Iz Sukhothai-ja sva se odpravila naprej v Chiang Mai. Tokrat sva se odločila za velik javni avtobus, ki je bil dokaj ugoden. Vozila sva se pet ur in po kratkem iskanju našla najin hostel v starem delu mesta znotraj obzidja. Zvečer je začelo deževati, deževalo je celo noč in še polovico drugega dneva. Pozno popoldne, ko je končno ponehalo, sva šla na oglede.
Ker nama primanjkuje časa za severna mesta, sva šla naslednji dan naprej. Tokrat vzhodneje v Mae Sariang, fino vasico z restavracijami in urejenimi guesthouse-i. Vožnja je trajala dobre tri ure kljub kratki razdalji, saj gre za podeželski del države, cesta se dviga in spušča, vse okoli pa gozd ter tu in tam kakšna vas.
Ko sva prispela, je seveda začelo deževati, a domačini se niso dali motiti. Praznovali so polno luno, vso mesto je bilo okrašeno z osvetljenimi laternami, tudi glavni vat je bil poln lučk in obiskovalcev.
Drug dan sva se odločila za obisk toplega vrelca, zato sva najela motor in se odpeljala na 30 kilometrov dolgo pot. Tokrat sva dobila motorno kolo z menjalnikom, ki je najprej povzročal malo preglavic šoferju Luku, a se je hitro unesel.
Cesta je postajala vse slabša, strmo se je dvigala in spuščala, ovinkov je bilo nešteto. Na koncu je bilo več lukenj kot asfalta, a nama je uspelo.
Prispela sva do visečega mostu, ki je vodil do opuščenega kompleksa, naprej od katerega je bil toplotni vrelec, voda v njem ima kar 76 stopinj.
Oskrbnika (majhna punčka in fantek) sta nama napolnila bazen z izvirsko in hladno vodo, da sva se lahko malo namakala.
Pot nazaj je bila naporna, poleg slabe ceste naju je ponovno dobil dež.
Z večerjo sva imela enake probleme kot prejšnji dan, saj v manjših mestih v poceni pokritih stojnicah ne govorijo angleško. Prideva lačna in potem samo kimava, ko nama predlagajo jedi. Včeraj je bilo noro pekoče, danes pa juha, ki bi jo naj jedla s palčkami. Sem pa prišla na svoj račun in po skoraj mesecu dni iskanja končno dobila pravi zeleni čaj.
Izvedela sva, da se zvečer v mestu odvija festival, zato sva se s fotoaparati odpravila na lov. Najprej sva ujela ulično povorko z glasbo, plesom in kičastimi pomanjšanimi templji. Vse se je delilo na več skupin, vsaka je bila drugače oblečena, pa tudi obrazi so se precej razlikovali.
Na koncu večera sva imela še to srečo, da sva ujela čisto pravi tajski boks. Šest pestrih bojev, eden se je končal s knock out-om.
Mestece naju je očaralo s svojo toplino in pestrostjo, zapuščava ga z lepimi spomini, ampak čas naju priganja.
Ker nama primanjkuje časa za severna mesta, sva šla naslednji dan naprej. Tokrat vzhodneje v Mae Sariang, fino vasico z restavracijami in urejenimi guesthouse-i. Vožnja je trajala dobre tri ure kljub kratki razdalji, saj gre za podeželski del države, cesta se dviga in spušča, vse okoli pa gozd ter tu in tam kakšna vas.
Ko sva prispela, je seveda začelo deževati, a domačini se niso dali motiti. Praznovali so polno luno, vso mesto je bilo okrašeno z osvetljenimi laternami, tudi glavni vat je bil poln lučk in obiskovalcev.
Drug dan sva se odločila za obisk toplega vrelca, zato sva najela motor in se odpeljala na 30 kilometrov dolgo pot. Tokrat sva dobila motorno kolo z menjalnikom, ki je najprej povzročal malo preglavic šoferju Luku, a se je hitro unesel.
Cesta je postajala vse slabša, strmo se je dvigala in spuščala, ovinkov je bilo nešteto. Na koncu je bilo več lukenj kot asfalta, a nama je uspelo.
Prispela sva do visečega mostu, ki je vodil do opuščenega kompleksa, naprej od katerega je bil toplotni vrelec, voda v njem ima kar 76 stopinj.
Oskrbnika (majhna punčka in fantek) sta nama napolnila bazen z izvirsko in hladno vodo, da sva se lahko malo namakala.
Pot nazaj je bila naporna, poleg slabe ceste naju je ponovno dobil dež.
Z večerjo sva imela enake probleme kot prejšnji dan, saj v manjših mestih v poceni pokritih stojnicah ne govorijo angleško. Prideva lačna in potem samo kimava, ko nama predlagajo jedi. Včeraj je bilo noro pekoče, danes pa juha, ki bi jo naj jedla s palčkami. Sem pa prišla na svoj račun in po skoraj mesecu dni iskanja končno dobila pravi zeleni čaj.
Izvedela sva, da se zvečer v mestu odvija festival, zato sva se s fotoaparati odpravila na lov. Najprej sva ujela ulično povorko z glasbo, plesom in kičastimi pomanjšanimi templji. Vse se je delilo na več skupin, vsaka je bila drugače oblečena, pa tudi obrazi so se precej razlikovali.
Na koncu večera sva imela še to srečo, da sva ujela čisto pravi tajski boks. Šest pestrih bojev, eden se je končal s knock out-om.
Mestece naju je očaralo s svojo toplino in pestrostjo, zapuščava ga z lepimi spomini, ampak čas naju priganja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar