V Lopburiju sva preživela nekaj lepih dni. Vedno je bilo sončno in vroče. Hodila sva na oglede, jedla v uličnih "meals on wheels" restavracijah (kjer so bili na meniju tudi morski prašički), lenarila v najini veliki sobi, skratka uživala.
Zadnji dan, na prvo obletnico poroke, sva praznovala čisto po najino. Po pravem evropskem zajtrku sva si najprej privoščila tajsko masažo, da sta naju tajki dodobra raztegnili, popokali in nama stiščali komolce in kolena v vse dele telesa.
Potem sva najela motorno kolo, da je Luka lahko vadil vožnjo po levi strani cestišča. Čeprav sva bila počasna, mu je šlo super in si zasluži vse pohvale! Peljala sva se do jezera, ki leži 20 km severno od mesta, ob njem pa je Wat Khao Wongkhot, ki je zgrajen v skalo. Prijazni menihi dovolijo vzpon po notranjih stopnicah do razgledne ploščadi, kjer je "Votlina netopirjev" (Bat Cave). Točno ob šestih zvečer, po sončnem zahodu, se iz jame usuje na tisoče netopirjev, ki tvorijo dolgo reko in se skupaj pomikajo skozi nebo. Popolno.
Tudi po temi ni bilo večjih težav z vožnjo do doma, kjer sva si privoščila romantično večerjo v KFC. :)
Na dan odhoda pa žal tokrat nisva imel več sreče kot pameti. Želela sva v Sukhotai, vendar ker ni direktne povezave, sva želela najprej z vlakom v Phitsanulok in od tam z avtobusom do že rezerviranega (in plačanega) hostla v Sukhotai-u. Žal pa bi za avtobus bila prepozna, tudi, če vlak ne bi zamujal. Vendar je. Uro in dvajset minut. To je na Tajskem običajno, res pa sva šla na običajni potniški vlak (ne ekspresnega), ki je osemkrat cenejši, in tudi manj zanesljiv.
Na vlaku se je seveda trlo ljudi, zanimiva pa je bila ponudba hrane in pijače. Prodajalci se s košaro ali hladilno torbo sprehajo gor in dol po vlaku, prodajo pa od pijače, instant hrane, ki jo prelijejo z vročo vodo, sladkarije, porušene ribe ter še in še.
Udobno nama sicer ni bilo, vendar sva uživala v razgledu na riževa polja, štorklje in neskončno veliko vode, ki jo je za seboj pustilo deževno obdobje.
Ko sva prispela na kolodvor v Phitsanulok-u, sva zavila kar v najbližji hotel, ker je imel najcenejše sobe, bolj pa je spominjal na zapor. Naslednji dan sva šla naprej, saj naju mesto ni navdušilo, predvsem pa ne dražje cene za turiste (midva sva recimo dražje plačala hrano in prevoz).
Z minibusom sva hitro prispela v Sukhothai, in si na hitro ogledala nov del mesta.
Naslednji dan sva si rezervirala za ogled zgodovinskega parka v starem delu, center katerega pokriva približno 5 kvadratnih kilometrov. Najela sva kolesi in se odpravila raziskovati. Samo jedro je super za kolesarje in mopediste, saj avti tukaj ne vozijo. Počasi sva kolesarila od enega do drugega wat-a in uživala v razgledu in fotografiranju.
Sukhothai spada pod zaščito UNESCO svetovne dediščine, na 70 kvadratnih kilometrih pa je kar 193 ruševin, vse iz 13.-14. stoletja, ko je bil prestolnica Kraljestva Sukhothai.
Zadnji dan, na prvo obletnico poroke, sva praznovala čisto po najino. Po pravem evropskem zajtrku sva si najprej privoščila tajsko masažo, da sta naju tajki dodobra raztegnili, popokali in nama stiščali komolce in kolena v vse dele telesa.
Potem sva najela motorno kolo, da je Luka lahko vadil vožnjo po levi strani cestišča. Čeprav sva bila počasna, mu je šlo super in si zasluži vse pohvale! Peljala sva se do jezera, ki leži 20 km severno od mesta, ob njem pa je Wat Khao Wongkhot, ki je zgrajen v skalo. Prijazni menihi dovolijo vzpon po notranjih stopnicah do razgledne ploščadi, kjer je "Votlina netopirjev" (Bat Cave). Točno ob šestih zvečer, po sončnem zahodu, se iz jame usuje na tisoče netopirjev, ki tvorijo dolgo reko in se skupaj pomikajo skozi nebo. Popolno.
Tudi po temi ni bilo večjih težav z vožnjo do doma, kjer sva si privoščila romantično večerjo v KFC. :)
Na dan odhoda pa žal tokrat nisva imel več sreče kot pameti. Želela sva v Sukhotai, vendar ker ni direktne povezave, sva želela najprej z vlakom v Phitsanulok in od tam z avtobusom do že rezerviranega (in plačanega) hostla v Sukhotai-u. Žal pa bi za avtobus bila prepozna, tudi, če vlak ne bi zamujal. Vendar je. Uro in dvajset minut. To je na Tajskem običajno, res pa sva šla na običajni potniški vlak (ne ekspresnega), ki je osemkrat cenejši, in tudi manj zanesljiv.
Na vlaku se je seveda trlo ljudi, zanimiva pa je bila ponudba hrane in pijače. Prodajalci se s košaro ali hladilno torbo sprehajo gor in dol po vlaku, prodajo pa od pijače, instant hrane, ki jo prelijejo z vročo vodo, sladkarije, porušene ribe ter še in še.
Udobno nama sicer ni bilo, vendar sva uživala v razgledu na riževa polja, štorklje in neskončno veliko vode, ki jo je za seboj pustilo deževno obdobje.
Ko sva prispela na kolodvor v Phitsanulok-u, sva zavila kar v najbližji hotel, ker je imel najcenejše sobe, bolj pa je spominjal na zapor. Naslednji dan sva šla naprej, saj naju mesto ni navdušilo, predvsem pa ne dražje cene za turiste (midva sva recimo dražje plačala hrano in prevoz).
Z minibusom sva hitro prispela v Sukhothai, in si na hitro ogledala nov del mesta.
Naslednji dan sva si rezervirala za ogled zgodovinskega parka v starem delu, center katerega pokriva približno 5 kvadratnih kilometrov. Najela sva kolesi in se odpravila raziskovati. Samo jedro je super za kolesarje in mopediste, saj avti tukaj ne vozijo. Počasi sva kolesarila od enega do drugega wat-a in uživala v razgledu in fotografiranju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar