Zaradi pomanjkanja časa sva se odločila za hitre oglede mest, preden greva v Chiang Rai in čez mejo.
Najina pot se je nadaljevala najprej do simpatičnega manjšega mesta Mae Hong Son, ki pa je bilo za najin okus ravno prav turistično. V mestu je več tržnic, na katerih lahko kupiš vse mogoče, več trgovinic za turiste, ter restavracij. V centru je jezero, za njim pa wat, ob strani pa promenada s stojnicami s hrano, kjer sva jedla tudi midva.
Naslednje jutro sva hotela čimprej v naslednje mesto, Pai, a sva na postaji izvedela, da avtobusi enkostavno pač več ne vozijo tako pogosto, kot piše na voznih redih, in da lahko greva naprej komaj ob štirih popoldne. To ni prišlo v poštev in na najino srečo (ali pa tudi ne) je prišel na postajo zasebni poltovornjak, ki sicer vozi po mestu, in je ravno takrat peljal v Pai. Super! Najprej smo se peljali po pakete, ki sva jih potem imela pri nogah, nato pa se začeli pobirati ostale potnike. Kar neudobno se je sedelo, ko smo na vsaki klopi sedeli štirje, ampak očitno tako računam samo jaz - na koncu se nas je peljalo 20. V odprtem poltovornjaku s streho, po najbolj nemogočih ovinkih in bregovih in prav s ponosom lahko napišem, da nisem niti enkrat bruhala. Čeprav je mnogokrat bilo blizu. Drug del poti sva morala nahrbtnike dati na streho k toni ostale robe, in seveda je tudi tokrat začelo deževati, da sva imela vse stvari premočene.
V glavnem, živa in bolj ali manj zdrava sva se pripeljala v Pai, hipijsko mesto na severu Tajske. Same trgovine s spominki in oblačili, restavracije, rasta bari, izposojevalnice motornih koles in hostli. Turistov približno toliko kot domačinov, to se je spremenilo v zadnjem času, ko je mesto postalo dostopno po cestah, pa tudi letališče imajo. In zdaj očitno prihajajo vsi sem iskat svojo "poduhovljenost" ter jest hamburgerje.
Naslednji dan, ko začuda ni dezevalo, sva si sposodila skuter za cela 2,5€ in se odpeljala pogledat enega od treh slapov v okolici. Razgled med vožnjo je bil osupljiv, saj je bila pokrajina neposeljena, pot pa naju je vodila tudi skozi pravo kitajsko vas.
Kitajci so bežali pred komunistično oblastjo, se tukaj ustalili in si zgradili celo vas. Danes živijo od turistov in jim prodajajo vse mogoče čaje.
Popoldne sva šla z minibusom ponovno preko tisoč in enega ovinka, tokrat nazaj v Chiang Mai, naslednje jutro pa v Chiang Rai (direktne povezave iz Pai-a v Chiang Rai še ni).
Najprej sva počakala, da se izlije, nato pa v mesto. Obiskala sva tudi muzej tajskih hribovskih plemen, kjer sva izvedela marsikaj novega.
Ne morem verjeti, da jutri že potujeva v Laos! Mesec je minil s svetlobno hitrostjo, če bo tudi ostalih pet tako, bova kmalu doma.
Na Tajsko se vrneva čez dva meseca, da si ogledava še vzhod in južni del z otoki
Najina pot se je nadaljevala najprej do simpatičnega manjšega mesta Mae Hong Son, ki pa je bilo za najin okus ravno prav turistično. V mestu je več tržnic, na katerih lahko kupiš vse mogoče, več trgovinic za turiste, ter restavracij. V centru je jezero, za njim pa wat, ob strani pa promenada s stojnicami s hrano, kjer sva jedla tudi midva.
Naslednje jutro sva hotela čimprej v naslednje mesto, Pai, a sva na postaji izvedela, da avtobusi enkostavno pač več ne vozijo tako pogosto, kot piše na voznih redih, in da lahko greva naprej komaj ob štirih popoldne. To ni prišlo v poštev in na najino srečo (ali pa tudi ne) je prišel na postajo zasebni poltovornjak, ki sicer vozi po mestu, in je ravno takrat peljal v Pai. Super! Najprej smo se peljali po pakete, ki sva jih potem imela pri nogah, nato pa se začeli pobirati ostale potnike. Kar neudobno se je sedelo, ko smo na vsaki klopi sedeli štirje, ampak očitno tako računam samo jaz - na koncu se nas je peljalo 20. V odprtem poltovornjaku s streho, po najbolj nemogočih ovinkih in bregovih in prav s ponosom lahko napišem, da nisem niti enkrat bruhala. Čeprav je mnogokrat bilo blizu. Drug del poti sva morala nahrbtnike dati na streho k toni ostale robe, in seveda je tudi tokrat začelo deževati, da sva imela vse stvari premočene.
V glavnem, živa in bolj ali manj zdrava sva se pripeljala v Pai, hipijsko mesto na severu Tajske. Same trgovine s spominki in oblačili, restavracije, rasta bari, izposojevalnice motornih koles in hostli. Turistov približno toliko kot domačinov, to se je spremenilo v zadnjem času, ko je mesto postalo dostopno po cestah, pa tudi letališče imajo. In zdaj očitno prihajajo vsi sem iskat svojo "poduhovljenost" ter jest hamburgerje.
Naslednji dan, ko začuda ni dezevalo, sva si sposodila skuter za cela 2,5€ in se odpeljala pogledat enega od treh slapov v okolici. Razgled med vožnjo je bil osupljiv, saj je bila pokrajina neposeljena, pot pa naju je vodila tudi skozi pravo kitajsko vas.
Kitajci so bežali pred komunistično oblastjo, se tukaj ustalili in si zgradili celo vas. Danes živijo od turistov in jim prodajajo vse mogoče čaje.
Popoldne sva šla z minibusom ponovno preko tisoč in enega ovinka, tokrat nazaj v Chiang Mai, naslednje jutro pa v Chiang Rai (direktne povezave iz Pai-a v Chiang Rai še ni).
Najprej sva počakala, da se izlije, nato pa v mesto. Obiskala sva tudi muzej tajskih hribovskih plemen, kjer sva izvedela marsikaj novega.
Ne morem verjeti, da jutri že potujeva v Laos! Mesec je minil s svetlobno hitrostjo, če bo tudi ostalih pet tako, bova kmalu doma.
Na Tajsko se vrneva čez dva meseca, da si ogledava še vzhod in južni del z otoki
Ni komentarjev:
Objavite komentar