V Maleziji sva preživela dva tedna. Luka si je ni želel videti, jaz pa, in ker altenativ ni bilo, država pa ima brezplačno vizo, sva sklenila kompromis ter šla le za 14 dni.
Mejo sva prečkala peš, prej sva se skrbno odločila glede mejnega prehoda, saj so lahko meje s Tajsko zelo nevarne zaradi bomb in strelskih napadov.
Pred samo mejo stoji velika tabla, ki opozarja, da se z vstopom v državo strinjaš s smrtno kaznijo za posedovanje mamil.
Malezija naju je takoj osupla, saj je daleč najbolj razvita od držav, ki sva jih na svojem potovanju videla. Predvsem je arhitekturno pred ostalimi, s svojimi visokimi stolpnicami, avtocestami in mostovi.
Ljudje so večinoma zelo prijazni (v Cameron Highlands naju je na primer prodajalka kart enega podjetja napotila k okencu drugega, ker so tam za najino destinacijo cenejše karte), radi pomagajo in čisto vsi govorijo angleško.
Večina je muslimanov, kar pomeni, da so ženske pokrite. Seveda jih je bilo mnogo čisto običajno oblečenih, nekatere so nosile samo naglavne rute, druge pa so bile zakrite z dolgimi širokimi oblekami. Videla pa sva tudi nekaj "ninj", ki so imele mrežico čez oči in črne rokavice, navadno pa sta hodili dve ob enem možu.
Turistke so brez nezaželjene pozornosti hodile naokoli v kratkih hlačah in majčkah z naramnicami (čeprav so posilstva turistk tukaj še vedno velik problem).
Prebivalstvo je zelo mešano, saj se je zaradi pomembne trgovske lege v peninsularno Malezijo tekom zgodovine selilo mnogo arabskih, indijskih, kitajskih in tudi evropskih trgovcev. Obrazi so tukaj zato tudi tako raznoliki - od tipičnih azijskih potez, do črnih, poraščenih muslimanov s kapicami, Indijcev s turbani, srečevala pa sva tudi modrooke ljudi.
Glede izbire hrane ni bilo težav, saj ob vseh muslimanskih, indijskih in kitajskih restavracij ni bilo omejitev, kar se izbire mesa tiče. Domačini najraje jedo kar z roko (desno), midva pa se tem užitkom nisva pretirano predajala.
Pestra preteklost, z naseljevanji Portugalcev, nato Nizozemcev in kasneje še Britancev (pubeci so radi okoli hodli in govorili "To je zdaj naše."), se pozna na arhitekturi, zaradi katere se nama je Malezija večkrat zdela čisto evropska.
Kupovala sva najraje pri Kitajcih, saj so se nama Arabci zdeli preveč pohlepni. Prva cena za enak izdelek je pri njih 3x višja od dejanske vrednosti.
Vrednost denarja je tukaj visoka, 1€ je vreden približno 4,5 Malezijskega ringgita, ljudje pa so v večini dobro situirani - vozijo nove avtomobile, jedo v dragih restavracijah in so dobro oblečeni.
Več kot znamenitosti je v Maleziji nakupovalnih centrov, ti so navadno s prehodi povezani med seboj, in so različnih rangov. Veliko jih je specializiranih, na primer 6-nadstropni center z elektroniko, ki sva ga obiskala v Kuala Lumpurju.
Ker elektronika ni obdavčena, mnogo izdelkov pa je domače proizvodnje, so cene nizke. Izkoristila sva priložnost in nakupila nekaj stvari, Luka si je kupil celo nov objektiv.
Zanimivo je, da se da za cene tudi v trgovinah pogajati.
Glede na to, da imajo "super avtobusne povezave", se nama je dogajalo, da sva morala prestopati. Tuk tukov ne poznajo (le taksije), zato pa povsod vozijo poceni mestni avtobusi.
Prevoz drugače ni bil preveč ugoden, tudi spanje je bilo dražje, kot do sedaj.
Prvič na najinem potovanju sva spala v skupni sobi, pa še takrat sva imela nesrečo - sostanovalci so vztrajali, da je klima na 16 stopinj, ena ženska pa si je celo noč pošiljala sporočila na glasnem laptopu.
