Pa sva v Laosu

Najino potovanje po Laosu se je začelo na mejnem prehodu Huay Xay, do katerega te dostavojo s čolnom, ki pelje od tajske meje.

Na prehodu je šlo vse gladko, ne pa tudi pri iskanju prenočišča. Guesthouse, ki sva ga izbrala na internetu (a nima spletne strani, da bi lahko rezerviral sobo, kot večina ostalih prenočišč), ni mel prostih sob, zato sva najprej z nahrbtniki tavala po mestu. To se dogaja že tako pogosto, da sva se navadila na prenašanje težkega tovora na hrbtu.Na koncu sva se zadovoljila s hotelom, ki to ni, ampak je za svojo ceno ponujal super sobico s kopalnico in razgledom.

V mestu je res veliko turistov, ki pridejo iz Tajske, ali se tja odpravljajo.Ostala sva dva dni, da sva si nabrala novih moči in naredila potovalni načrt za naprej.

Naslednje jutro sva se odpravila po bolj ali manj edini poti naprej (lahko bi potovala tudi z ladjo - rečnega prevoza je v Laosu ogromno) v mesto Luang Nam Tha. Avtobus je bil zastarel, cel čas vožnje je spuščal čudne zvoke, a je brez problema prispel na cilj.Že sama vožnja do mesta je bila vredna poti, saj je razgled vse štiri ure fenomenalen. Džungla kamor ti seže oko, vmes pa male vasice različnih plemen. Hiše so zgrajene iz lesa in bambusa, na dvoriščih pa se sprehaja živina; kokoši s piščančki, gosi, voli, koze in simpatični pujski.

Tudi v tem mestu je mnogo turistov, saj agencije ponujajo edinstvene trekinge v bližnji nacionalni park. V guesthouse-u sva spoznala dva Slovenca, želeli smo skupaj na treking, vendar zaradi slabega vremena ni bilo nič.

Za Laos sva naredila strožji načrt glede potovanja, saj bova veliko časa preživela na vožnjah. Avtobusi in ceste so v slabem stanju, poleg tega je pokrajina hribovita.

Šla sva proti vzhodu, da si ogledava še ta del države. Razgled je bil ponovno čudovit, gosto porastla hribovja in vasi med njimi.Po treh urah vožnje z novejšim minibusom sva izstopila v Udomxayu, samooklicanem srcu severnega Laosa. Res gre za večje mesto, a žal nima ničesar za ponudit. Prenočišče sva komaj dobila, saj so bila vsa gostišča zasedena. Tukaj je res križišče cest z vzhoda, juga in zahoda, in če potuješ med temi deli države, boš zagotovo prišel v Udomxay.

Po kratkem ogledu sva se znašla na tržnici s hrano, kjer je bilo kar strašljivo. Poleg običajne hrane so prodajali tudi "specialitete", kot so sveže srnje glave, oskubljene pasavcu podobne živali, žive ribe v vedrih z nekaj centimetri vode, in manjše glodalce, pečene na žaru. Ni bilo ravno za vzpodbujanje apetita.

Zaenkrat Laos se v vseh pogledih primerjava s Tajsko in zdi se nama dosti bolj "divja", nerazvita, mogoče celo bolj umazana. V mestih se ob cestah sprehajajo kokoši in petelini (ki so najbolj nadležni ob pol šestih zjutraj). Mnogo več je narave, hrana je zaenkrat dražja, prevoz se razlikuje v ceni, odvisno od kraja. Trgovin praktično ni, prej izgleda, kot da ljudje prodajajo hrano iz svojega pritličja hiše. Cen na izdelkih ni.

Jedi so dobre, manj pikantne in z več zelenjave. Pivo Beerlao (ki bi naj pokrivalo 99% trga v državi) prodajajo v 6,4 dl steklenicah, izdelujejo ga iz jasminovega riža in stane v restavraciji nekaj manj kot 1€.

Laožani res hodijo tako zgodaj spat, kot piše v knjigah. Včeraj sva želela še v "trgovino" ob pol desetih zvečer, a je bil najin hostel, ki je hkrati restavracija, že zaprt in morala sva vdreti ven. :) Ampak je bilo tudi zunaj že vse zaprto.

Pot nadaljujeva proti Nong Khiaw in upava na kak dober treking.

Tajska po najino

Tajska je super dežela za turiste in dobro sva se odločila, da začneva svoje potovanje prav tukaj. Prometne povezave so dobre, nastanitev ne manjka, ljudje so pošteni in prijazni, predvsem pa je ogromno lepega za videt.

V tem prispevku sem želela našteti zanimivosti, kar se (najinega) življenja na Tajskem tiče.


