petek, 29. november 2013

Zgodovinski park Phanom Rung

Na četrti dan vnovičnega vstopa na Tajsko je končno prišel čas za oglede.
Mesto Nang Rong je veliko, a daleč od turističnega, zato sva komaj dobila skuter v najem.
Videti sva želela približno 30 km oddaljen zgodovinski park Phanom Rung. Znotraj njega se namreč nahaja največje in najbolje ohranjeno svetišče Khmerov, ki so ga gradili med 10. in 13. stoletjem.

Spet sva vozila po levi in se privajala na kaotičen promet. Po slabe pol ure vožnje sva prispela.
Svetišče je bilo zgrajeno na ugasnjenem vulkanu kot hindujski spomenik, kasneje pa je bil spreobrnjen v budistični tempelj.




Ruševine so zelo mogočne, zaradi kamna zelo dobro ohranjene, turistov se kar gnete. Pomemben in zelo lep del svetišča je kamnita promenada s stranskimi stebri iz peščenjaka.


četrtek, 28. november 2013

Spet na Tajskem

Med potovanjem po Laosu sva ponovno spremenila potovalni načrt. Rezervirala sva novoletne počitnice na neobljudenem otoku Koh Rong v Kambodži, to pa pomeni, da še ne smeva vstopiti v državo, ker bi nama do takrat viza že potekla.
Vrnila sva se torej na Tajsko in ogledala si bova še vzhod, kar sva tako ali tako načrtovala. V 15-ih dneh (kolikor je veljavna viza za vstop po kopnem) bova uredila še vize za Burmo, da ne rabima še enkrat zapravljati časa v Bangkoku.

Dolga pot na Tajsko se je začela z zamudo čolna, ki nas je prepeljal iz otoka Don Det na celino. Zbasali so nas na čoln (nekateri so ostali celo brez prevoza, kljub temu, da so imeli karte), in potem smo čakali še na avtobus in na to, da se "organizatorji" prevoznega podjetja odločijo, kako nas bodo razporedili. Končno smo se odpeljali (po mojem kar z javnim avtobusom), in odložili so nas sredi mesta Pakse. Tam so seveda čakali zasebni minibusi, da nas peljejo do meje.
Meja je nekaj posebnega, povsod polno ljudi in stojnic, ki ponujajo izdelke in dobrote iz obeh držav. Po zadnjem nakupu sva se poslovila od Laosa in se "odštemplala".
Peš sva šla do tajske meje, izpolnila potrebne obrazce in kar naenkrat sva bila v civilizaciji. V razmaku kakih sto metrov je bilo vse drugače - široka cesta z narisanimi voznimi pasovi, trgovine, banke in bankomati.

Na srečo sva takoj ujela avtobus do mesta Ubon, in končno je bilo konec celodnevnemu prevažanju. V mestu je trajalo nekaj časa, da sva našla sobo. Prosto so imeli v hudo propadajočem "hotelu" s plesnijo, hladno vodo, in straniščem na štrbunk. Za eno noč je bilo čisto ok.

Naslednji dan sva spet izkusila radost potovanja z vlakom. Tri ure kopanja v lastnem potu, a vsaj večje zamude tokrat ni bilo. Udobje je bilo primerno ceni - vožnja naju je stala 1.5€ za oba.
Prispela sva v mesto Surin, in ostala eno noč. Zvečer sva obiskala market in po dolgem času večerjala dober Pad Thai in bananine palačinke.

Ves čas sva se čudila, kako je vse drugače, večje, asfaltirano. Veliko trgovin in povsod so bile cene na izdelkih, kar v Laosu ni bilo običajno.

Oba sva imela težave z zdravjem, prvič, odkar sva na poti. Luka je bruhal na dan odhoda na Tajsko in na srečo pot preživel brez težav, jaz pa sem dobila vročino na dan odhoda iz Surina. Oba sva bila drug dan popolnoma zdrava, šlo je verjetno za kak neškodljiv virus. Na srečo potujeva z zdravnikom. :)

torek, 26. november 2013

Laos

Laos je za naju predstavljal poseben del potovanja. V državi sva preživela 30 dni, nekaj jih je bilo čudovitih in nekaj malo manj. Polno je bilo nasprotij, ki sva jih tehtala med seboj, in se spraševala, ali je vredno.

Prva ovira je bil prevoz. Razvajena turista s Tajske sva hitro postala iznajdljiva popotnika. Tukaj so povezave redke, najpogosteje na eno razdaljo pelje samo en avtobus - zgodaj zjutraj (to sva se naučila na težji, dražji način). Prevoz nikoli ne odpelje točno, najdlje smo čakali tri ure.
Minibusi in avtobusi so v grozno slabem stanju, in po pogovoru z drugimi imava redek rezultat z nič pokvarjenimi vozili na cesti (ostali so se pogovarjali o tem, kolikokrat se bus ni pokvaril).



Namesto klim imajo vozila odprta okna, ceste pa so zelo prašne, poleg prašnih oblačil in nahrbtnikov je bil rezultat kdaj tudi krvavitev iz nosu. Tuk tuk-i so tukaj večji, s prostorom za (v teoriji) 4 do 12 ljudi, vozijo pa tudi daljše razdalje. Tako sva nekajkrat tudi uživala v vožnji po pet ur z 20-imi drugimi ljudmi.
Najdlje sva se v enem kosu vozila 9,5 ur, navadno pa je bil pri daljših vožnjah postanek za kosilo. Celotno pot prevozi en sam voznik.

