Laos je za naju predstavljal poseben del potovanja. V državi sva preživela 30 dni, nekaj jih je bilo čudovitih in nekaj malo manj. Polno je bilo nasprotij, ki sva jih tehtala med seboj, in se spraševala, ali je vredno.
Prva ovira je bil prevoz. Razvajena turista s Tajske sva hitro postala iznajdljiva popotnika. Tukaj so povezave redke, najpogosteje na eno razdaljo pelje samo en avtobus - zgodaj zjutraj (to sva se naučila na težji, dražji način). Prevoz nikoli ne odpelje točno, najdlje smo čakali tri ure.
Minibusi in avtobusi so v grozno slabem stanju, in po pogovoru z drugimi imava redek rezultat z nič pokvarjenimi vozili na cesti (ostali so se pogovarjali o tem, kolikokrat se bus ni pokvaril).
Namesto klim imajo vozila odprta okna, ceste pa so zelo prašne, poleg prašnih oblačil in nahrbtnikov je bil rezultat kdaj tudi krvavitev iz nosu. Tuk tuk-i so tukaj večji, s prostorom za (v teoriji) 4 do 12 ljudi, vozijo pa tudi daljše razdalje. Tako sva nekajkrat tudi uživala v vožnji po pet ur z 20-imi drugimi ljudmi.
Najdlje sva se v enem kosu vozila 9,5 ur, navadno pa je bil pri daljših vožnjah postanek za kosilo. Celotno pot prevozi en sam voznik.
Tukaj se vozi po desni strani in šoferji so zmerni, kar se hitrosti tiče, prometa pa je malo.
Pločnikov razen v večjih mestih ni, so pa bile v večini vse ceste, po katerih smo se vozili, asfaltirane. Asfalt je tukaj zelo tanek in ogromno je lukenj na cestišču. Ko bo v državi dovolj denarja, bodo gradbeniki imeli še in še dela.
Država je ena izmed bolj revnih, kar se vidi tudi po načinu gradnje. Hiše so navadno iz lesa ali bambusa (odvisno od dela države in manjšine, ki tam živi), vse je postavljeno na goli zemlji, naokoli pa se prosto sprehaja živina.
Živali tukaj resnično živijo lepo življenje (dokler ne pristanejo na krožniku). Vodni bivoli in krave pomagajo pri oranju, koze, race, goske in kokoši pa se sprehajajo povsod. Živine nisva videla edino v prestolnici, v drugih mestih sva videla vsaj peteline.
Kar 80% prebivalcev živi v ruralnih predelih. Ljudje v hišah iz bambusa in lesa nimajo kopalnice in vode. Stranišče je zunaj hiše (v vasi, kjer sva spala na trekingu, je imelo več hiš skupno "kopalnico"), umivajo pa se v reki.
Tudi v turističnih predelih in nekaterih guesthouse-ih so še vedno stranišča "na štrbunk".
Vsenaokoli ležijo smeti, čeprav se država trudi spremeniti ta trend in vzpodbuja k recikliranju, smeti navadno ležijo povsod, ali pa jih kurijo (tudi gumo in plastiko).
Sever države je redkeje poseljen zaradi hribovite pokrajine, pa tudi bolj reven. Tukaj živijo predvsem Khmuji in Hmongi, ki obdelujejo svojo zemljo, gojijo pa več vrst riža, sadje in zelenjavo, bombaž, in se ukvarjajo z živinorejo in lovom, vse manj pa tudi s pridelavo opija.
Na severu ljudje hodijo naokoli v razcapanih in umazanih oblačilih, pljuvajo naokoli in ti na avtobusu tiščijo noge v naročje.
Pokrajina pa je osupljivo lepa zaradi neokrnjenih gozdov in malih vasic. Z lepo hribovito pokrajino pridejo neskončne ozke ovinkaste ceste, ki se spuščajo in dvigajo. Hitro pade tema, in vožnja postane razburljiva, ko čakaš naslednje vozilo za ovinkom. Ob cesti so postavljeni prometni znaki, ki velijo trobljenje pred ovinki.
Na severu sva postavljala rekorde v vožnji, v petih dneh sva preživela 27 ur na avtobusih.