Hrana je poceni, vsaj za naju je bila, ker sva jedla v uličnih restavracijah, stojnicah z mizami in stoli, kjer naju je en obrok za oba stal 2-3€.
Na ulicah dobiš vse, od ražnjičev, narezanega sadja, ocvrtih peciv, mladega kokosa, ki mu odrežejo vrh, in dajo vanj slamico.
Med okusi prevladuje pekoče in sladko, naju je navdušil Pad Thai in kislo-sladke omake z zelenjavo, oreščki in svežim ananasom (tisti, ki je ugotovil, kako dobro ananas paše k mesu, si zasluži vsaj medaljo!) ter bananine palačinke, ki jih prelijejo s sladkim kondenziranim mlekom.

S prilogami so omejeni. Jedla sva riževe rezance, redkeje jajčne rezance, največkrat kuhan riž, ocvrt riž, lepljiv riž, enkrat pa celo krompir. Vsa hrana je v večini ocvrta.V vseh večjih mestih so ameriške franšizne restavracije s hitro hrano, na primer McDonald's, KFC, Burger King.
Od eksotike sva na menijih videla samo polže, žabe, morske prašičke in različne žuželke.

Zelo popularni so dnevni in večerni marketi oziroma tržnice, kjer lahko kupiš, kar ti poželi srce. Na stojnicah prodajajo hrano, smoothi-je, oblačila, pa tudi lepilne trakove, nalepke, vrtalnike, skratka resnično vse.

Dnevna tržnica v Phitsanulok-u.

Najboljše pri stojnicah se nama je zdelo to, da niso postavljene za turiste, kot je to pri nas, ampak da Tajci dejansko tako nakupujejo. Hrano, ki jo kupijo za domov, spakirajo v posamezne vrečke. Torej tudi juhe in omake.

Tajci cel dan jejo! Na ulici boš vedno videl Tajca, ki nekaj melje. Na stojnicah imajo pri sebi krožnike in vedno boš prodajalca zmotil pri obedu. Imajo tudi besedo, ki opisuje, da jedo "za zabavo", imajo pa tudi obrok "po-večerja". Glede na to, koliko cvrtja pojedo, je res čudno, da niso bolj debeli.
Je pa res, da od olja večinoma uporabljajo avokadovo.


Na skoraj vsakem vogalu so trgovine 7-eleven, v katerih poleg hrane prodajajo tudi kozmetiko, zdravila in vse ostale pripomočke za vsakodnevno življenje. Trgovina ima tudi aparat z vrelo vodo, da si lahko kupci naredijo instant kavo ali prelijejo rezance. Pogrejejo in spečejo tudi različne sendviče, klobasice in podobno.

V trgovini stane 1.5 l plastenka vode približno 30 centov, kot tudi različni prigrizki (jogurti, mini pice, kolački, itd), manjša peciva in slani prigrizki pa 25 centov. Pivo v trgovini in restavraciji stane približno toliko kot pri nas, le da velika steklenica vsebuje 6 dl pijače.

Pri prevozu sva imela izbirati med vsem mogočim. Največkrat so to bili cenejši javni avtobusi in minibusi, enkrat vlak, mestni promet pa se je razlikoval. Vozila sva se s taxiji, tuk-tuki, avtobusi pa so bili od večjih pa vse do malih. Ti izgledajo kot poltovornjak s streho in imajo klop na vsaki strani. Notranjost takega poltovornjaka je v Sukhotai-ju bila recimo kar iz lesa.

Lesen avtobus v Suhkotai-ju.

Mestni avtobus v Kanchanaburi-ju.

Ne glede na to, kam in kdaj sva potovala, so bili avtobusi polni, vedno so bili domačini, ki so morali kam priti.

Glavne ceste so v super stanju, stranske so naju razočarale samo enkrat, v Mae Sariang-u, ko sva se peljala do izvira. Takrat je bilo na cesti toliko lukenj, da sva se hecala, da sva očitno že blizu centra Maribora.

Osebni avtomobili domačinov so v nenavadni večini pick-up vozila, v katerem prevažajo med drugim tudi ljudi, zdi pa se tudi, da vsi Tajci vozijo skuterje. Od babic, najstnic s telefonom v roki do štiričlanskih družin (mama zadaj drži dojenčka v naročju).
Pešcev pa definitivno ni nikjer, hodijo samo turisti.

Promet je kaotičen, predvsem v Bangkoku, za pešce večinoma sploh ni semaforjev, pač tečeš preko ceste, ko se ti zdi varno. K nevarnemu prečkanju pripomore tudi to, da za vozila, ki zavijajo levo, semafor ne velja.