Tukaj se vozi po desni strani in šoferji so zmerni, kar se hitrosti tiče, prometa pa je malo.
Pločnikov razen v večjih mestih ni, so pa bile v večini vse ceste, po katerih smo se vozili, asfaltirane. Asfalt je tukaj zelo tanek in ogromno je lukenj na cestišču. Ko bo v državi dovolj denarja, bodo gradbeniki imeli še in še dela.



Država je ena izmed bolj revnih, kar se vidi tudi po načinu gradnje. Hiše so navadno iz lesa ali bambusa (odvisno od dela države in manjšine, ki tam živi), vse je postavljeno na goli zemlji, naokoli pa se prosto sprehaja živina.
Živali tukaj resnično živijo lepo življenje (dokler ne pristanejo na krožniku). Vodni bivoli in krave pomagajo pri oranju, koze, race, goske in kokoši pa se sprehajajo povsod. Živine nisva videla edino v prestolnici, v drugih mestih sva videla vsaj peteline.



Kar 80% prebivalcev živi v ruralnih predelih. Ljudje v hišah iz bambusa in lesa nimajo kopalnice in vode. Stranišče je zunaj hiše (v vasi, kjer sva spala na trekingu, je imelo več hiš skupno "kopalnico"), umivajo pa se v reki.
Tudi v turističnih predelih in nekaterih guesthouse-ih so še vedno stranišča "na štrbunk".



Vsenaokoli ležijo smeti, čeprav se država trudi spremeniti ta trend in vzpodbuja k recikliranju, smeti navadno ležijo povsod, ali pa jih kurijo (tudi gumo in plastiko).

Sever države je redkeje poseljen zaradi hribovite pokrajine, pa tudi bolj reven. Tukaj živijo predvsem Khmuji in Hmongi, ki obdelujejo svojo zemljo, gojijo pa več vrst riža, sadje in zelenjavo, bombaž, in se ukvarjajo z živinorejo in lovom, vse manj pa tudi s pridelavo opija.

Na severu ljudje hodijo naokoli v razcapanih in umazanih oblačilih, pljuvajo naokoli in ti na avtobusu tiščijo noge v naročje.
Pokrajina pa je osupljivo lepa zaradi neokrnjenih gozdov in malih vasic. Z lepo hribovito pokrajino pridejo neskončne ozke ovinkaste ceste, ki se spuščajo in dvigajo. Hitro pade tema, in vožnja postane razburljiva, ko čakaš naslednje vozilo za ovinkom. Ob cesti so postavljeni prometni znaki, ki velijo trobljenje pred ovinki.
Na severu sva postavljala rekorde v vožnji, v petih dneh sva preživela 27 ur na avtobusih.



Ko sva prečesala sever, sva začela potovati v notranjost, ki je postajala vedno bolj turistična in vedno bolj ravna. Od prestolnice je potovanje po južnem repu postalo znosnejše zaradi ravnine, prevozi so bili kvalitetnejši, hitrejši in cenejši.

Vientiane.

Luang Prabang.

Vang Vieng.

Nekaj dni sva se zamudila v mestih, zaključila pa na jugu države na deželi. Pokrajina je tukaj zaradi apnenca čudovita, polna jam in skal, ki se dvigajo iz riževih polj.
Jug se nama je zdel bogatejši, več je bilo zidanih hiš, vasi in mesta pa so bolj pogosta.



Država nima veliko zgodovine, kar se arheologije tiče, večinoma sva si ogledovala bogato naravno dediščino.

Ljudje so na splošno prijazni, znajo vsaj malo angleško, in so navajeni turistov. Prej te ignorirajo, kot bi jim bil zanimiv, z izjemo otrok, ki veselo mahajo in vzklikajo "Sabaidee, hello!".
Ženske so lepotice z zelo dolgimi lasmi, in po vsej državi nosijo tradicionalna, na statve pletena krila.

Vsi hodiijo spat zelo zgodaj, pa tudi vstajajo s sončnim vzhodom, oziroma prej.

Imela sva kar nekaj negativnih izkušenj z vozniki in drugimi delavci v turizmu, ki želijo od obiskovalev čimveč denarja. Slabo luč na Laos so nama vrgli incidenti, kot na primer ta v mestu Pakse: avtobus nas je odložil ob cesti sredi ničesar, nismo vedeli, kje smo, in čisto "slučajno" je bil ob cesti tuk-tuk, ki nas vse nagnetel na zadnje klopi in nam mastno zaračunal nekaj kilometrov do centra.
Tukaj so tudi drugače vse avtobusne postaje izven mest, da lahko od turistov zaslužijo še vozniki.

Avtobusna postaja v mestu Pakse.

Vreme je bilo ves čas najinega potovanja po državi lepo, niti enkrat ni deževalo, in temperature so večinoma čisto znosne, pa tudi pretirane vlage ni. Najhladneje je na severu, približno 18 stopinj, in tam domačini nosijo zimska oblačila. Najin vodnik na trekingu, Feua, se je šalil, da bi cela država umrla, če bi bilo pri njih - 15 stopinj.