Sobe so bile od dobrih, do miniaturnih, z jogijem na tleh. Ponekod je bil v ceno sobe vključen zajtrk (toast z maslom in marmelado ter čaj, v Penangu pa celo še sadje in pecivo).
Pranje je bilo mnogo dražje, kot do sedaj, zato sem si jaz prala kar na roko.
Ves čas je bilo vroče in noro vlažno, na vzhodnem delu je ta čas monsun, ki ga delno prinese tudi v notranjost. Zato je v Cameron Highlands vsak dan deževalo (tam je bilo zaradi višine ponoči prav hladno).
Da sva ostajala v dnevnem budgetu 27€, sva žal spet "šparala", pri hrani. Dostikrat, predvsem v Kuala Lumpurju, sva jedla v restavracijah s hitro prehrano, ki jih je v Maleziji malo morje, predvsem McDonald‘s in KFC, pa tudi Starbucks je na vsakem koraku.
Povsod je jasno označeno, da strežejo samo halal hrano.
Imajo celo dva Hard Rock Cafe-ja, vendar se nama je tukaj, kjer majice stanejo 3€, zdelo smešno za njo plačati 30€.
V trgovinah so cene podobne, kot do sedaj: voda preračunano 0.5€, prav tako Coca Cola, pivo pa je zaradi Islama vsaj 3x dražje, če je sploh na prodaj.
Liter bencina stane v Maleziji manj kot pol Eura!
Zaradi višjih cen sva porabila maksimalno, kolikor nama je dovoljeno: v dveh tednih 378€, torej 27€ na dan. Za sobo sva plačala najmanj 5.5€ (samo enkrat), največ pa 11€.
Ogledala sva si 5 mest in prepotovala 1.200 km.
Videla sva vse, kar ima peninsularna Malezija za ponuditi; "Biser Orienta" - Penang, s svojim 24 km dolgim mostom, do neba visoke nebotičnike v prestolnici Kuala Lumpur, Unescovo Melako, neskončne nasade čaja v Cameron Highlands, in doživela čisto pravo džunglo v Taman Negari.
Mejo sva prečkala peš, prej sva se skrbno odločila glede mejnega prehoda, saj so lahko meje s Tajsko zelo nevarne zaradi bomb in strelskih napadov.
Pred samo mejo stoji velika tabla, ki opozarja, da se z vstopom v državo strinjaš s smrtno kaznijo za posedovanje mamil.
Malezija naju je takoj osupla, saj je daleč najbolj razvita od držav, ki sva jih na svojem potovanju videla. Predvsem je arhitekturno pred ostalimi, s svojimi visokimi stolpnicami, avtocestami in mostovi.
Ljudje so večinoma zelo prijazni (v Cameron Highlands naju je na primer prodajalka kart enega podjetja napotila k okencu drugega, ker so tam za najino destinacijo cenejše karte), radi pomagajo in čisto vsi govorijo angleško.
Večina je muslimanov, kar pomeni, da so ženske pokrite. Seveda jih je bilo mnogo čisto običajno oblečenih, nekatere so nosile samo naglavne rute, druge pa so bile zakrite z dolgimi širokimi oblekami. Videla pa sva tudi nekaj "ninj", ki so imele mrežico čez oči in črne rokavice, navadno pa sta hodili dve ob enem možu.
Turistke so brez nezaželjene pozornosti hodile naokoli v kratkih hlačah in majčkah z naramnicami (čeprav so posilstva turistk tukaj še vedno velik problem).
Prebivalstvo je zelo mešano, saj se je zaradi pomembne trgovske lege v peninsularno Malezijo tekom zgodovine selilo mnogo arabskih, indijskih, kitajskih in tudi evropskih trgovcev. Obrazi so tukaj zato tudi tako raznoliki - od tipičnih azijskih potez, do črnih, poraščenih muslimanov s kapicami, Indijcev s turbani, srečevala pa sva tudi modrooke ljudi.
Glede izbire hrane ni bilo težav, saj ob vseh muslimanskih, indijskih in kitajskih restavracij ni bilo omejitev, kar se izbire mesa tiče. Domačini najraje jedo kar z roko (desno), midva pa se tem užitkom nisva pretirano predajala.