Bangkok

V zadnjem mesecu sva prepotovala dober del države in videla vse od velemesta do vasic, kjer sva bila edina belca. Pokrajina je čudovita, cvetoče drevje, palme in riževa polja, vsake toliko se kje pase veliko govedo.
Ljudje so povsod prijazni, vedno pripravljeni pomagati, vsaj tisti, ki ne živijo od turizma. V vseh mestih je veliko potepuških psov, ki živijo v nekakšnem sožitju z ljudmi.

Po vseh mestih, kjer sva videla parke in športna dvorišča, so ob večerih imeli vodeno aerobiko vsak dan, ki je bila številčno obiskana. Če se mi 30 stopinj ne bi zdelo tako zelo vroče, bi se pridružila še sama.

Prav tako so povsod imeli fitnese na prostem - kovinske naprave za vadbo celotnega telesa. Te so bile včasih številnejše in dobro vzdrževane.

Med potjo sva srečala samo eno Slovenko (in še to v McDonald's-u), Mariborčanko, ki dela v Bangkoku pri avstralskem podjetju.V Nong Bua pa sva spoznala Avstralca, ki tam živi, njegov oče pa je bil Slovenec. Zabavno je bilo poslušati njegovo štetje v slovenščini in zgražanje nad našimi davki.

Vsako jutro in večer na javnih mestih zaigrajo himno - ta dogodek sva doživela zanji dan na avtobusni postaji. Vsi prenehajo s svojim delom in spoštljivo vstanejo.

Tajci so nori na klime, ki imajo na prvi vtis samo dve funkiciji - on ali off. Ko je prižgana, je nenormalno hladno, zato se lahko hitro prehladiš na avtobusu ali v trgovini.

Zelo nespoštljivo je, če se pred vstopom v dom ali wat ne sezuješ. To vključuje tudi hostle, manjše zasebne trgovine, frizerske salone, itd. Noge so najnižji del telesa in zato "umazane".

Probleme pri tem, da si bos v stanovanju, sva imela pri uporabi stranišča. Kopalnica in wc sta namreč en prostor brez kakršne prepreke, torej se tuširaš na stranišču. Tla so potem vedno mokra, in ko greš stranišče uporabiti za nekom drugim, se sprašuješ, ali je dovolj dobro ciljal...

Spala sva v hostlih in guesthouse-ih, večinoma s skupno kopalnico, v vasi Nong Bua sva spala v bungalovu iz bambusa.
Cene nočitev so se gibale med dvema in petimi euri (ker sva izbirala najcenejše). Pri izbiri prenočišča si pomagava z internetom in prebirava strani, na katerih ljudje ocenjujejo in komentirajo prenočišča.
Brezžična internetna povezava je načeloma povsod, dela pa včasih boljše in včasih slabše. Internetno kavarno sva koristila samo enkrat, vse prispevke piševa in nalagava s telefona.

Težave s prilagajanjem na drug časovni pas (Tajska je 5 ur pred Slovenijo) sva imela prvih nekaj dni v Bangkoku, potem pa je potovanje postalo prijetnejše. Tudi zato, ker so se večale temperaturne razlike med dnevom in nočjo, da se je dalo lažje spati. V Bangkoku je bilo 29-34 stopinj, severneje pa je sicer veliko več deževalo.

Naju je mesečno potepanje po Tajski stalo 750€, je pa res, da je (še) nisva videla cele. Na dan sva skupaj povprečno porabila 24,22€, najmanj 15€ in največ 32€. Ta znesek vključuje stroške prenočišča, hrano in prevoz.
Seveda bi lahko bilo vse skupaj mnogo dražje, ali pa malo ceneje, težko je cel mesec živeti na minimumu. Prekoračila sva največkrat pri prevozu, ko sva želela čimprej prispeti, in sva vzela karto za prvi ali najhitrejši avtobus.

Spodaj je prikazana najina pot po Tajski. Prepotovala sva 2.450 kilometrov in videla 15 mest. Hvala Eriku za sliko. :)

Tajsko zapuščava z lepimi spomini in vrneva se čez dva meseca, ko vanjo stopiva iz Kambodže.Če bi morala izbrati tri stvari, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin, bi to gotovo bile neštete trgovine 7-eleven, vsaj po pet watov v enem mestu in na tisoče gekonov zunaj in znotraj hiš. 

