Jasno mi je, da so ena mesta manj, druga bolj povezena z naravo in življenjem v njej. Lopburi, postojanka na poti proti severu države, spada med slednje. Ampak da pa mora človek svoj dnevni nakup živil v trgovini na poti domov skrivat pred tolpo "razposajenih" opic, pa je za moj okus malo preveč...
Zaradi poznega odhoda iz Bankoka sva v Lopburi prispela šele pozno zvečer. Že pred prihodom sva brala, da so v kraju del mestnega življenja tudi opice, pred najino sobo pa naju pričakal še napis "Don't feed the monkey!" Med iskanjem večerje sva si na najino veliko razočaranje ogledovala prazno mesto - le ob železnici je dolga vrsta "štant-restavracij", drugače pa nikjer nikogar. Še posebej - nikjer nobenih opic. "Verjetno je kaka marketinška fora." Sledeče jutro sva si ogledala nekaj lokalnih znamenitosti, potem pa sva se namenila še proti enemu templju na zemljevidu - da zadevo "odkljukava". No, ob prihodu na bližnje križišče sva jih končno ugledala - opice!
Mala, spretna, sivo-rjava bitja, ki so se vesla po električni napeljavi in brskala po ulici za ostanki hrane. "Iiii, kak so lušne!" (uniformiran gospod, ki je takrat stal v bližini, ni delil najinega navdušenja, ker je imel preveč dela pri "prepričevanju" ene izmed njih, naj ne sedi na njegovem motorju in vleče kablov ter stiska vseh možnih gumbov). Ko sva nato prečkala cesto in se približala templju, pa sva dobesedno ostala brez besed - opic malo morje. Cesta, pločnik, trava pred templjem, ruševine -vsepovsod same opice.
In ti kot nič hudega sluteč turist direktno med njimi - če stojiš predolgo na enem mestu, pa si dobesedno eno z njimi (beri: skočijo na tebe in zgrabijo vse kar ni pripeto).
Ampak takrat se nama je vse to zdelo še zabavno (na poti domov sem prvič opazil, da imajo domačini, ki kaj prodajajo na ulici, vedno pri roki fračo ali vsaj palco)...
Od tistega popoldneva jih videvama povsod: ko grema iz hostla po ulici, so nad nama, ko sva v sobi, skačejo mimo okna, oni napis pred balkonom je tam očitno z razlogom, ker je to bivališče ene izmed njih, ceste so jih polne, pred trgovino pa tudi vedno kaka sedi in čaka.
Ampak ni pa se nama več smejalo ko je Nini na poti iz samopostrežne ena iz roke mimogrede spulila pijačo (najprej sem se še pognal za njo, ko pa je začela pihat proti meni in mi razkazovat svoje zobe, sem si premislil). Višek vsega pa je bil včeraj, ko sva se po zajtrku sprehajala proti avtubusni postaji in sta nama pot zaprli dve opici - kljub temu, da sem dokaj vehementno hodil naprej, se jima je zdelo, da si zaslužita moj jogurt in ena izmed njiju je stopila proti meni, da bi si postregla. Jaz pa nisem bil istih misli (čeprav sem bil kr malo pokakan, ko je tako delikventno strmela izpod čela). Malo smo se še gledali, malo sem mahal, malo sem bil glasn, potem pa se je vdala in naju spustila mimo. Ampak je za vsak slučaj šla še par korakov za nama. Od takrat naprej imam na ulici vrečke v nahrbtniku in roke v žepih.
Domačini so vsega tega že navajeni - načeloma dokaj stoično prenašajao vse bedarije ki jih zganjajo, ker jih po izročilu smatrajo za svete - enkrat na leto njim v čast priredijo cel praznik. Ampak vse to do neke zdrave mere - ko grejo stvari predaleč, še kak pridejo prav tiste frače.
Zaradi poznega odhoda iz Bankoka sva v Lopburi prispela šele pozno zvečer. Že pred prihodom sva brala, da so v kraju del mestnega življenja tudi opice, pred najino sobo pa naju pričakal še napis "Don't feed the monkey!" Med iskanjem večerje sva si na najino veliko razočaranje ogledovala prazno mesto - le ob železnici je dolga vrsta "štant-restavracij", drugače pa nikjer nikogar. Še posebej - nikjer nobenih opic. "Verjetno je kaka marketinška fora." Sledeče jutro sva si ogledala nekaj lokalnih znamenitosti, potem pa sva se namenila še proti enemu templju na zemljevidu - da zadevo "odkljukava". No, ob prihodu na bližnje križišče sva jih končno ugledala - opice!
Mala, spretna, sivo-rjava bitja, ki so se vesla po električni napeljavi in brskala po ulici za ostanki hrane. "Iiii, kak so lušne!" (uniformiran gospod, ki je takrat stal v bližini, ni delil najinega navdušenja, ker je imel preveč dela pri "prepričevanju" ene izmed njih, naj ne sedi na njegovem motorju in vleče kablov ter stiska vseh možnih gumbov). Ko sva nato prečkala cesto in se približala templju, pa sva dobesedno ostala brez besed - opic malo morje. Cesta, pločnik, trava pred templjem, ruševine -vsepovsod same opice.
In ti kot nič hudega sluteč turist direktno med njimi - če stojiš predolgo na enem mestu, pa si dobesedno eno z njimi (beri: skočijo na tebe in zgrabijo vse kar ni pripeto).
Ampak takrat se nama je vse to zdelo še zabavno (na poti domov sem prvič opazil, da imajo domačini, ki kaj prodajajo na ulici, vedno pri roki fračo ali vsaj palco)...
Od tistega popoldneva jih videvama povsod: ko grema iz hostla po ulici, so nad nama, ko sva v sobi, skačejo mimo okna, oni napis pred balkonom je tam očitno z razlogom, ker je to bivališče ene izmed njih, ceste so jih polne, pred trgovino pa tudi vedno kaka sedi in čaka.
Domačini so vsega tega že navajeni - načeloma dokaj stoično prenašajao vse bedarije ki jih zganjajo, ker jih po izročilu smatrajo za svete - enkrat na leto njim v čast priredijo cel praznik. Ampak vse to do neke zdrave mere - ko grejo stvari predaleč, še kak pridejo prav tiste frače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar