Sangkhlaburi

Do Sangkhlaburija sva potrebovala dobre 4 ure in pol, čeprav je pot dolga le 200 kilometrov. Po mnogih ovinkih, vzponih in spustih, vojaških check point-ih, bujnem rastju in nekaj vasicah, smo končno le prispeli. 

Takoj sva bila razočarana, ker sva spala v temni luknji, nekdanjem skladišču, betonska kopalnica pa je spominjala na klavnico. Nevljudno se nama je zdelo zavrniti prebivališče, ker sta nama ga rezervirala lastnika prejšnjega. Brez njunih priporočil sploh ne bi prišla v ta kraj.

Potem sva mahnila na kosilo, tokrat sva imela težave najti restavracijo. Izbrala sva edino na vidiku, spet naročila s kazanjem s prsti, in dobila na krožnik vsak svojo različico soje, pa tudi juho, in kljub vegetarijanskemu obroku po hitrem postopku vse pojedla.

Ogledala sva si zdaj nekdanji najdaljši lesen most na Tajskem, dolg 400 metrov, del katerega se je pred nedavnim porušil. Zraven je zdaj izdelan plavajoč most iz bambusa.

Vas je blizu meje z Burmo, in most je dal zgraditi menih Luang Pau Utama leta 1986, da je ponovno povezal Burmance in Tajce zaradi jezera ki jih je ločilo (nastalo je zaradi jezu, ki so ga postavili Tajci). V zadnjem času ga Moni uporabljajo v iskanju boljšega življenj po vojni.
Celotno jezero Vajiralongkorn je danes naravni rezervat, na delih pa so naseljeni Moni, ki so si hiše postavili na splavih. Zanimivo jih je bilo videti, kako se milijo s šamponom in skačejo v jezero.

Sangkhlaburi je raznolik, kar se tiče prebivalstva, saj poleg Tajcev tukaj živi več manjšin Burmancev, kar se vidi že po obrazih prebivalcev, njihovih oblačilih in domovih.




Ko se zvečer odpraviva v kavarno z internetom (da, tudi to imajo v kraju, kjer je "end of the road" za popotnike), v celi vasi zmanjka elektrike, in preostane nama samo še spanje.