Pestra preteklost, z naseljevanji Portugalcev, nato Nizozemcev in kasneje še Britancev (pubeci so radi okoli hodli in govorili "To je zdaj naše."), se pozna na arhitekturi, zaradi katere se nama je Malezija večkrat zdela čisto evropska.
Kupovala sva najraje pri Kitajcih, saj so se nama Arabci zdeli preveč pohlepni. Prva cena za enak izdelek je pri njih 3x višja od dejanske vrednosti.
Vrednost denarja je tukaj visoka, 1€ je vreden približno 4,5 Malezijskega ringgita, ljudje pa so v večini dobro situirani - vozijo nove avtomobile, jedo v dragih restavracijah in so dobro oblečeni.
Več kot znamenitosti je v Maleziji nakupovalnih centrov, ti so navadno s prehodi povezani med seboj, in so različnih rangov. Veliko jih je specializiranih, na primer 6-nadstropni center z elektroniko, ki sva ga obiskala v Kuala Lumpurju.
Ker elektronika ni obdavčena, mnogo izdelkov pa je domače proizvodnje, so cene nizke. Izkoristila sva priložnost in nakupila nekaj stvari, Luka si je kupil celo nov objektiv.
Zanimivo je, da se da za cene tudi v trgovinah pogajati.
Glede na to, da imajo "super avtobusne povezave", se nama je dogajalo, da sva morala prestopati. Tuk tukov ne poznajo (le taksije), zato pa povsod vozijo poceni mestni avtobusi.
Prevoz drugače ni bil preveč ugoden, tudi spanje je bilo dražje, kot do sedaj.
Prvič na najinem potovanju sva spala v skupni sobi, pa še takrat sva imela nesrečo - sostanovalci so vztrajali, da je klima na 16 stopinj, ena ženska pa si je celo noč pošiljala sporočila na glasnem laptopu.
Sobe so bile od dobrih, do miniaturnih, z jogijem na tleh. Ponekod je bil v ceno sobe vključen zajtrk (toast z maslom in marmelado ter čaj, v Penangu pa celo še sadje in pecivo).
Pranje je bilo mnogo dražje, kot do sedaj, zato sem si jaz prala kar na roko.
Ves čas je bilo vroče in noro vlažno, na vzhodnem delu je ta čas monsun, ki ga delno prinese tudi v notranjost. Zato je v Cameron Highlands vsak dan deževalo (tam je bilo zaradi višine ponoči prav hladno).
 |
| Zajtrk - najboljši obrok dneva. :) |
Da sva ostajala v dnevnem budgetu 27€, sva žal spet "šparala", pri hrani. Dostikrat, predvsem v Kuala Lumpurju, sva jedla v restavracijah s hitro prehrano, ki jih je v Maleziji malo morje, predvsem McDonald‘s in KFC, pa tudi Starbucks je na vsakem koraku.
Povsod je jasno označeno, da strežejo samo halal hrano.
Imajo celo dva Hard Rock Cafe-ja, vendar se nama je tukaj, kjer majice stanejo 3€, zdelo smešno za njo plačati 30€.
V trgovinah so cene podobne, kot do sedaj: voda preračunano 0.5€, prav tako Coca Cola, pivo pa je zaradi Islama vsaj 3x dražje, če je sploh na prodaj.
Liter bencina stane v Maleziji manj kot pol Eura!
Zaradi višjih cen sva porabila maksimalno, kolikor nama je dovoljeno: v dveh tednih 378€, torej 27€ na dan. Za sobo sva plačala najmanj 5.5€ (samo enkrat), največ pa 11€.
Ogledala sva si 5 mest in prepotovala 1.200 km.
 |
| Najina pot po Maleziji. |
Videla sva vse, kar ima peninsularna Malezija za ponuditi; "Biser Orienta" - Penang, s svojim 24 km dolgim mostom, do neba visoke nebotičnike v prestolnici Kuala Lumpur, Unescovo Melako, neskončne nasade čaja v Cameron Highlands, in doživela čisto pravo džunglo v Taman Negari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar