Šrilanška hribovja

Iz Sigiriye sva šele popoldne, po ogledih, začela svojo dolgo pot proti hribovjem Šrilanke. 

Najprej sva kar pred guesthouse-om pričakala avtobus, ki naju je peljal najprej nazaj v Dambullo, tam pa sva prestopila na poln avtobus za Kandy (vedno se zdi domačinom zelo pomembno, da sediva, in zato morajo drugi vožnjo nadaljevati stoje). 

Tukaj imava srečo, saj so avtobusi zelo pogosti, mesta pa imajo samo eno postajo, zato nič ne čakava, ampak se le presedeva.

Pot je postala zanimiva, saj smo se začeli vzpenjati, avtobus pa je sprejel nešteto ljudi in vožnja je bila vse prej kot udobna.

Razgled je bil čudovit, dokler ni padel mrak, mi pa smo dirjali gor in dol kot nori, in prehitevali vse, kar je bilo pred nami. 

Ob cesti so bile table, ki opozarjajo pred sloni na cesti in res nisem želela, da bi kakšnega "nabasali".

Pozno smo prispeli v Badullo, zato sva se odločila prespati. Tuk tuk voznik naju je odpeljal v hotel, ki naj bi imel sobe za tako ceno, kot sva jo bila pripravljena plačati.

Ko smo prispeli, sva bila prepričana, da naju je pripeljal v bordel - sami moški, v dveh, žametno rdečih okrašenih sobah, ki pijejo alkohol (konzumiranje alkohola na Šrilanki ni ravno običajno, še do piva je umetnost priti).

Nisva upala zavrniti, pa tudi utrujena sva bila preveč, zato sva ostala v sobi z umazanimi rjuhami in gigantskim ščurkom.

Zjutraj se nama je hotel zdel čisto vredu, zaradi dnevne svetlobe in pomanjkanja sumljivih gostov se nama je zdel prav prijeten.

Po zajtrku med lokalci, ki sva se jim zdela bazno zanimiva, sva šla na vlak, saj sva želela uživati v razgledu, pa tudi prostor za dihanje nama ni škodil, ki ga na avtobusu ni ravno dovolj.

Prispela sva v majhno vasico, imenovano Ella, kjer so domačini ponoreli ob pritoku turistov.
Ob edini cesti so na vsaki strani restavracije, kjer strežejo 3x dražjo hrano, kot sva jo jedla do zdaj. Tudi, ko sva šla v restavracijo s sumljivim higienskim standardom, kjer so jedli sami domačini, sva mastno plačala.

Spala sva pri domačinih v prizidku, dobila čaj od gospe in se prav dobro počutila, čeprav se nama je zdelo, da sva brez dostopa do interneta odrezana od sveta.

Naslednji dan sva se povzpela na Little Adam's Peak  (na "originalnega", bolj zahodneje, naj bi Adam prvič stopil na Zemljo).
Pot je bila fenomenalna, med nasadi čaja sva kar pozabila na grabežljive domačine, ki naju vidijo kot denarnici na dveh nogah. Na vrhu se je odprl čudovit razgled na dolino in okoliške hribe.

Še na postaji so naju uspeli razjeziti, saj so se domačini kar rinili pred naju in ostale, ki smo čakali v vrsti, kart pa nama najprej niso želeli prodati, ker nisva imela drobiža.
Končno sva odšla iz Elle, spet z vlakom in tokrat smo se vozili mimo vodnih teras z rižem.

Na postaji v mestu Haputale, najinem cilju, naju je voznik, ki dela za homestay, ki sva ga izbrala na internetu, peljal kar zastonj.
Soba je bila super, najcenejša do zdaj, imela sva kopalnico in balkon z razgledom na dolino. Imela sva tudi internet!
Najin gostitelj, gospod Bawa, nama je postregel s čajem in nama posvetil nekaj časa s pogovorom in nasveti. V zvezku z vpisi gostov sem našla celo dva zadovoljna slovenska komentarja.

Vas ima 5000 prebivalcev, in občutno manj turistov, kot Ella. Lahko sva prosto hodila naokoli, brez da bi nama na vsakem koraku ponujali tuk tuk ali taxi. Vsi so naju prijazno pozdravljali in naju spraševali, od kod sva (tečno je že vsem govoriti, da iz Slovenije, saj tako ali tako nihče še ni slišal za njo).

Šla sva na 3 kilometre dolg sprehod med nasadi čaja, do samostana, ki ga imajo v lasti menihi redu Silvestro Benedictine. Odkupili so ga od angleškega lastnika plantaž, ki je dal ta kamnit dvorec zgraditi leta 1931 in v njem živel.
Imela sva srečo, saj je samostan odprt le med vikendi, in lahko sva si ogledala nekaj originalno opremljenih sob.

Na poti sva srečala tudi nekaj radovednih opic in veliko ptičev, saj je področje ptičji rezervat.

Noč je bila zelo mrzla - pozna se, da sva na 1.400 m nadmorske višine. Dobra stran mraza pa je, da ni komarjev.

Naslednji dan sva šla na adrenalinsko avtobusno vožnjo do tovarne Dambatenne, ki je bila v lasti Sir Thomas Lipton-a, ustanovitelja Lipton čajev.
Imeli smo celo ogled in videla sva, kako nastane črni čaj, vse od svežega lista do skodelice.
Presenetila (ali pa tudi ne) naju je nečistoča pri pripravi čaja  - vse je na tleh, kjer ljudje hodijo po vmesnem produktu.

Jedla sva pri lastnikih, kjer je gostiteljica vsak večer pripravila več vrst curry-jev, moj najljubši je bil seveda mango-ananas curry, Luka pa je pogrešal meso.

Na jutro odhoda so naju presenetile opice na ograji balkona, ki so prosile za hrano.

Haputale zapuščava z lepimi spomini, saj sva imela čas in prostor za počitek, vendar počasi nadaljujeva pot. 

Naslednja postaja je Uda Walawe nacionalni park, kjer upava, da bova videla divje slone.