Nisva se morala odločiti, kam naprej. Želela sva ostati čimdlje časa na Tajskem, preden greva naprej. Po priporočilih prijateljev sva izbrala Kanchanaburi, prijazno mesto na jugozahodu, ki je obdano z naravo.
Ko sva rezervirala bivanje, nisva vedela, da bo je najin guesthouse oddaljen od mesta nekaj kilometrov, v vasi Nong Bua, in kar malo jezila sva se, ko sva prispela. Pogled na najin bungalov, dom za naslednje tri dni je hitro spremenil najino razpoloženje.
Lastnica Deng je bila zelo gostoljubna, lepo je skrbela za naju, večkrat nama je postregla s tajskim sadjem, zadnji večer nama je pripravila tradicionalno papajino solato (ki je bila, mimogrede, najbolj pekoča na svetu!), s skuterjem sta naju z možem peljala do templja, in zadnji dan na postajo.
Tudi v vasi so naju bili veseli, vsi so naju pozdravljali in se nama nasmihali. Angleško ni govoril skoraj nihče, a vedno, ko sva potrebovala pomoč (pri naročanju večerje ali iskanju prevoza), je priskočil na pomoč kdo, ki je razumel, kaj želiva.
Prvi večer sva si nevede, s kazanjem s prstom, naročila Tom Yum juho, ki si jo, kot sva kasneje ugotovila, skuhaš sam pri mizi. Dobiš več vrst zelišč, zelenjavo, rezance in meso, in to kuhaš v glineni posodi. Za prvič ni bilo slabo, mogoče je okus preveč spominjal na zobno pasto, zaradi meti podobnega zelišča.
Prvi dan sva uživala v ogledih, saj niso bili turistični, ampak vseeno edinstveni. Najprej sva šla v bližnji tempelj, kjer trije menihi izdelujejo kipe Bude, in res jih je bilo na stotine najrazličnejših velikosti, oblik, položajev; sedeči, stoječi, ležeči, pozlačeni, nedokončani...
Nadaljevala sva pot po cesti, ki je vodila v gozd v hrib in po 400 stopnicah sva se znašla pred vhodom v jamo. V enem delu živi menih, v drugem pa je - ja, spet - velik kip Bude. Ta si deli jamo z velikanskimi netopirji, in po zvokoh sodeč najverjetneje še z mnogo drugimi živalmi.
Do domovanja sva želela iti peš, vendar sva zaradi naliva obtičala na pokriti avtobusni postaji, dokler nama ni ponudil prevoza prijazen domačin.
Naslednji dan sva odšla z avtobusom v uro in pol oddaljen nacionalni park Erewan, ki je znan po svojih sedmih slapovih. Tam se je trlo turistov, vsi so se kopali v mlečni vodi, jaz pa sem to izkušnjo zaradi velikih rib, ki grizljajo kopalce, raje preskočila.
Uživala sva v naravi in bujem rastju, dokler ni začelo deževati.
Ko sva prispela v Kanchanaburi, sva si ogledala še slavni most na reki Kwai. Bila je že tema, poti domov pa nisva poznala. Po kratkem tavanju proti mestu sva srečala ob cesti čakajočo gospo, s katero sva šla na nek šolski avtobus do najine vasice, do gueathous-a pa so naju peljali mladi vojaki z avtom. Vse to samo z mahanjem in kazanjem. :)
Ko sva rezervirala bivanje, nisva vedela, da bo je najin guesthouse oddaljen od mesta nekaj kilometrov, v vasi Nong Bua, in kar malo jezila sva se, ko sva prispela. Pogled na najin bungalov, dom za naslednje tri dni je hitro spremenil najino razpoloženje.
Lastnica Deng je bila zelo gostoljubna, lepo je skrbela za naju, večkrat nama je postregla s tajskim sadjem, zadnji večer nama je pripravila tradicionalno papajino solato (ki je bila, mimogrede, najbolj pekoča na svetu!), s skuterjem sta naju z možem peljala do templja, in zadnji dan na postajo.
Tudi v vasi so naju bili veseli, vsi so naju pozdravljali in se nama nasmihali. Angleško ni govoril skoraj nihče, a vedno, ko sva potrebovala pomoč (pri naročanju večerje ali iskanju prevoza), je priskočil na pomoč kdo, ki je razumel, kaj želiva.
Prvi večer sva si nevede, s kazanjem s prstom, naročila Tom Yum juho, ki si jo, kot sva kasneje ugotovila, skuhaš sam pri mizi. Dobiš več vrst zelišč, zelenjavo, rezance in meso, in to kuhaš v glineni posodi. Za prvič ni bilo slabo, mogoče je okus preveč spominjal na zobno pasto, zaradi meti podobnega zelišča.
Prvi dan sva uživala v ogledih, saj niso bili turistični, ampak vseeno edinstveni. Najprej sva šla v bližnji tempelj, kjer trije menihi izdelujejo kipe Bude, in res jih je bilo na stotine najrazličnejših velikosti, oblik, položajev; sedeči, stoječi, ležeči, pozlačeni, nedokončani...
Nadaljevala sva pot po cesti, ki je vodila v gozd v hrib in po 400 stopnicah sva se znašla pred vhodom v jamo. V enem delu živi menih, v drugem pa je - ja, spet - velik kip Bude. Ta si deli jamo z velikanskimi netopirji, in po zvokoh sodeč najverjetneje še z mnogo drugimi živalmi.
Do domovanja sva želela iti peš, vendar sva zaradi naliva obtičala na pokriti avtobusni postaji, dokler nama ni ponudil prevoza prijazen domačin.
Naslednji dan sva odšla z avtobusom v uro in pol oddaljen nacionalni park Erewan, ki je znan po svojih sedmih slapovih. Tam se je trlo turistov, vsi so se kopali v mlečni vodi, jaz pa sem to izkušnjo zaradi velikih rib, ki grizljajo kopalce, raje preskočila.
Uživala sva v naravi in bujem rastju, dokler ni začelo deževati.
Ko sva prispela v Kanchanaburi, sva si ogledala še slavni most na reki Kwai. Bila je že tema, poti domov pa nisva poznala. Po kratkem tavanju proti mestu sva srečala ob cesti čakajočo gospo, s katero sva šla na nek šolski avtobus do najine vasice, do gueathous-a pa so naju peljali mladi vojaki z avtom. Vse to samo z mahanjem in kazanjem. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar