sobota, 26. oktober 2013

Tajska po najino

Tajska je super dežela za turiste in dobro sva se odločila, da začneva svoje potovanje prav tukaj. Prometne povezave so dobre, nastanitev ne manjka, ljudje so pošteni in prijazni, predvsem pa je ogromno lepega za videt.

V tem prispevku sem želela našteti zanimivosti, kar se (najinega) življenja na Tajskem tiče.


Hrana je poceni, vsaj za naju je bila, ker sva jedla v uličnih restavracijah, stojnicah z mizami in stoli, kjer naju je en obrok za oba stal 2-3€.
Na ulicah dobiš vse, od ražnjičev, narezanega sadja, ocvrtih peciv, mladega kokosa, ki mu odrežejo vrh, in dajo vanj slamico.
Med okusi prevladuje pekoče in sladko, naju je navdušil Pad Thai in kislo-sladke omake z zelenjavo, oreščki in svežim ananasom (tisti, ki je ugotovil, kako dobro ananas paše k mesu, si zasluži vsaj medaljo!) ter bananine palačinke, ki jih prelijejo s sladkim kondenziranim mlekom.



S prilogami so omejeni. Jedla sva riževe rezance, redkeje jajčne rezance, največkrat kuhan riž, ocvrt riž, lepljiv riž, enkrat pa celo krompir. Vsa hrana je v večini ocvrta.V vseh večjih mestih so ameriške franšizne restavracije s hitro hrano, na primer McDonald's, KFC, Burger King.
Od eksotike sva na menijih videla samo polže, žabe, morske prašičke in različne žuželke.



Zelo popularni so dnevni in večerni marketi oziroma tržnice, kjer lahko kupiš, kar ti poželi srce. Na stojnicah prodajajo hrano, smoothi-je, oblačila, pa tudi lepilne trakove, nalepke, vrtalnike, skratka resnično vse.

Dnevna tržnica v Phitsanulok-u.


Najboljše pri stojnicah se nama je zdelo to, da niso postavljene za turiste, kot je to pri nas, ampak da Tajci dejansko tako nakupujejo. Hrano, ki jo kupijo za domov, spakirajo v posamezne vrečke. Torej tudi juhe in omake.

Tajci cel dan jejo! Na ulici boš vedno videl Tajca, ki nekaj melje. Na stojnicah imajo pri sebi krožnike in vedno boš prodajalca zmotil pri obedu. Imajo tudi besedo, ki opisuje, da jedo "za zabavo", imajo pa tudi obrok "po-večerja". Glede na to, koliko cvrtja pojedo, je res čudno, da niso bolj debeli.
Je pa res, da od olja večinoma uporabljajo avokadovo.


Na skoraj vsakem vogalu so trgovine 7-eleven, v katerih poleg hrane prodajajo tudi kozmetiko, zdravila in vse ostale pripomočke za vsakodnevno življenje. Trgovina ima tudi aparat z vrelo vodo, da si lahko kupci naredijo instant kavo ali prelijejo rezance. Pogrejejo in spečejo tudi različne sendviče, klobasice in podobno.

V trgovini stane 1.5 l plastenka vode približno 30 centov, kot tudi različni prigrizki (jogurti, mini pice, kolački, itd), manjša peciva in slani prigrizki pa 25 centov. Pivo v trgovini in restavraciji stane približno toliko kot pri nas, le da velika steklenica vsebuje 6 dl pijače.



Pri prevozu sva imela izbirati med vsem mogočim. Največkrat so to bili cenejši javni avtobusi in minibusi, enkrat vlak, mestni promet pa se je razlikoval. Vozila sva se s taxiji, tuk-tuki, avtobusi pa so bili od večjih pa vse do malih. Ti izgledajo kot poltovornjak s streho in imajo klop na vsaki strani. Notranjost takega poltovornjaka je v Sukhotai-ju bila recimo kar iz lesa.

Lesen avtobus v Suhkotai-ju.


Mestni avtobus v Kanchanaburi-ju.


Ne glede na to, kam in kdaj sva potovala, so bili avtobusi polni, vedno so bili domačini, ki so morali kam priti.

Glavne ceste so v super stanju, stranske so naju razočarale samo enkrat, v Mae Sariang-u, ko sva se peljala do izvira. Takrat je bilo na cesti toliko lukenj, da sva se hecala, da sva očitno že blizu centra Maribora.

Osebni avtomobili domačinov so v nenavadni večini pick-up vozila, v katerem prevažajo med drugim tudi ljudi, zdi pa se tudi, da vsi Tajci vozijo skuterje. Od babic, najstnic s telefonom v roki do štiričlanskih družin (mama zadaj drži dojenčka v naročju).
Pešcev pa definitivno ni nikjer, hodijo samo turisti.