"Masiranje" po tajsko

Ena izmed "znamenitosti" Tajske je brez dvoma tudi tajska masaža. In večina tistih, ki so Tajsko že obiskali, nama je priporočalo, "da to pa res morama it". Ko si enkrat tukaj se ponudbi ne moreš izognit, ker je v vsakem malo bolj turističnem kraju en lokal na 100 m.
Večini ljudem (sam sem med njimi) se ob omembi tajske masaže pred očmi rišejo predstave o drobnih tajkah, ki ti ob sproščujoči glasbi s spretnimi prsti nežno masirajo hrbet. Da ne omenjamo še tistih opcij s "happy ending-om". Ampak ni tak. Čeprav so nama tudi domačini zatrjevali, da je treba vsake toliko telesu privoščiti malo sproščanja in da je najboljši način za to ravno masaža.
V bistvu gre za (to mi je razložil eden izmed "lokalcev", ki tukaj živi že 10 let) mešanico dveh tradicionalnih zdravlilnih tehnik - kitajske akupunkture (ampak brez igel) in indijskega raztezanja telesa. In ja, dejansko je tak boleče kot se sliši.
Masažo sva si privoščila v Lopburiju in izbrala edini salon, ki je  bil priporočen. Izkušnja je bila sledeča:
za začetek ni bilo nobene glasbe. Ampak to človek še prenese. Potem so naju preoblekli v bolj ohlapna oblačila - Nina je dobila modro-roza kombinacijo (meni se je zdela kot medicinska sestra iz UKC), jaz pa sem dobil rjavo-zlato opravo, tak da sem se počutil bolj kung-fu.
Potem so naju pospremili v sobo za masažo, kjer sta bili dve postelji z dovolj prostora, da potem one tete kolovratijo po ležišču okoli tebe.

Nina je imela več sreče in dobila maserko manjše rasti, jaz pa sem fasal malo "bolj močno" gospo. Pred začetkom nama je lastnica (ker je edina znala angleško) prišla povedat, da naj ob premočni masaži kr potapkava po postelji (takrat bi mi že lahko kapnilo, da to ne bo hec). Po uvodni molitvi (njihovi, ne najini), je sledilo umivanje nog in refleksijska masaža stopal, kar je bilo prav prijetno, nato pa se je uživanje počasi poslovilo in naredilo prostor bolečini, ki je nisem čutil že od tetoviranja - najprej si je teta stipala moja meča, da je ugotovila, kje so najbolj boleče točke, potem pa s komolcem na to mesto konkretno stisnila. In čakala. In čakala. Meni se je zdela cela večnost. Ampak je bla zelo vztrajna. In potem si je našla nove točke še na mojih stegnih - in jih je stiskala še bolj močno. No, ko je nehala z "akupunkturo", je očitno imela nekaj proti mojemu kolku, ker si je z nogami nardila vzvod, z rokami pa se zelo trudila, da bi mi ga izpahnila. Na srečo ni šlo. Je pa nato ponovila cel postopek še na drugi nogi.

Pri rokah je bila malo bolj nežna, čeprav mi jih je zvijala za glavo medtem ko me je tolkla s pestjo po nadlahteh. Veselje se je potem spet nadaljevalo, ko je z rokami slonela na mojem hrbtu, s koleni pa klečala na mojih stegnih - v bistvu me je jahala. Za zaključek pa mi je dala roke za vrat in me sunkovito usločila. Ko mi je pri tem popokalo v hrbtenici se je prav od srca zasmejala - očitno je bila zadovoljna.
Na srečo je bil to zadnji manever in je bilo zadeve konec, tak da sem za tolažilno nagrado dobil zeleni čaj.

Ne pravim, da vmes ni bilo prijetnih trenutkov in da sem po eni masaži postal strokovnjak, ampak močno dvomim, da jim bom dal še eno priložnost. Enega zadovoljstva pa jim vseeno nisem privoščil - kljub njihovemu obilnemu trudu nisem niti enkrat potapkal po postelji!

Štempl turista

Zaradi pomanjkanja časa sva se odločila za hitre oglede mest, preden greva v Chiang Rai in čez mejo.

Najina pot se je nadaljevala najprej do simpatičnega manjšega mesta Mae Hong Son, ki pa je bilo za najin okus ravno prav turistično. V mestu je več tržnic, na katerih lahko kupiš vse mogoče, več trgovinic za turiste, ter restavracij. V centru je jezero, za njim pa wat, ob strani pa promenada s stojnicami s hrano, kjer sva jedla tudi midva.

Naslednje jutro sva hotela čimprej v naslednje mesto, Pai, a sva na postaji izvedela, da avtobusi enkostavno pač več ne vozijo tako pogosto, kot piše na voznih redih, in da lahko greva naprej komaj ob štirih popoldne. To ni prišlo v poštev in na najino srečo (ali pa tudi ne) je prišel na postajo zasebni poltovornjak, ki sicer vozi po mestu, in je ravno takrat peljal v Pai. Super! Najprej smo se peljali po pakete, ki sva jih potem imela pri nogah, nato pa se začeli pobirati ostale potnike. Kar neudobno se je sedelo, ko smo na vsaki klopi sedeli štirje, ampak očitno tako računam samo jaz - na koncu se nas je peljalo 20. V odprtem poltovornjaku s streho, po najbolj nemogočih ovinkih in bregovih in prav s ponosom lahko napišem, da nisem niti enkrat bruhala. Čeprav je mnogokrat bilo blizu. Drug del poti sva morala nahrbtnike dati na streho k toni ostale robe, in seveda je tudi tokrat začelo deževati, da sva imela vse stvari premočene.

V glavnem, živa in bolj ali manj zdrava sva se pripeljala v Pai, hipijsko mesto na severu Tajske. Same trgovine s spominki in oblačili, restavracije, rasta bari, izposojevalnice motornih koles in hostli. Turistov približno toliko kot domačinov, to se je spremenilo v zadnjem času, ko je mesto postalo dostopno po cestah, pa tudi letališče imajo. In zdaj očitno prihajajo vsi sem iskat svojo "poduhovljenost" ter jest hamburgerje.
Naslednji dan, ko začuda ni dezevalo, sva si sposodila skuter za cela 2,5€ in se odpeljala pogledat enega od treh slapov v okolici. Razgled med vožnjo je bil osupljiv, saj je bila pokrajina neposeljena, pot pa naju je vodila tudi skozi pravo kitajsko vas.

Kitajci so bežali pred komunistično oblastjo, se tukaj ustalili in si zgradili celo vas. Danes živijo od turistov in jim prodajajo vse mogoče čaje.

Popoldne sva šla z minibusom ponovno preko tisoč in enega ovinka, tokrat nazaj v Chiang Mai, naslednje jutro pa v Chiang Rai (direktne povezave iz Pai-a v Chiang Rai še ni).
Najprej sva počakala, da se izlije, nato pa v mesto. Obiskala sva tudi muzej tajskih hribovskih plemen, kjer sva izvedela marsikaj novega.



Ne morem verjeti, da jutri že potujeva v Laos! Mesec je minil s svetlobno hitrostjo, če bo tudi ostalih pet tako, bova kmalu doma.

Na Tajsko se vrneva čez dva meseca, da si ogledava še vzhod in južni del z otoki

Proti severu

Iz Sukhothai-ja sva se odpravila naprej v Chiang Mai. Tokrat sva se odločila za velik javni avtobus, ki je bil dokaj ugoden. Vozila sva se pet ur in po kratkem iskanju našla najin hostel v starem delu mesta znotraj obzidja. Zvečer je začelo deževati, deževalo je celo noč in še polovico drugega dneva. Pozno popoldne, ko je končno ponehalo, sva šla na oglede.

Ker nama primanjkuje časa za severna mesta, sva šla naslednji dan naprej. Tokrat vzhodneje v Mae Sariang, fino vasico z restavracijami in urejenimi guesthouse-i. Vožnja je trajala dobre tri ure kljub kratki razdalji, saj gre za podeželski del države, cesta se dviga in spušča, vse okoli pa gozd ter tu in tam kakšna vas.
Ko sva prispela, je seveda začelo deževati, a domačini se niso dali motiti. Praznovali so polno luno, vso mesto je bilo okrašeno z osvetljenimi laternami, tudi glavni vat je bil poln lučk in obiskovalcev.

Drug dan sva se odločila za obisk toplega vrelca, zato sva najela motor in se odpeljala na 30 kilometrov dolgo pot. Tokrat sva dobila motorno kolo z menjalnikom, ki je najprej povzročal malo preglavic šoferju Luku, a se je hitro unesel.

Cesta je postajala vse slabša, strmo se je dvigala in spuščala, ovinkov je bilo nešteto. Na koncu je bilo več lukenj kot asfalta, a nama je uspelo.
Prispela sva do visečega mostu, ki je vodil do opuščenega kompleksa, naprej od katerega je bil toplotni vrelec, voda v njem ima kar 76 stopinj.

Oskrbnika (majhna punčka in fantek) sta nama napolnila bazen z izvirsko in hladno vodo, da sva se lahko malo namakala.

Pot nazaj je bila naporna, poleg slabe ceste naju je ponovno dobil dež.

Z večerjo sva imela enake probleme kot prejšnji dan, saj v manjših mestih v poceni pokritih stojnicah ne govorijo angleško. Prideva lačna in potem samo kimava, ko nama predlagajo jedi. Včeraj je bilo noro pekoče, danes pa juha, ki bi jo naj jedla s palčkami. Sem pa prišla na svoj račun in po skoraj mesecu dni iskanja končno dobila pravi zeleni čaj.

Izvedela sva, da se zvečer v mestu odvija festival, zato sva se s fotoaparati odpravila na lov. Najprej sva ujela ulično povorko z glasbo, plesom in kičastimi pomanjšanimi templji. Vse se je delilo na več skupin, vsaka je bila drugače oblečena, pa tudi obrazi so se precej razlikovali.

Na koncu večera sva imela še to srečo, da sva ujela čisto pravi tajski boks. Šest pestrih bojev, eden se je končal s knock out-om.

Mestece naju je očaralo s svojo toplino in pestrostjo, zapuščava ga z lepimi spomini, ampak čas naju priganja.

Od Lopburi-ja do Sukhothai-a

V Lopburiju sva preživela nekaj lepih dni. Vedno je bilo sončno in vroče. Hodila sva na oglede, jedla v uličnih "meals on wheels" restavracijah (kjer so bili na meniju tudi morski prašički), lenarila v najini veliki sobi, skratka uživala.
Zadnji dan, na prvo obletnico poroke, sva praznovala čisto po najino. Po pravem evropskem zajtrku sva si najprej privoščila tajsko masažo, da sta naju tajki dodobra raztegnili, popokali in nama stiščali komolce in kolena v vse dele telesa.

Potem sva najela motorno kolo, da je Luka lahko vadil vožnjo po levi strani cestišča. Čeprav sva bila počasna, mu je šlo super in si zasluži vse pohvale! Peljala sva se do jezera, ki leži 20 km severno od mesta, ob njem pa je Wat Khao Wongkhot, ki je zgrajen v skalo. Prijazni menihi dovolijo vzpon po notranjih stopnicah do razgledne ploščadi, kjer je "Votlina netopirjev" (Bat Cave). Točno ob šestih zvečer, po sončnem zahodu, se iz jame usuje na tisoče netopirjev, ki tvorijo dolgo reko in se skupaj pomikajo skozi nebo. Popolno.

Tudi po temi ni bilo večjih težav z vožnjo do doma, kjer sva si privoščila romantično večerjo v KFC. :)

Na dan odhoda pa žal tokrat nisva imel več sreče kot pameti. Želela sva v Sukhotai, vendar ker ni direktne povezave, sva želela najprej z vlakom v Phitsanulok in od tam z avtobusom do že rezerviranega (in plačanega) hostla v Sukhotai-u. Žal pa bi za avtobus bila prepozna, tudi, če vlak ne bi zamujal. Vendar je. Uro in dvajset minut. To je na Tajskem običajno, res pa sva šla na običajni potniški vlak (ne ekspresnega), ki je osemkrat cenejši, in tudi manj zanesljiv.

Na vlaku se je seveda trlo ljudi, zanimiva pa je bila ponudba hrane in pijače. Prodajalci se s košaro ali hladilno torbo sprehajo gor in dol po vlaku, prodajo pa od pijače, instant hrane, ki jo prelijejo z vročo vodo, sladkarije, porušene ribe ter še in še.

Udobno nama sicer ni bilo, vendar sva uživala v razgledu na riževa polja, štorklje in neskončno veliko vode, ki jo je za seboj pustilo deževno obdobje.

Ko sva prispela na kolodvor v Phitsanulok-u, sva zavila kar v najbližji hotel, ker je imel najcenejše sobe, bolj pa je spominjal na zapor. Naslednji dan sva šla naprej, saj naju mesto ni navdušilo, predvsem pa ne dražje cene za turiste (midva sva recimo dražje plačala hrano in prevoz).

Z minibusom sva hitro prispela v Sukhothai, in si na hitro ogledala nov del mesta.
Naslednji dan sva si rezervirala za ogled zgodovinskega parka v starem delu, center katerega pokriva približno 5 kvadratnih kilometrov. Najela sva kolesi in se odpravila raziskovati. Samo jedro je super za kolesarje in mopediste, saj avti tukaj ne vozijo. Počasi sva kolesarila od enega do drugega wat-a in uživala v razgledu in fotografiranju.

Sukhothai spada pod zaščito UNESCO svetovne dediščine, na 70 kvadratnih kilometrih pa je kar 193 ruševin, vse iz 13.-14. stoletja, ko je bil prestolnica Kraljestva Sukhothai.

Lopburi in Ayutthaya

Lopburi

Lopburi je eno najstarejših mest v osrednji Tajski, ljudje so tukaj prebivali že pred 4500 leti, zgodovina pa se deli na pet dob. Zadnje tri so najmočneje zaznamovali budizem in kraljevine, ki so tukaj imele svoj sedež.

Prav zato, ker je bil Lopburi med 14. in 18. stoletjem t.i. druga prestolnica, je v starem delu mesta mnogo ruševin, ki so dobro ohranjene in koncentritane na nekaj kvadratnih kilometrov.

