Angleži imajo dobro besedo - "overwhelming". Trenutno sem preveč utrujen, da bi se spomnil slovenske različice (v bistvu dvomim, da kot taka sploh obstaja), ampak če bi se je, bi z njo v eno besedo strnil opis Bangkoka. Prestolnica jugovzhodne Azije.
Najino prvo srečanje z Bangkokom je minilo dokaj nevznemirljivo - utrujena od dolge poti sva bila ob prihodu v mestu brez potrebne energije, da bi se dejansko sploh čudila mestnemu utripu. Ko pa sva se v naslednjih dneh dovolj spočila in se (presenetljivo) težko naravnala na nov časovni pas, sva se dejansko začela posvečati mestu. Najprej sva osvojila predel okoli Khaosana, ki živi 24 ur na dan in je nabit s turisti in tistimi, ki od njih živijo - prodajalci vseh mogočih in nemogočih artefaktov (v prvo skupino padejo hrana in obleke, v drugo pa one ocvrte kobilice in škorpijoni na palčki), potem pa sva se po reki odpeljala južno in se počasi peš vračala skozi mesto, da bi si malo "bolj od blizu" ogledala vso zadevo.
Bangkok je živo mesto. In življenje večinoma poteka na ulicah - pogovori, pranje, hranjenje, spanje... vse to med tem, ko se dela "šiht".
Kot turist se lahko počutiš "domačega", ker se dejansko brez večjih težav vključiš v vsakdanjik domačinov - nobenih pogledov od strani, nobenih občutkov nelagodja, ko si edini belec v stranski ulici. Enostavno si pač tam. Ti njih gledaš, ker so zanimivi, oni tebe ne, ker nisi. Edino taksisti so izjema in ti vedno ponujajo svoje usluge (no, nisva si še ogledala rdeče četrti). Ne rečem - dosti je čudovitih watov, (pre)mnogo je gigantskih stavb, uličnih delavnic, mokrih rek... ampak bistvo Bangkoka so ljudje.
In to je to - masa 15 milijonov ljudi (od tega očitno polovica vedno na cesti, glede na promet), ki živi in diha večino svojega vsakdana na ulici in nekaj tisoč turistov vseh vrst in oblik, ki bi si rada vse to ogledala.
Bangkok je res "prekomernoprevzemajoč"!
Najino prvo srečanje z Bangkokom je minilo dokaj nevznemirljivo - utrujena od dolge poti sva bila ob prihodu v mestu brez potrebne energije, da bi se dejansko sploh čudila mestnemu utripu. Ko pa sva se v naslednjih dneh dovolj spočila in se (presenetljivo) težko naravnala na nov časovni pas, sva se dejansko začela posvečati mestu. Najprej sva osvojila predel okoli Khaosana, ki živi 24 ur na dan in je nabit s turisti in tistimi, ki od njih živijo - prodajalci vseh mogočih in nemogočih artefaktov (v prvo skupino padejo hrana in obleke, v drugo pa one ocvrte kobilice in škorpijoni na palčki), potem pa sva se po reki odpeljala južno in se počasi peš vračala skozi mesto, da bi si malo "bolj od blizu" ogledala vso zadevo.
Bangkok je živo mesto. In življenje večinoma poteka na ulicah - pogovori, pranje, hranjenje, spanje... vse to med tem, ko se dela "šiht".
Kot turist se lahko počutiš "domačega", ker se dejansko brez večjih težav vključiš v vsakdanjik domačinov - nobenih pogledov od strani, nobenih občutkov nelagodja, ko si edini belec v stranski ulici. Enostavno si pač tam. Ti njih gledaš, ker so zanimivi, oni tebe ne, ker nisi. Edino taksisti so izjema in ti vedno ponujajo svoje usluge (no, nisva si še ogledala rdeče četrti). Ne rečem - dosti je čudovitih watov, (pre)mnogo je gigantskih stavb, uličnih delavnic, mokrih rek... ampak bistvo Bangkoka so ljudje.
In to je to - masa 15 milijonov ljudi (od tega očitno polovica vedno na cesti, glede na promet), ki živi in diha večino svojega vsakdana na ulici in nekaj tisoč turistov vseh vrst in oblik, ki bi si rada vse to ogledala.
Bangkok je res "prekomernoprevzemajoč"!
Ni komentarjev:
Objavite komentar