Promet je kaotičen, predvsem v Bangkoku, za pešce večinoma sploh ni semaforjev, pač tečeš preko ceste, ko se ti zdi varno. K nevarnemu prečkanju pripomore tudi to, da za vozila, ki zavijajo levo, semafor ne velja.

Bangkok

V zadnjem mesecu sva prepotovala dober del države in videla vse od velemesta do vasic, kjer sva bila edina belca. Pokrajina je čudovita, cvetoče drevje, palme in riževa polja, vsake toliko se kje pase veliko govedo.
Ljudje so povsod prijazni, vedno pripravljeni pomagati, vsaj tisti, ki ne živijo od turizma. V vseh mestih je veliko potepuških psov, ki živijo v nekakšnem sožitju z ljudmi.

Po vseh mestih, kjer sva videla parke in športna dvorišča, so ob večerih imeli vodeno aerobiko vsak dan, ki je bila številčno obiskana. Če se mi 30 stopinj ne bi zdelo tako zelo vroče, bi se pridružila še sama.



Prav tako so povsod imeli fitnese na prostem - kovinske naprave za vadbo celotnega telesa. Te so bile včasih številnejše in dobro vzdrževane.



Med potjo sva srečala samo eno Slovenko (in še to v McDonald's-u), Mariborčanko, ki dela v Bangkoku pri avstralskem podjetju.V Nong Bua pa sva spoznala Avstralca, ki tam živi, njegov oče pa je bil Slovenec. Zabavno je bilo poslušati njegovo štetje v slovenščini in zgražanje nad našimi davki.

Vsako jutro in večer na javnih mestih zaigrajo himno - ta dogodek sva doživela zanji dan na avtobusni postaji. Vsi prenehajo s svojim delom in spoštljivo vstanejo.

Tajci so nori na klime, ki imajo na prvi vtis samo dve funkiciji - on ali off. Ko je prižgana, je nenormalno hladno, zato se lahko hitro prehladiš na avtobusu ali v trgovini.

Zelo nespoštljivo je, če se pred vstopom v dom ali wat ne sezuješ. To vključuje tudi hostle, manjše zasebne trgovine, frizerske salone, itd. Noge so najnižji del telesa in zato "umazane".

Probleme pri tem, da si bos v stanovanju, sva imela pri uporabi stranišča. Kopalnica in wc sta namreč en prostor brez kakršne prepreke, torej se tuširaš na stranišču. Tla so potem vedno mokra, in ko greš stranišče uporabiti za nekom drugim, se sprašuješ, ali je dovolj dobro ciljal...

Spala sva v hostlih in guesthouse-ih, večinoma s skupno kopalnico, v vasi Nong Bua sva spala v bungalovu iz bambusa.
Cene nočitev so se gibale med dvema in petimi euri (ker sva izbirala najcenejše). Pri izbiri prenočišča si pomagava z internetom in prebirava strani, na katerih ljudje ocenjujejo in komentirajo prenočišča.
Brezžična internetna povezava je načeloma povsod, dela pa včasih boljše in včasih slabše. Internetno kavarno sva koristila samo enkrat, vse prispevke piševa in nalagava s telefona.

Težave s prilagajanjem na drug časovni pas (Tajska je 5 ur pred Slovenijo) sva imela prvih nekaj dni v Bangkoku, potem pa je potovanje postalo prijetnejše. Tudi zato, ker so se večale temperaturne razlike med dnevom in nočjo, da se je dalo lažje spati. V Bangkoku je bilo 29-34 stopinj, severneje pa je sicer veliko več deževalo.

Naju je mesečno potepanje po Tajski stalo 750€, je pa res, da je (še) nisva videla cele. Na dan sva skupaj povprečno porabila 24,22€, najmanj 15€ in največ 32€. Ta znesek vključuje stroške prenočišča, hrano in prevoz.
Seveda bi lahko bilo vse skupaj mnogo dražje, ali pa malo ceneje, težko je cel mesec živeti na minimumu. Prekoračila sva največkrat pri prevozu, ko sva želela čimprej prispeti, in sva vzela karto za prvi ali najhitrejši avtobus.

Spodaj je prikazana najina pot po Tajski. Prepotovala sva 2.450 kilometrov in videla 15 mest. Hvala Eriku za sliko. :)



Tajsko zapuščava z lepimi spomini in vrneva se čez dva meseca, ko vanjo stopiva iz Kambodže.Če bi morala izbrati tri stvari, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin, bi to gotovo bile neštete trgovine 7-eleven, vsaj po pet watov v enem mestu in na tisoče gekonov zunaj in znotraj hiš. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar