Šrilanka je najbolj znana po treh stvareh: čaju, plažah in slonih. Čaja sva se nagledala, do plaž pa še prideva, zato sva se odločila, da se na poti na jug ustaviva v nacionalnem parku Uda Walawe - park ni med največjimi na Šrilanki, je pa zato manj obljuden in vseeno nudi zatočišče kakim 500 slonom.
Haputale sva se odločila zapustiti z avtobusom - kljub "opozorilom" taksistov, da je cesta katastrofalna, da je treba tlvečkrat prestopat in da traja osem ur, sva po enem prestopu ter štirih urah vožnje že bila pri nacionalnem parku. S prenočiščem nisva imela težav, ker naju je lastnik prejšnjega guesthousa priporočil kolegu, ki naju je prišel iskat dobesedno na avtobus (očitno si je res želel gostov).
Soba sicer ni imela svežih rjuh in brisač (na žalost sem jaz to ugotovil šele po tuširanju), sva pa zato po ugodni ceni dobila safari.
Ogled parka sva sicer planirala za naslednje jutro, ampak ker sva v Uda Walawe pripotovala tako zgodaj, nama je "šefe" priporočil, da se na ogled podava še isti dan.
Glede na to, da so nama obljubljali "šoferja z večletnimi izkušnjami", sva bila malo skeptična, ko naju je pobral najstnik v kamionu (mogoče pa to dela že od 10. leta?).
Na poti do parka naju je najprej konkretno napihalo, saj je zadnji del tovornjaka popolnoma odprt - na safariju to pride prav, na cesti pa ne.
V park smo vstopli okoli treh popoldne - sonce ob tej uri še vedno konkretno pripeka, živali pa niso nore tako kot turisti in se raje zadržujejo v senci.
Zaradi tega smo prvo uro vožnje predvsem "uživali" v pogledih na bivole. Videli smo sicer enega slona, ampak to bolj na daleč, tako da sva se začela (predvsem jaz) sekirat, zakaj se nisva raje držala prvotnega načrta in šla na safari zjutraj.
Na srečo je pripeka popustila in sloni so iz svojih počivališč začeli migrirati do glavnega napajališča, tako da smo si večkrat križali pot.
Kljub rosnim letom naju je "šoferček" presenetil s spretno vožnjo in poznavanjem terena, tako da smo se ob pravem času znašli na pravem mestu (še posebej naju je razveselil, ko naju je peljal gledat krokodile).
Čeprav so živali v rezervatu popolnoma prostoživeče, pa občutek pristnosti malo pokvarijo ostala vozila, ki jih je na trenutke lahko malo preveč na kupu. Sloni so tega očitno že vajeni, ker se s turisti niti malo ne obremenjujejo.
Najin namen je sicer bil dosežen že s tem, ko sva se nagledala slonov, ampak sva imela srečo in med oprezanjem za njimi videla tudi take in drugačne ptiče, krokodile, šakale, pave, mungote, divjo mačko...načeloma vse kar se v tem parku da videt, tako da sva ga zapustila z velikanskim nasmeškom.
Po ogledu parka sva najinega šoferja uspela prepričat, da naju je namesto nazaj v guesthouse odpeljal v lokalno restavracijo - za njegove trude sva ga nagradila z lepo napitnino, kar se je malčku zelo dopadlo, midva pa sva se izognila še enemu oderuškemu obroku pri gostiteljih.
Od trojice nevidenih znamenitosti nama ostajajo samo še plaže, zato je najina naslednja destinacija Tangalle.
Haputale sva se odločila zapustiti z avtobusom - kljub "opozorilom" taksistov, da je cesta katastrofalna, da je treba tlvečkrat prestopat in da traja osem ur, sva po enem prestopu ter štirih urah vožnje že bila pri nacionalnem parku. S prenočiščem nisva imela težav, ker naju je lastnik prejšnjega guesthousa priporočil kolegu, ki naju je prišel iskat dobesedno na avtobus (očitno si je res želel gostov).
Soba sicer ni imela svežih rjuh in brisač (na žalost sem jaz to ugotovil šele po tuširanju), sva pa zato po ugodni ceni dobila safari.
Ogled parka sva sicer planirala za naslednje jutro, ampak ker sva v Uda Walawe pripotovala tako zgodaj, nama je "šefe" priporočil, da se na ogled podava še isti dan.
Glede na to, da so nama obljubljali "šoferja z večletnimi izkušnjami", sva bila malo skeptična, ko naju je pobral najstnik v kamionu (mogoče pa to dela že od 10. leta?).
Na poti do parka naju je najprej konkretno napihalo, saj je zadnji del tovornjaka popolnoma odprt - na safariju to pride prav, na cesti pa ne.
V park smo vstopli okoli treh popoldne - sonce ob tej uri še vedno konkretno pripeka, živali pa niso nore tako kot turisti in se raje zadržujejo v senci.
Zaradi tega smo prvo uro vožnje predvsem "uživali" v pogledih na bivole. Videli smo sicer enega slona, ampak to bolj na daleč, tako da sva se začela (predvsem jaz) sekirat, zakaj se nisva raje držala prvotnega načrta in šla na safari zjutraj.
Na srečo je pripeka popustila in sloni so iz svojih počivališč začeli migrirati do glavnega napajališča, tako da smo si večkrat križali pot.
Kljub rosnim letom naju je "šoferček" presenetil s spretno vožnjo in poznavanjem terena, tako da smo se ob pravem času znašli na pravem mestu (še posebej naju je razveselil, ko naju je peljal gledat krokodile).
Čeprav so živali v rezervatu popolnoma prostoživeče, pa občutek pristnosti malo pokvarijo ostala vozila, ki jih je na trenutke lahko malo preveč na kupu. Sloni so tega očitno že vajeni, ker se s turisti niti malo ne obremenjujejo.
Najin namen je sicer bil dosežen že s tem, ko sva se nagledala slonov, ampak sva imela srečo in med oprezanjem za njimi videla tudi take in drugačne ptiče, krokodile, šakale, pave, mungote, divjo mačko...načeloma vse kar se v tem parku da videt, tako da sva ga zapustila z velikanskim nasmeškom.
Po ogledu parka sva najinega šoferja uspela prepričat, da naju je namesto nazaj v guesthouse odpeljal v lokalno restavracijo - za njegove trude sva ga nagradila z lepo napitnino, kar se je malčku zelo dopadlo, midva pa sva se izognila še enemu oderuškemu obroku pri gostiteljih.
Od trojice nevidenih znamenitosti nama ostajajo samo še plaže, zato je najina naslednja destinacija Tangalle.
Ni komentarjev:
Objavite komentar