Ko sva prečesala sever, sva začela potovati v notranjost, ki je postajala vedno bolj turistična in vedno bolj ravna. Od prestolnice je potovanje po južnem repu postalo znosnejše zaradi ravnine, prevozi so bili kvalitetnejši, hitrejši in cenejši.
Nekaj dni sva se zamudila v mestih, zaključila pa na jugu države na deželi. Pokrajina je tukaj zaradi apnenca čudovita, polna jam in skal, ki se dvigajo iz riževih polj.
Jug se nama je zdel bogatejši, več je bilo zidanih hiš, vasi in mesta pa so bolj pogosta.
Država nima veliko zgodovine, kar se arheologije tiče, večinoma sva si ogledovala bogato naravno dediščino.
Ljudje so na splošno prijazni, znajo vsaj malo angleško, in so navajeni turistov. Prej te ignorirajo, kot bi jim bil zanimiv, z izjemo otrok, ki veselo mahajo in vzklikajo "Sabaidee, hello!".
Ženske so lepotice z zelo dolgimi lasmi, in po vsej državi nosijo tradicionalna, na statve pletena krila.
Vsi hodiijo spat zelo zgodaj, pa tudi vstajajo s sončnim vzhodom, oziroma prej.
Imela sva kar nekaj negativnih izkušenj z vozniki in drugimi delavci v turizmu, ki želijo od obiskovalev čimveč denarja. Slabo luč na Laos so nama vrgli incidenti, kot na primer ta v mestu Pakse: avtobus nas je odložil ob cesti sredi ničesar, nismo vedeli, kje smo, in čisto "slučajno" je bil ob cesti tuk-tuk, ki nas vse nagnetel na zadnje klopi in nam mastno zaračunal nekaj kilometrov do centra.
Tukaj so tudi drugače vse avtobusne postaje izven mest, da lahko od turistov zaslužijo še vozniki.
Vreme je bilo ves čas najinega potovanja po državi lepo, niti enkrat ni deževalo, in temperature so večinoma čisto znosne, pa tudi pretirane vlage ni. Najhladneje je na severu, približno 18 stopinj, in tam domačini nosijo zimska oblačila. Najin vodnik na trekingu, Feua, se je šalil, da bi cela država umrla, če bi bilo pri njih - 15 stopinj.
Vlada se trudi homogenizirati prebivalstvo, ki ga sestavlja 59 manjšin (več jih je bilo prisilno združenih) in selijo skupaj plemena na isto področje, kjer dobijo tekočo vodo, elektriko in šolo. Plemena imajo različne običaje in govorijo različne jezike.
Razen jeze, ki jo čutijo do koruptivne vlade, so prebivali ponosni, da so iz Laosa. Vse je "Lao style", lao kava, lao čaj, lao glasba, lao hrana... Vse je pristno in super, čaj pri zajtrku, njihovo glasbo lahko slišiš marsikje, pa tudi hrana je nekaj posebnega.
V Laosu poleg Budizma prevladuje animizem, skoraj vse manjšine verujejo v duhove. Imajo svoje običaje za preganjanje zlih duhov, in velikokrat na poti srečaš domačina z belo pleteno zapestnico na desni roki.
Gostitelj jo splete za svojega gosta, zapestnica ga blagoslovi in mu prinese srečo. Tudi Luka jo je prejel od gospe, ki je "blagoslovila" bolanega Izraelca, ki mu je Luka pomagal v vasi Tad Lo.
S kolonizacijo so Francozi prinesli kruh, in sendviče je mogoče kupiti skoraj povsod. To nama je bilo zelo všeč. :)
Bolj omejena sva bila pri kosilu, saj razen ocvrtega riža, rezancev in juhe, drugega na meniju ni bilo. Včasih še draga zahodnjaška hrana, in redko kakšen laap (mleto meso z začimbami in čili paprikami).
Jaz nad hrano nisem bila pretirano navdušena, saj so očitno prepričani, da je svež koriander najbolj super zadeva na svetu, in ga dajo v vso hrano v ogromnih količinah. Zataknilo se mi je tudi pri česnu in čiliju, na splošno pa hrano začinijo z dosti svežimi zelišči.
V državi je veliko Kitajcev in Indijcev, in velikokrat sva, včasih tudi nevede, šla v njihove restavracije. Cene so tam še najnižje, v indijskih pa so stregli dobre zajtrke z jajci in omletami.