Začuda je tukaj le malo turistov, kar se pozna pri gostinski ponudbi in slabši transportni povezavi. Večina turizma v mestu je športnega, športno plezanje je glavni razlog, zaradi katerega se turisti tukaj ustavijo. Resnično žal nama je bilo, da nisva imela s seboj ničesar od plezalne opreme, saj je skala izgledala več kot vabljiva.

Vstopnine sicer niso bile najbolj ugodne, vendar so bile vredne vsakega centa. Med pomembnejšimi ruševinami so različni templji, svetišča, spomeniki, rezidenca za tuje odposlance in duhovnike ter palača.

Palačo je dal zgraditi kralj Narai Veliki leta 1666, zasnovali in zgradili pa so jo Francozi in Nemci. Kralj je tukaj bival večino leta, za njim je od tukaj vladal le še slavni kralj Rama IV, danes pa je v palači muzej.

Najslavnejša ruševina je Prang Sam Yot s tremi povezanimi stolpi, zgrajen v času hinduizma, v budizem pa so ga preprosto spreobrnili z nekaj kipi Bude.

Lopburi je majhno mesto z veliko zgodovino, a največja znamenitost so zagotovo opice, s katerimi domačini živijo v bolj ali manj mirnem sožitju.

Ayutthaya - padlo mesto

Mestni zgodovinsk park spada pod UNESCO-vo dediščino že od leta 1991, in to z zelo dobrim razlogov. Mesto je polno ohranjenih ruševin, med katerimi se turisti lahko prosto sprehajajo in sanjarijo o tem, kako je tukaj bilo nekoč.

Ayutthaya je bila res razkošna, saj je bila prestolnica države dobrih 400 let, vse do 1767, ko so jo v vojni uničili Burmanci. Stoji med tremi rekami, ki so jo varovale in ob enem nudile možnost trgovanja po vodi.

Danes jo obiskuje mnogo turistov na svoji poti po Tajskem, ki pridejo občudovati davno arhitekturo, ali pa, žal, jahati slone po asfaltu.

Ker je bil dan preveč vroč za sprehajanje po celem mestu, sva svoj obisk omejila na Wat Phra Si Sanphet, ki je v središču zgodovinskega parka.

Pot naju je vodila od avtobusne postaje med dih jemajočimi ruševinami na levi in desni strani, nato preko še in še mostičkov, skozi stojnice s kičastimi spominki, do vhoda v park. Kot pri dosedanjih ogledih, smo tudi tukaj vstopnino plačali le tujci.

Vstopila sva v nekdanje območje kraljeve palače, ki so ga spremenili v tempelj v 15. stoletju. Park je poln ruševin, ki kažejo mogočnost nekdanje prestolnice.

Najbolje so ohranjene tri osrednje strukture v obliki zvonov, ki so jih zgradili najkasneje.

Ayutthaya naju je navdušila, zato se najverjetneje vrneva pri vstopu na Tajsko decembra, da si ogledava še ostale znamenitosti.

Opičje norčije

Jasno mi je, da so ena mesta manj, druga bolj povezena z naravo in življenjem v njej. Lopburi, postojanka na poti proti severu države, spada med slednje. Ampak da pa mora človek svoj dnevni nakup živil v trgovini na poti domov skrivat pred tolpo "razposajenih" opic, pa je za moj okus malo preveč...
Zaradi poznega odhoda iz Bankoka sva v Lopburi prispela šele pozno zvečer. Že pred prihodom sva brala, da so v kraju del mestnega življenja tudi opice, pred najino sobo pa naju pričakal še napis "Don't feed the monkey!" Med iskanjem večerje sva si na najino veliko razočaranje ogledovala prazno mesto - le ob železnici je dolga vrsta "štant-restavracij", drugače pa nikjer nikogar. Še posebej - nikjer nobenih opic. "Verjetno je kaka marketinška fora." Sledeče jutro sva si ogledala nekaj lokalnih znamenitosti, potem pa sva se namenila še proti enemu templju na zemljevidu - da zadevo "odkljukava". No, ob prihodu na bližnje križišče sva jih končno ugledala - opice!

Mala, spretna, sivo-rjava bitja, ki so se vesla po električni napeljavi in brskala po ulici za ostanki hrane. "Iiii, kak so lušne!" (uniformiran gospod, ki je takrat stal v bližini, ni delil najinega navdušenja, ker je imel preveč dela pri "prepričevanju" ene izmed njih, naj ne sedi na njegovem motorju in vleče kablov ter stiska vseh možnih gumbov). Ko sva nato prečkala cesto in se približala templju, pa sva dobesedno ostala brez besed - opic malo morje. Cesta, pločnik, trava pred templjem, ruševine -vsepovsod same opice.