Vlada se trudi homogenizirati prebivalstvo, ki ga sestavlja 59 manjšin (več jih je bilo prisilno združenih) in selijo skupaj plemena na isto področje, kjer dobijo tekočo vodo, elektriko in šolo. Plemena imajo različne običaje in govorijo različne jezike.

Razen jeze, ki jo čutijo do koruptivne vlade, so prebivali ponosni, da so iz Laosa. Vse je "Lao style", lao kava, lao čaj, lao glasba, lao hrana... Vse je pristno in super, čaj pri zajtrku, njihovo glasbo lahko slišiš marsikje, pa tudi hrana je nekaj posebnega.

V Laosu poleg Budizma prevladuje animizem, skoraj vse manjšine verujejo v duhove. Imajo svoje običaje za preganjanje zlih duhov, in velikokrat na poti srečaš domačina z belo pleteno zapestnico na desni roki.
Gostitelj jo splete za svojega gosta, zapestnica ga blagoslovi in mu prinese srečo. Tudi Luka jo je prejel od gospe, ki je "blagoslovila" bolanega Izraelca, ki mu je Luka pomagal v vasi Tad Lo.

S kolonizacijo so Francozi prinesli kruh, in sendviče je mogoče kupiti skoraj povsod. To nama je bilo zelo všeč. :)
Bolj omejena sva bila pri kosilu, saj razen ocvrtega riža, rezancev in juhe, drugega na meniju ni bilo. Včasih še draga zahodnjaška hrana, in redko kakšen laap (mleto meso z začimbami in čili paprikami).
Jaz nad hrano nisem bila pretirano navdušena, saj so očitno prepričani, da je svež koriander najbolj super zadeva na svetu, in ga dajo v vso hrano v ogromnih količinah. Zataknilo se mi je tudi pri česnu in čiliju, na splošno pa hrano začinijo z dosti svežimi zelišči.
V državi je veliko Kitajcev in Indijcev, in velikokrat sva, včasih tudi nevede, šla v njihove restavracije. Cene so tam še najnižje, v indijskih pa so stregli dobre zajtrke z jajci in omletami.
Pitna voda je le v plastenkah, ki pa je sumljivega okusa - pridobivajo jo z obratno osmozo in obdelajo z UV svetlobo ter kemičnim mehčalcem.



Trgovin v Laosu ni (z izjemo Vientian-a), vse, kar človek porebuje, prodajajo domačini iz svojih garaž ali stojnic pred hišo. Na enem mestu torej hrana in pijača, toaletne potrebščine, osnovna zdravila, pa tudi zračnice, motorno olje in podobno. Seveda pa nobena stvar nima cene, in ko vprašaš "How much?", ti na kalkulator natipkajo ceno in ti jo pokažejo. Skrbno štejejo ničle - tukaj je vrednost denarja nizka, 1€ je približno 10500 KIP-ov.

Za hrano sva porabila več denarja, kot na Tajskem, zajtrk oz. sendviči so naju stali preračunano 1€- 2€ na osebo, topel obrok pa 1.5€ - 2.5€ na enega.
Velika plastenka vode v trgovini stane 0.5€, 6.4 dl steklenica piva pa v trgovini in restavraciji (!) stane 1€. Lao kava ali čaj staneta od 0.5€ do 1.5€.
Za najem skuterja sva navadno plačala 7€ (na Tajskem pa 5€).

V mesecu dni sva porabila skupaj 810€ za hrano, prevoz in prenočišče, torej 27€ na dan, kar je točno po najinih izračunih za polletno potovanje.

Za prenočišča sva v Laosu plačala malenkost manj, kot na Tajskem, in dobila za to veliko več (v večini primerov). Na severu sva spala za povprečno 6€/sobo s kopalnico, ki je bila brezhibno čista, dobila sva svoji brisači in vodo, v sobi pa je bila tudi televizija (s katero si sicer nisva morala nič početi, ker ne razumeva jezika).
Jug je bil še cenejši, približno 4€ - 5€, vendar so bile sobe slabše, brez kopalnice in s hladno vodo.
Največ sva za sobo plačala v Vientian-u, 10€, najmanj pa na otoku Don Det na skrajnem jugu, 3€ za bungalov s kopalnico in teraso.
V polovici primerov sva imela tudi wi-fi in sva lahko ostala v rednem stiku z domačimi.

Najin bungalov v vasi Tad Lo.

Država ostaja revna predvsem zaradi posledic Skrivne vojne, zaradi neeksplodiranih bomb in ljudje so tukaj marsikaj prestali. Veliko se jih je izselilo in so kot begunci odšli v svet. Kljub temu so nasmejani in odprti.
Otroci nimajo igralnih konzol in računalniških iger, a so srečni (srečnejši), saj lahko odraščajo in se igrajo zunaj, drug z drugim.



Obiskala sva najbolj bombardirane dele države, žal pa velikokrat ni bilo ne table, ne kakršnegakoli drugega opozorila ali opomina na grozovito preteklost. Na juhovzhodu prebivalcev recimo ali sploh ne zanima, ali pa niti ne vedo ničesar o vojni, ki se je odvijala le kakšnih 100 km vzhodneje od njih.



V Laosu sva preživela mesec dni, spala v petnajstih različnih krajih, prepotovala 2800 kilometrov in skupno preživela kar 68 ur na avtobusih.



