajena takšnega potenja.
Voda je izvirska, ali pa pridobljena z obratno osmozo in tretirana z ozonom in UV žarki. Slednja je prav ogabnega okusa in v Laosu ter ponekod v Burmi je bila recimo na voljo samo ta.
Več sva spila tudi Coca Cole, ker je bila zelo poceni, v večini držav pa je bila edina pijača, s katero sva "presekala" pitje vode.
Z velikim veseljem pa sva v Burmi, na Šrilanki in ponekod v Maleziji pila zelen in črni čaj (včasih celo z mlekom!), ki je bil zelo poceni.
Kupiti je mogoče vse, kar človek potrebuje in pretirano oboroževanje s higienskimi robčki ter razkužili za roke doma je bilo odveč.
Težave sem imela le pri nakupovanju losionov za telo. Tukaj so obsedeni s svetlo kožo, ravno obratno, kot pri nas in skoraj vsi losioni (in tudi kreme za sončenje, deodoranti, kreme) so belilni!
Čeprav se domačini, predvsem ženske, pred soncem zaščitijo z dolgimi rokavi in dežniki, so na prodaj kreme za sončenje s faktorjem do 150, pod 50 pa jih skoraj ni.
Sčasoma sem se navadila pogrešati domačo hrano, pa tudi družino. Na začetku je bilo hudo, vendar smo se slišali po Skyp-u skoraj vsak dan, in tak način komunikacije je postal del vsakodnevne rutine.
Wi-fi je na bil na voljo v približno 90% guesthouse-ov, kar nama je omogočalo reden stik z domačim svetom in novicami.
Zelo sva pogrešala družini in prijatelje med božičnimi in novoletnimi prazniki. Domači so naju znali super potolažiti z nakazilom darila na bančni račun. :)
In ker sva "zamudila" Božič, rojstne dneve in diplomo Lukove sestre Ane, se vračava domov z darili.
Najprej sva le tu in tam kupila kak spominek ali majico zase, nato pa sva začela kupovati še za ostale, in kmalu je eskaliralo do te točke, da sva imela vsak še eno dodatno torbo. Na koncu sva na letališču v Colombu pustila celo potovalko spominkov in daril.
Počasi bo treba domov. Veseliva se snidenja, a vendar bi, vsaj jaz, raje ostala. Domov prideva brez vsega, brez služb ali denarja in prvič po študiju se bo za naju začelo realno življenje.
Poleg tega mi je način življenja na poti je zelo prirasel k srcu, navadila sem se konstantnega premikanja, ogledov in prav vsak dan ponudi nekaj novega.
Ne bom rekla, da naju je potovanje kako poduhovilo ali poglobilo, vendar gotovo nekatere stvari zdaj vidiva drugače in se bo najino nadaljnje življenje zaradi tega spremenilo na bolje.
Ne bit žalostna, ker se vračata! Saj kmalu spet gresta - zagotovo! Se bomo srečali v Nepalu :D In verjemi, tudi doma bo zdaj lepo. Bodita vesela, da sta imela možnost to doživeti ...
OdgovoriIzbriši