 In ti kot nič hudega sluteč turist direktno med njimi - če stojiš predolgo na enem mestu, pa si dobesedno eno z njimi (beri: skočijo na tebe in zgrabijo vse kar ni pripeto).

Ampak takrat se nama je vse to zdelo še zabavno (na poti domov sem prvič opazil, da imajo domačini, ki kaj prodajajo na ulici, vedno pri roki fračo ali vsaj palco)...
Od tistega popoldneva jih videvama povsod: ko grema iz hostla po ulici, so nad nama, ko sva v sobi, skačejo mimo okna, oni napis pred balkonom je tam očitno z razlogom, ker je to bivališče ene izmed njih, ceste so jih polne, pred trgovino pa tudi vedno kaka sedi in čaka.

Ampak ni pa se nama več smejalo ko je Nini na poti iz samopostrežne ena iz roke mimogrede spulila pijačo (najprej sem se še pognal za njo, ko pa je začela pihat proti meni in mi razkazovat svoje zobe, sem si premislil). Višek vsega pa je bil včeraj, ko sva se po zajtrku sprehajala proti avtubusni postaji in sta nama pot zaprli dve opici - kljub temu, da sem dokaj vehementno hodil naprej, se jima je zdelo, da si zaslužita moj jogurt in ena izmed njiju je stopila proti meni, da bi si postregla. Jaz pa nisem bil istih misli (čeprav sem bil kr malo pokakan, ko je tako delikventno strmela izpod čela). Malo smo se še gledali, malo sem mahal, malo sem bil glasn, potem pa se je vdala in naju spustila mimo. Ampak je za vsak slučaj šla še par korakov za nama. Od takrat naprej imam na ulici vrečke v nahrbtniku in roke v žepih.
Domačini so vsega tega že navajeni - načeloma dokaj stoično prenašajao vse bedarije ki jih zganjajo, ker jih po izročilu smatrajo za svete - enkrat na leto njim v čast priredijo cel praznik. Ampak vse to do neke zdrave mere - ko grejo stvari predaleč, še kak pridejo prav tiste frače.

(P)opravilo v Bangkoku

Vsi, ki sva jih pred odhodom na potovanje spraševala za nasvete, so nama zaupali, da se v Bankok vračaš vedno znova. Očitno tudi midva nisva imuna.

Iz Sanghlaburija sva se naslednji dan odpravila nazaj v Bangkok iz dveh razlogov:

1. v Sangkhlaburiju je "end of the road" za popotnike, ker cesta iz kraja vodi naprej le še 30 km do Burme, midva pa (zaenkrat še) nimava namena prestopiti meje;

2. v Kanchanaburiju mi je na avtobusu iz naročja padel fotoaparat in zelo nesrečno pristal na LCD zaslonu - kljub temu, da je bil v etuiju, mi je vseeno uspelo zlomit ekran. Vse ostalo na srečo še vedno dela, edino slik ni mogoče pogledat in pa spreminjat nastavitev. Prvo bi še prenesel, brez slednjega pa ne morem. Naslednjih nekaj dni sem sicer slikal po starodobno - "na film", ampak je to začasna rešitev. Mučno, brez dvoma (ne vem, kak se nam je včasih lahko to zdelo normalno).

Na internetu sem poiskal uradno Nikon prodajalno in prvega pol dneva v Bangkoku porabil za obisk servisa - medtem ko je Nina poležavala v Hostlu sem si jaz privoščil eno uro avtobusa in pol ure "sky-traina" - samo iz enega konca centra do drugega. Tam so me nato neprijetno presenetli (beri: razpi***i) s ceno - 7000 Batov (175 €!) samo za zamenjavo ekrana (na eBayu jih prodajajo za 10 $!!). Takrat sem prvič resno začel razmišljati o nakupu novega ohišja. Na srečo dela niso imeli na zalogi in so me napotili v bližnjo stolpnico, kjer ima prostore Nikon Thailand. V 45. nadstropju se mi je zdelo, kot da sem iz dvigala izstopil v zmrzovalnik (klime majo po mojem nastavljene na največ 10ºC), ampak je bilo vredno prehlada, ker so znali angleško in mi obljubili, da mi popravijo fotoaparat za pol toliko.

S presežkom dobre volje se mi potem ni bilo težko pol ure vozit z nadzemno železnico, 1 uro čakat na avtobus, 1 uro stat na avtobusu ujet v prometu in na koncu odkolovratit tisti slab kilometer do hostla.

Popravilo bo sicer končano šele v petek, ampak sva se odločila, da kreneva naprej proti severu v 3h oddaljen Lopburi in se jaz nato sam vrnem po fotoaparat - medtem ko bo moja ljuba žena mahala opicam (dobesedno), se bom jaz ponovno predajal užitkom tajskega javnega prometa.