Je bilo vredno? Verjetno je veliko lažje, če imaš dovolj denarja za letenje, saj v nekaterih delih države enostavno ni ničesar, vrednega ogleda.
Dobre izkušnje in čudovita pokrajina z naravo ter preprosti ljudje oddtehajo tistih nekaj negativnih izkušenj s poti.
Laos ne bo nikoli več takšen, kot je sedaj. Turizem se razvija s svetlobno hitrostjo, in ko bodo deželo očistili bomb, bo tudi potovanje lažje, a izginila bo tako lepa narava in tista pristnost, ki dela Laos tako edinstven.


nedelja, 24. november 2013

Skrivna vojna

V senci vsem dobro znane vietnamske vojne je potekala še ena ameriška vojna proti komunizmu - "Skrivna vojna".

Komaj se je Laos otresel francoske kolonialne nadoblasti, se je na obzorju že risal novi vladar. Leta 1961 je ameriška vlada pod pretvezo boja proti širjenju komunizma v JV Aziji začela ofenzivo na Vietnam. Vietnamska vojna je svetu dobro znana, saj je potekala vsem na očeh in je bila tudi medijsko odmevna, medtem ko so redki takrat vedeli za vojno v Laosu. Če ta sploh lahko nosi oznako vojna - v bistvu je šlo za bombardiranje države z namenom onemogočiti dotok podpornih sredstev in orožja vietnamski vojski na jugu Vietnama, ter zlomiti voljo prebivalcev Laosa.
Uradno seveda vojna nosi oznako "civilna", saj so ZDA najprej le (finančno) podpirale Kraljevo vlado v boju za oblast proti komunističnemu gibanju (ki ga je podpirala Kitajska). Dejstvo pa je, da je denar, ki je prišel iz zahoda, končal v žepih vladajočih posameznikov, ne pa v rokah ljudstva, kar je le še stopnjevalo odpor ljudi do obstoječe oblasti. Novo revolucinarno gibanje, ki je posledično dobivalo vedno večjo podporo prebivalstva, se je imenovalo Pathet Lao. Središče delovanja je imelo v SV delu države, v mestu Vieng Xai (danes imenovanem "rojstni kraj Laosa").
Ko je ameriška vlada spoznala, da samo finančna podpora ne bo dovolj za doseganje njenih ciljev, je v boj vpeljala "podružnico", ki ji umazan način boja ni bil tuj - CIA.
Agentje CIA-e so prebivalstvo (predvsem pripadnike hribovskih plemen), ki je bilo naklonjeno Kraljevi vladi, začeli uriti kot gverilske bojne enote, ki so izvajale akcije po celotni državi (ti ljudje so potem potegnili kratko, ko so jih komunisti po prevzemu oblasti poslali v "prevzgojna taborišča").
Ker pa tudi tovrstne oblike boja niso bile dovolj, so se ZDA na koncu zatekle k odprtemu boju.
Med letoma 1965 in 1974 je Američanom uspelo (brez da bi svet za to vedel) na Laos odvreči 200 milijonov ton bomb - to pomeni 1 letalo vsakih 8 minut, skoraj 9 let oz. 87 ton razstreliva na prebivalca. Sprva vojaške cilje so kmalu zamenjali civilistični - piloti so imeli nalogo bombandirati takorekoč vse, kar se je na tleh premikalo.
Ljudje na vzhodu, ki so bili takrat pod največjim udarom, so se zatekli v jame, ki jih zaradi apnenčaste pokrajine na srečo ni primankovalo. Devet let so svoje življenje skrivali pred grožnjami iz neba in v večjih votlinah ustanovili bivališča, bolnice, šole - celo kinematograf. Polja so obdelovali samo ponoči.
Največja ironija pa je, da jih večina sploh ni vedela kdo in zakaj jih napada.

Posledice nenehnega bombandiranja so bile katastrofalne - poleg neslavnega naslova najbolj bombardirane države na svetu, je življenje izgubilo 30 000 civilistov, nekaj 10 000 pa je bilo ranjenih. Ker pa je četrtina odvrženih bomb ostala neeksplodiranih, je po prenehanju bombardiranja, do danes umrlo še dodatnih 20 000 ljudi.

Američanom se je očitno zdelo vredno zapravit 17 milijonov dolarjev na dan (za popravilo nastale škode jih sedaj porabijo 2,5 milijona letno) za bombardiranje civilnega prebivalstva, na koncu pa so dosegli čisti kontrast tega, kar so si zadali - še bolj so okrepili podporo ljudstva komunističnemu Pathet Lao.
Prebivalstvo čuti posledice "vojne" še danes, ko je bojev že zdavnaj konec - zaradi neeksplodiranih bojnih sredstev v povprečju vsak dan umre ena oseba. Največkrat so to otroci, ki se jim niti sanja ne, kaj je to "skrivna vojna".

sobota, 23. november 2013

Štiri tisoč otokov

Potovanje po Laosu sva zaključila več kot primerno, na Si Phan Don, kar pomeni štiri tisoč otokov. Reka Mekong je tukaj izdolbla delto z veliko otoki, pol katerih izgine v deževnem obdobju.
Več jih je naseljenih, midva sva izbrala Don Det, ker je majhen in lep.

Iz avtobusne postaje v mestu Pakse nas je pritovoril (spet smo bili tri ure nagneteni kot ribe v konzervi) jumbo tuk-tuk do reke, od tam pa smo se s čolnom peljali med otočki in pristali na Don Det.
Peš sva ga mahnila čez majhen otok in uživala ob pogledu na bivole, ki se pasejo na poljih, prvič sva videla tudi žetev riža.



Tokrat sva bila res izbirčna, saj sva vedela, da je tukaj za majhen denar mogoče dobiti veliko. Najela sva svoj bungalov s kopalnico in razgledom na sončni zahod nad reko, cena pa le 3€ za oba.



Tudi večerja je bila ugodna, hrana pa okusna, zato sva se odločila, da tukaj preživiva še zadnja dva dni v tej čudoviti deželi.
Vse obroke sva jedla v isti restavraciji in oba večera sva bila povabljena prisesti k večerji z lastniki. Luka se je seveda obakrat odzval in poskušal pristno lao hrano. Je drugačna od tiste na menijih, a vso to poizkušanje se je zadnji dan izkazalo za slabo idejo.

Spala sva malce slabše, spet so naju zbujali petelini, ki se sprehajajo na najinem dvorišču. Ves otok je poln živine, ki hodi prosto naokoli.
Želela sva videti cel otok, zato sva ga obhodila po obali, potrebovala sva le dobri dve uri (plus obvezni postanki za pivo in šejk).



Naslednji dan sva najela kolesi in se odpravila na sosednji otok Don Khon, ki je z Don Det-om povezan z mostom. Most so zgradili Francozi, in seveda je treba prečkanje plačati.
Peščena pot, polna kamnov, naju je peljala do mogočnih brzic, ki se stekajo na eno stran otoka, nato pa še do dolge peščene plaže.



Po ogledu sva odkolesarila do konca otoka, ker sem si jaz smrtno želela videti ogrožene iravadi delfine, ki jih je tukaj mogoče opazovati v širokem delu reke med Laosom in Kambodžo. Živijo le še v dveh rekah v južni in jugovzhodni Aziji, in nekaterih morskih obalnih predelih.



Čoln naju je peljal v bližino dela reke, kjer se navadno popoldne delfini zadržujejo, in res smo jih videli! Danes jih je tukaj le še kakšnih 20, in res sem vesela, da sva jih imela možnost videti v njihovem naravnem okolju.


četrtek, 21. november 2013

Tad Lo

Vrh glave sva imela velikih mest, zato sva se naslednje jutro odpravila vzhodno, proti vasi Tad Lo.
Na oddaljeno avtobusno postajo sva se tokrat peljala z za naju novo obliko prevoza - motorjem, ki ima ob strani pripet pokrit sedež za dve osebi. Pot je bila vse prej kot udobna, a sva že navajena.



Kmalu je avtobus odrinil proti vasi, tokrat celo točno ob uri. Po krajši vožnji smo prispeli do križišča, kjer smo turisti izstopili. Ker ni bilo druge možnosti, sva s še enim parom "najela" prevoz -motokultivator (sedeli smo v prostoru za poljščine).



Mlad par, ki je bil na medenih tednih, prihaja iz Nemčije, ona je po rodu Poljakinja, on pa Laožan. Rojen je bil v begunskem taboru na Tajskem, ker je njegova družina med vojno pobegnila iz države. Prvič se je vrnil v Laos in vse mu je bilo strašno zanimivo, predvsem to, da vsi govorijo njegov jezik.

Odložili so nas v zadnjem delu vasi, kjer so turistične informacije (!) in več guesthouse-ov. Cel Tad Lo sestavlja približno 50 lesenih hiš, ki so v večini postavljene na stebrih, in kakšnih 10 guesthouse-ov ter 5 "restavracij". To je bil kraj za naju; povsod se sprehaja živina (pujski, goske in race, koze, govedo, pa tudi več zelo prijaznih psov), na travi pa se sušijo čiliji.



Nastanila sva se na začetku, pri francoskih lastnikih, v svojem lesenem bungalovu s teraso. Doktor Luka je takoj šel na delo, ker so meli v sosedni hiši bolanega turista, mladega Izraelca. Diagnoza je bila možna malarija ali denga, zato so ga peljali k zdravniku. Fant je potoval sam, poleg vsega je imel najet skuter iz mesta Pakse, tam pa so za varščino vzeli njegov potni list.

Čez dan sva počivala, šla na sprehod na vse strani vasi, k slapu in slonom, potem pa si privoščila obilno kosilo pri prijetni starejši gospe, ki jo kličejo Madame Pap (zna nekaj malega francosko). Porcije so bile res ogromne, hrana pa okusna in poceni.




Z Izraelcem je bilo zvečer vse huje, zato so ga odpeljali v bolnico. Domačini so se zelo angažirali, v poltovornjaku so peljali nazaj še najet skuter, zraven je šel lastnih guesthouse-a, v katerem je živel, in Luka. Tokrat je bilo treba iti v Pakse, pozno zvečer, in vsi so bili pripravljeni pomagat. Upam, da se nama fant čimprej oglasi in javi, kako je z njegovim zdravjem.

Prvo noč sva slabo spala zaradi vseh mogočih živalskih zvokov. Malo naprej od naju so ponoči oropali dve Kanadčanki, iz sobe so jima odnesli nahrbtnik, medtem, ko sta spali!
Po zajtrku sva si sposodila motorno kolo in se odpeljala skozi nekaj etničnih vasi do visokega slapa. Struga je bila toliko suha, da sva lahko hodila po njem na robu pečine. Razgled na Boloven Plateau je bil čudovit.



Tukaj gojijo kavo, in tudi midva sva jo imela priložnost poskusiti v vaški prodajalni kave, kjer so namesto pepelnikov imeli polovice malih bomb.
Tudi drug slap ni bil nič manj mogočen, po vsej dolžini reke pa srečuješ domačine, ki v reki umivajo oblačila, svoje lase in zobe, in seveda tudi sebe.

Pot sva zaključila z manjšim incidentom - mojim naslanjanjem noge na razbeljeno izpušno cev najinega skuterja. Razen mehurjev ni hujšega. Sem lahko še jaz v reki namakala vsaj svoje noge.

Drugo noč sva spala trdneje, in zjutraj sva morala že nadaljevati svoje potovanje. Madame Pap naju je objela v slovo, midva pa sva odpešačila do križišča, in čakala na naslednji avtobus.

torek, 19. november 2013

Od mesta do mesta

Od jame je sledila mučna pot do glavne ceste. Vsi turisti smo se zbrali (skupaj nas je bilo 11) in odšli z jumbo tuk-tukom do naslednje, večje vasi, od koder bi naj bila linija do mesta Tha Khaek. Povezave žal ni bilo, zato smo se ponovno s težavo stisnili do naslednjega mesta, kjer smo ponovno prestopili. Vožnja je trajala skupaj 5 ur, in močno nas je prepihalo, najedli smo se praha, pa tudi vozniki so po moje obogateli na naš račun.

V Tha Khaeku sva s komaj našla prosto sobo, ki je bila dovolj kvalitetna glede na ceno, nato pa je sledil še podvig najti večerjo. Pristala sva na lokalni avtobusni postaji, kjer nihče ni znal angleško...kako se ta zgodba nadaljuje, pa že vemo.

Zjutraj sva odpešačila na postajo, in dobila avtobus za naprej v Savannakhet. Po nekajurni vožnji je spet sledil pravi pohod do izbranega guesthouse-a (vodnik bom počasi zažgala, ker vedno zavaja z razdaljami), ki je bil navadna luknja, in še brez tople vode. Super za dnevni oddih, v mestu pa tudi ni bilo nič za videt. V bistvu sva spet samo jedla in visela na internetu (ja, tukaj so ga celo imeli).



V nedeljo sva šla v Pakse, 6 ur vožnje oddaljeno mesto, ki je bilo spet brez česarkoli za videt in doživet. Najprej nas je avtobus odložil sredi ničesa, in ker nismo vedeli, kam naprej, smo drago plačali tuk-tuk. Voznik nas je nagnetel na zadnje sedeže, med vožnjo pa s strehe še izgubil kovček (ima srečo, da ne mojega nahrbtnika). V mestu sva iskala primerno prenočišče, in pristala v ne tako ugodnem propadajočem guesthouse-u, ki bi naj imel posteljne stenice (po navedbah z interneta). Na srečo jih to noč ni bilo.

Zjutraj sva vstala ob 5.40 (to je za mene bolj kot ne sredi noči), saj sva končno želela videti jutranjo daritev hrane menihom. Prej je izgledalo, kot da jih zasledujeva po mestu s fotoaparatom. Vseeno je bilo lepo videti spoštovanje, ki jim ga domačini kažejo s pripravo hrane, ki jim jo potem kleče darujejo.




Upam, da sva zaključila s skakanjem po mestih. Komaj čakam spet hribovito deželo!

ponedeljek, 18. november 2013

Jama Kong Lo

Tokrat naju je pot ponovno vodila na podeželje, v vas Kong Lo.
Avtobus nas je pripeljal do edinega gueathous-a, in vsi belci smo izstopili. Razgled je bil (kot vedno) osupljiv, za požetimi riževimi polji so se dvigale skale, živina pa se je prosto sprehajala naokoli.



Po zajtrku je Luka sklenil še eno novo prijateljstvo, potem pa sva se odpravila nekaj sto metrov naprej.



Najprej sva vstopila v nacionalni park Phu Hin Bun naredila kratek sprehod in prišla skoraj do jame. Plačala sva skromnih 10€, in s tem dobila svoj čoln in voznika ter obvezen rešilni jopič. Sprehodili smo se po peščeni plaži in prispeli do ustja jame Tham Kong Lo, kjer smo se vkrcali.



Čoln je bil moker in kot smo kasneje ugotovili, je puščal. Kmalu sva ugotovila, zakaj.

Jamo je izdobla reka skozi apnenec, tako da je danes plovna čez vseh 7,5 km. Na nekaterih mestih je široka 90 in visoka kar 100 metrov. Na trenutke se tudi precej zoži in strop spusti, da se človek prav neprijetno počuti.

Naš čoln se je hitro gibal skozi zelenomodro vodo, delal ovinke tam, kjer se ni videlo stene jame, in včasih smo podrasali po tleh ali robu, od tam torej luknje.

V deževnem obdobju se jama lahko napolni do vrha, prav nenavadno je bilo videti hlode lesa, ki so se zataknili na stropu med apnenčastimi tvorbami.

Po nekajminutni vožnji sva izstopila in se vzpela po urejenih stopnicah do osvetljenih stalaktitov, stalagmitov, stebrov in gob, na drugi strani pa se spet spustila v temo vse do vode.



Mešani občutki so me preplavljali, ko smo vozili skozi temo, rahla klastrofobija in strah, po drugi strani pa veličastnost jame in veselje, ker jo lahko ta trenutek in v tej obliki sploh doživljam.
Jamo so prvič v celoti prevozili leta 1995, uredili in odprli za obiskovalce pa šele 2008.

Na drugi strani smo izpluli. Zelena voda, ki se vije med gozdom, za njim pa visoke skale, nas je pripeljala do plemenske vasi. Na hitro sva si jo ogledala in ko je najin voznik izpraznil vodo iz čolna, smo šli še v drugo smer.
Tokrat je šlo hitreje, saj smo vozili s tokom in tudi izstopala nisva.



Neverjetno se zdi, da je znotraj temne in hladne jame tudi življenje. Videla sva speče netopirje, pa tudi kobilice, pajkov žal ne, a bi naj tudi živeli v njej.

Doživetje je bilo izjemno, in še močneje sem začutila spoštovanje do narave. Ogled jame je bila zame edinstvena izkušnja, a če bi mi kdo rekel, da ga moram opraviti brez naglavne svetilke, bi ga najverjetneje izpustila.

petek, 15. november 2013

Treking - 1. dan

Za treking sva se odločala vse od Tajske, ampak se je vedno našlo nekaj, kar naju je odvrnilo - v Mae Hong Son-u je bilo avtentično, ampak predrago, v Chiang Mai-ju preveč komercialno, v Pai-ju še bolj, v Laosu pa je vedno grozil dež. Vse do Nong Khiawa. Glede ponudnikov niti ni bilo pretirane izbire in na koncu sva se odločla za edinega lokalnega - kljub temu, da sva bila edina v "skupini", se nama cena ni zdela previsoka.

In tako sva se na sončno četrkovo jutro narisala pri agenciji, kjer sva pustila odvečno prtljago in se natovorila z vodo. Po kratki (7 km) vožnji do bližnje vasi (kjer smo pobrali lokalnega vodnika), nas je na pot krenilo pet - poleg naju in omenjenega vodnika še najin vodič in njegov kolega.
Začetek je bil, kot vsa prva srečanja - zadržan. Po uvodni predstavitvi (jaz sem njihova imena pozabil v eni minuti), smo pogovore po poti nadaljevali vsak v svojem jeziku. Vmes so padala vljudnostna vprašanja v stilu "Od kod sta?" (pojma niso meli, kje je Slovenija, so pa vsaj vedli, da sva iz Evrope), "Kaj počneta doma?", ... Priznam pa, da mi ni bilo čisto vseeno, da greva sama v gozd Bogu za hrbet s tremi z mačetami oboroženimi domačini (krivično od mene, res, ampak zdrava mera previdnosti nikoli ne škodi).

Med hojo sva tu pa tam dobila za poskusit kakšen kisel plevel ali pa koren neke čudne rastline - kar je pač rastlo ob poti.
Od začetka je vse skupaj delovalo dokaj turistično (hodli smo po makadamski cesti in oni trije so bli v japonkah) in malo sva se bala, da sma se z izbiro agencije najeb**a.

Na srečo se najini strahovi niso uresničili (čeprav sem si kasneje vmes želel, da bi se), in kmalu smo cesto zamenjali za utrjene peš poti, ki so se vile med zelenimi riževimi polji.



Postanki so bili redki (nekaj sem jih izsilil jaz, da sem lahko fotografiral), in pot je počasi, ampak vztrajno silila navkreber (vsi, razen lokalnega vodnika, ki je drugače izurjen lovec, smo kmalu komaj dihali).
Dobri 2 uri kasneje smo prvič prestopli prag "gozda" (pri nas temu pravimo džungla) - tema sredi dneva, vlaga, da komaj dihaš, ogromna drevesa, spodaj pa vse preraščeno z neprehodno podrastjo. Na srečo je dovolj "strešnih oken", da vsaj vidiš kje hodiš (čeprav je včasih podrast tako gosta, da tudi to odpade). Se je pa pametno držat uhojenih poti, ker je v Laosu še vedno nekaj milijonov neeksplodiranih bojnih sredstev iz časa vietnamske vojne (pa pa noge).



Prvi pravi postanek je sledil na polovici poti, ko so nama privoščili zasluženo kosilo - najprej so "mačetarji" očistili manjšo čistino vseh možnih kačjh skrivališč, potem pa pogrnili zemljo z bananimi listi. Ne vem, al je bila kriva moja sestradanost al pa je hrana res bila tak dobra - boljše v Laosu še nisem jedel."Lepljivi riž" si z rokami zvaljaš v kroglico, ki jo potem pomakaš v vse možne omakice, začinjene s po poti nabranimi svežimi zelišči. Za sladico je sledila banana, namesto kave pa cigareta iz domačega tobaka, zvita v posušenem bananinem listu.



Po obilni pojedini smo ubrali malo počasnejši tempo, čeprav je teren še vedno zahteval dosti mučenja. Vodnik je vsako tolko pokazal  nekam v goščavo, kjer naj bi blia kača/zanimiv ptič, jaz pa sem bil preveč slep, da bi karkoli videl, zato sem samo modro kimal.

Ko smo končno zapustili gozd, sva se najprej veselila, ampak smo kmalu premagovali srtrmine pod žgočim soncem, in je bilo veselja konec.



Po šestih urah hoje smo dosegli naš cilj -vas, kjer živijo pripadniki hribovskega plemena Khmu.
Presenetljivo so naju sprejeli z velikim in pristnim navdušenjem. Pet minut kasneje pa se z nama ni ubadal noben več (edino otrokom sva bila zanimiva).



Vsi, razen našega vodnika, smo čutili posledice celodnevne hoje in se predajali počitku, on pa je šel na lov in se ni vrnil do poznega večera.
Čeprav tudi najino poležavanje ni trajalo dolgo, ker je bilo treba it nalovit ribe za večerjo (spet 20 min hoje v breg do bližnjega ribnika).



Večerje si na srečo nisva rabila pripravit sama (ribe pa sem valda čistil jaz), tako da sva se šla "tuširat" v "kopalnico" (lesena koliba poleg kurnika, not je wc na štrbunk in velik čeber z vodo iz kateraga jo zajemaš in polivaš po sebi), potem pa naju je vodič peljal še na drugo stran reke, kjer živi pleme Khmong-ov.



Večerjo smo jedli v gostiteljevi koči - za moje pojme spet neverjetna hrana, okoli mize pa je krožil domač viski (jaz sem lahko pil za dva, ker Nina ne mara viskija, tak da sem izpadel še bolj vljuden).



Po obedu smo se posedli okoli ognja pred hišo in malo debatirali o politični situaciji v Laosu. Celodnevna hoja je terjala svoje žrtve in midva sva padla okoli pol desetih...

Treking - 2. dan

Noč ni prinesla zasluženega počitka - tanka "stena" iz bambusa ni zadržala vseh možnih čudnih zvokov. Ob štirih so potem začeli gnjavit petelini, pol ure kasneje pa so se začeli prebujat prvi vaščani. Pohvalno, da radi začenjajo dan zgodaj, čeprav bi vaški kovač mirno lahko začel svoja opravila kako uro kasneje.



Zajtrk ni bil po najinem okusu (pekoča juha z rezanci), sledil je še hiter ogled vasi (lahko sem si od blizu ogledal kovača, kako kuje to čudovito glasbo) in novozgrajene šole, ki so jo postavili prostovoljci iz Evrope. Na vprašanje, kje dobijo železo za kovanje, je vodič z nasmeškom odgovoril: "Bombs!"



Program trekinga je za ta dan obetal "dve uri lahke hoje do reke, od koder je še ena ura zmerne hoje do bližnjega slapa". Mhm. Iz nama takrat neznanega razloga smo hojo začeli z zelo hitrim tempom in ker je večina poti vodila med travniki in polji brez sence, dan pa je bil izredno vroč, nama je voda hitro pošla in pri obeh so se začeli kazati prvi znaki dehidracije. Huje je bilo Nini, ki zaradi svoje konstitucije nima ravno dosti "zaloge" tekočin v sebi. Na srečo smo kmalu dosegli manjšo vas, kjer smo si privoščili malo počitka in obnovili rezerve.



Hoje pa kr ni bilo konec. Po dobrih treh urah (lahkega teka) smo nato končno prispeli do obrežja reke, kjer nas je že čakala ladjica za prevoz na drugo stran.



Prečkanje je na srečo prineslo tudi malo bolj prijazen teren (dosti več sence), bližina potokov pa je malo ohladila razbeljen zrak, tako da je bilo napredovanje malenkost bolj znosno.
Zadnji del poti je celo potekal po strugi - gladina vode je zaradi začetka sušnega obdobja že toliko padla, da smo lahko poskakovali iz ene skale na drugo.



Čeprav sem vmes že bil prepričan, da ne bom nikoli dočakal, smo sčasoma le dosegli težko pričakovani cilj - slap s tolmunom za kopanje in prostor za kosilo.



Tukaj se je tudi izkazalo, zakaj je bilo treba prej tako dirkat - agencija je za ta dan organizirala še  enodnevni izlet do slapa in večina izletnikov se je nazaj vrnila s kanuji, dveh debelih vzhodnoevropejcev pa očitno ni bilo dovolj v hlačah in so ju za povratek želeli priključit nama (ko smo se potem vračali, sem si potihem želel, da bi vsaj eden izmed njiju vseeno doživel radosti utapljanja).
Veselih trenutkov ob slapu je bilo kmalu konec in sledil je le še enourni sprehod nazaj do reke od koder sva med ležerno vožnjo po reki lahko občudovala vodne bivole ter se vrnila nazaj do "domačega" mesta.



Najino dvodnevno popotovanje je bilo verjetno eno izmed boljših doživetij v Laosu in čeprav nimava na tem podričju ravno dosti izkušenj, lahko vseeno mirno napišem, da sva na koncu dobila točno to, kar sva si želela od trekinga - pristno izkušnjo s prijaznimi domačini v neokrnjeni naravi.