Pitna voda je le v plastenkah, ki pa je sumljivega okusa - pridobivajo jo z obratno osmozo in obdelajo z UV svetlobo ter kemičnim mehčalcem.
Trgovin v Laosu ni (z izjemo Vientian-a), vse, kar človek porebuje, prodajajo domačini iz svojih garaž ali stojnic pred hišo. Na enem mestu torej hrana in pijača, toaletne potrebščine, osnovna zdravila, pa tudi zračnice, motorno olje in podobno. Seveda pa nobena stvar nima cene, in ko vprašaš "How much?", ti na kalkulator natipkajo ceno in ti jo pokažejo. Skrbno štejejo ničle - tukaj je vrednost denarja nizka, 1€ je približno 10500 KIP-ov.
Za hrano sva porabila več denarja, kot na Tajskem, zajtrk oz. sendviči so naju stali preračunano 1€- 2€ na osebo, topel obrok pa 1.5€ - 2.5€ na enega.
Velika plastenka vode v trgovini stane 0.5€, 6.4 dl steklenica piva pa v trgovini in restavraciji (!) stane 1€. Lao kava ali čaj staneta od 0.5€ do 1.5€.
Za najem skuterja sva navadno plačala 7€ (na Tajskem pa 5€).
V mesecu dni sva porabila skupaj 810€ za hrano, prevoz in prenočišče, torej 27€ na dan, kar je točno po najinih izračunih za polletno potovanje.
Za prenočišča sva v Laosu plačala malenkost manj, kot na Tajskem, in dobila za to veliko več (v večini primerov). Na severu sva spala za povprečno 6€/sobo s kopalnico, ki je bila brezhibno čista, dobila sva svoji brisači in vodo, v sobi pa je bila tudi televizija (s katero si sicer nisva morala nič početi, ker ne razumeva jezika).
Jug je bil še cenejši, približno 4€ - 5€, vendar so bile sobe slabše, brez kopalnice in s hladno vodo.
Največ sva za sobo plačala v Vientian-u, 10€, najmanj pa na otoku Don Det na skrajnem jugu, 3€ za bungalov s kopalnico in teraso.
V polovici primerov sva imela tudi wi-fi in sva lahko ostala v rednem stiku z domačimi.
Država ostaja revna predvsem zaradi posledic Skrivne vojne, zaradi neeksplodiranih bomb in ljudje so tukaj marsikaj prestali. Veliko se jih je izselilo in so kot begunci odšli v svet. Kljub temu so nasmejani in odprti.
Otroci nimajo igralnih konzol in računalniških iger, a so srečni (srečnejši), saj lahko odraščajo in se igrajo zunaj, drug z drugim.
Obiskala sva najbolj bombardirane dele države, žal pa velikokrat ni bilo ne table, ne kakršnegakoli drugega opozorila ali opomina na grozovito preteklost. Na juhovzhodu prebivalcev recimo ali sploh ne zanima, ali pa niti ne vedo ničesar o vojni, ki se je odvijala le kakšnih 100 km vzhodneje od njih.
V Laosu sva preživela mesec dni, spala v petnajstih različnih krajih, prepotovala 2800 kilometrov in skupno preživela kar 68 ur na avtobusih.
Je bilo vredno? Verjetno je veliko lažje, če imaš dovolj denarja za letenje, saj v nekaterih delih države enostavno ni ničesar, vrednega ogleda.
Dobre izkušnje in čudovita pokrajina z naravo ter preprosti ljudje oddtehajo tistih nekaj negativnih izkušenj s poti.
Laos ne bo nikoli več takšen, kot je sedaj. Turizem se razvija s svetlobno hitrostjo, in ko bodo deželo očistili bomb, bo tudi potovanje lažje, a izginila bo tako lepa narava in tista pristnost, ki dela Laos tako edinstven.
Prva ovira je bil prevoz. Razvajena turista s Tajske sva hitro postala iznajdljiva popotnika. Tukaj so povezave redke, najpogosteje na eno razdaljo pelje samo en avtobus - zgodaj zjutraj (to sva se naučila na težji, dražji način). Prevoz nikoli ne odpelje točno, najdlje smo čakali tri ure.
Minibusi in avtobusi so v grozno slabem stanju, in po pogovoru z drugimi imava redek rezultat z nič pokvarjenimi vozili na cesti (ostali so se pogovarjali o tem, kolikokrat se bus ni pokvaril).
Namesto klim imajo vozila odprta okna, ceste pa so zelo prašne, poleg prašnih oblačil in nahrbtnikov je bil rezultat kdaj tudi krvavitev iz nosu. Tuk tuk-i so tukaj večji, s prostorom za (v teoriji) 4 do 12 ljudi, vozijo pa tudi daljše razdalje. Tako sva nekajkrat tudi uživala v vožnji po pet ur z 20-imi drugimi ljudmi.
Najdlje sva se v enem kosu vozila 9,5 ur, navadno pa je bil pri daljših vožnjah postanek za kosilo. Celotno pot prevozi en sam voznik.
Tukaj se vozi po desni strani in šoferji so zmerni, kar se hitrosti tiče, prometa pa je malo.
Pločnikov razen v večjih mestih ni, so pa bile v večini vse ceste, po katerih smo se vozili, asfaltirane. Asfalt je tukaj zelo tanek in ogromno je lukenj na cestišču. Ko bo v državi dovolj denarja, bodo gradbeniki imeli še in še dela.
Država je ena izmed bolj revnih, kar se vidi tudi po načinu gradnje. Hiše so navadno iz lesa ali bambusa (odvisno od dela države in manjšine, ki tam živi), vse je postavljeno na goli zemlji, naokoli pa se prosto sprehaja živina.
Živali tukaj resnično živijo lepo življenje (dokler ne pristanejo na krožniku). Vodni bivoli in krave pomagajo pri oranju, koze, race, goske in kokoši pa se sprehajajo povsod. Živine nisva videla edino v prestolnici, v drugih mestih sva videla vsaj peteline.
Kar 80% prebivalcev živi v ruralnih predelih. Ljudje v hišah iz bambusa in lesa nimajo kopalnice in vode. Stranišče je zunaj hiše (v vasi, kjer sva spala na trekingu, je imelo več hiš skupno "kopalnico"), umivajo pa se v reki.
Tudi v turističnih predelih in nekaterih guesthouse-ih so še vedno stranišča "na štrbunk".
Vsenaokoli ležijo smeti, čeprav se država trudi spremeniti ta trend in vzpodbuja k recikliranju, smeti navadno ležijo povsod, ali pa jih kurijo (tudi gumo in plastiko).
Sever države je redkeje poseljen zaradi hribovite pokrajine, pa tudi bolj reven. Tukaj živijo predvsem Khmuji in Hmongi, ki obdelujejo svojo zemljo, gojijo pa več vrst riža, sadje in zelenjavo, bombaž, in se ukvarjajo z živinorejo in lovom, vse manj pa tudi s pridelavo opija.
Na severu ljudje hodijo naokoli v razcapanih in umazanih oblačilih, pljuvajo naokoli in ti na avtobusu tiščijo noge v naročje.
Pokrajina pa je osupljivo lepa zaradi neokrnjenih gozdov in malih vasic. Z lepo hribovito pokrajino pridejo neskončne ozke ovinkaste ceste, ki se spuščajo in dvigajo. Hitro pade tema, in vožnja postane razburljiva, ko čakaš naslednje vozilo za ovinkom. Ob cesti so postavljeni prometni znaki, ki velijo trobljenje pred ovinki.
Na severu sva postavljala rekorde v vožnji, v petih dneh sva preživela 27 ur na avtobusih.
Ko sva prečesala sever, sva začela potovati v notranjost, ki je postajala vedno bolj turistična in vedno bolj ravna. Od prestolnice je potovanje po južnem repu postalo znosnejše zaradi ravnine, prevozi so bili kvalitetnejši, hitrejši in cenejši.
 |
| Vientiane. |
 |
| Luang Prabang. |
 |
| Vang Vieng. |
Nekaj dni sva se zamudila v mestih, zaključila pa na jugu države na deželi. Pokrajina je tukaj zaradi apnenca čudovita, polna jam in skal, ki se dvigajo iz riževih polj.
Jug se nama je zdel bogatejši, več je bilo zidanih hiš, vasi in mesta pa so bolj pogosta.
Država nima veliko zgodovine, kar se arheologije tiče, večinoma sva si ogledovala bogato naravno dediščino.
Ljudje so na splošno prijazni, znajo vsaj malo angleško, in so navajeni turistov. Prej te ignorirajo, kot bi jim bil zanimiv, z izjemo otrok, ki veselo mahajo in vzklikajo "Sabaidee, hello!".
Ženske so lepotice z zelo dolgimi lasmi, in po vsej državi nosijo tradicionalna, na statve pletena krila.
Vsi hodiijo spat zelo zgodaj, pa tudi vstajajo s sončnim vzhodom, oziroma prej.
Imela sva kar nekaj negativnih izkušenj z vozniki in drugimi delavci v turizmu, ki želijo od obiskovalev čimveč denarja. Slabo luč na Laos so nama vrgli incidenti, kot na primer ta v mestu Pakse: avtobus nas je odložil ob cesti sredi ničesar, nismo vedeli, kje smo, in čisto "slučajno" je bil ob cesti tuk-tuk, ki nas vse nagnetel na zadnje klopi in nam mastno zaračunal nekaj kilometrov do centra.
Tukaj so tudi drugače vse avtobusne postaje izven mest, da lahko od turistov zaslužijo še vozniki.
 |
| Avtobusna postaja v mestu Pakse. |
Vreme je bilo ves čas najinega potovanja po državi lepo, niti enkrat ni deževalo, in temperature so večinoma čisto znosne, pa tudi pretirane vlage ni. Najhladneje je na severu, približno 18 stopinj, in tam domačini nosijo zimska oblačila. Najin vodnik na trekingu, Feua, se je šalil, da bi cela država umrla, če bi bilo pri njih - 15 stopinj.
Vlada se trudi homogenizirati prebivalstvo, ki ga sestavlja 59 manjšin (več jih je bilo prisilno združenih) in selijo skupaj plemena na isto področje, kjer dobijo tekočo vodo, elektriko in šolo. Plemena imajo različne običaje in govorijo različne jezike.
Razen jeze, ki jo čutijo do koruptivne vlade, so prebivali ponosni, da so iz Laosa. Vse je "Lao style", lao kava, lao čaj, lao glasba, lao hrana... Vse je pristno in super, čaj pri zajtrku, njihovo glasbo lahko slišiš marsikje, pa tudi hrana je nekaj posebnega.
V Laosu poleg Budizma prevladuje animizem, skoraj vse manjšine verujejo v duhove. Imajo svoje običaje za preganjanje zlih duhov, in velikokrat na poti srečaš domačina z belo pleteno zapestnico na desni roki.
Gostitelj jo splete za svojega gosta, zapestnica ga blagoslovi in mu prinese srečo. Tudi Luka jo je prejel od gospe, ki je "blagoslovila" bolanega Izraelca, ki mu je Luka pomagal v vasi Tad Lo.
S kolonizacijo so Francozi prinesli kruh, in sendviče je mogoče kupiti skoraj povsod. To nama je bilo zelo všeč. :)
Bolj omejena sva bila pri kosilu, saj razen ocvrtega riža, rezancev in juhe, drugega na meniju ni bilo. Včasih še draga zahodnjaška hrana, in redko kakšen laap (mleto meso z začimbami in čili paprikami).
Jaz nad hrano nisem bila pretirano navdušena, saj so očitno prepričani, da je svež koriander najbolj super zadeva na svetu, in ga dajo v vso hrano v ogromnih količinah. Zataknilo se mi je tudi pri česnu in čiliju, na splošno pa hrano začinijo z dosti svežimi zelišči.
V državi je veliko Kitajcev in Indijcev, in velikokrat sva, včasih tudi nevede, šla v njihove restavracije. Cene so tam še najnižje, v indijskih pa so stregli dobre zajtrke z jajci in omletami.
Pitna voda je le v plastenkah, ki pa je sumljivega okusa - pridobivajo jo z obratno osmozo in obdelajo z UV svetlobo ter kemičnim mehčalcem.
Trgovin v Laosu ni (z izjemo Vientian-a), vse, kar človek porebuje, prodajajo domačini iz svojih garaž ali stojnic pred hišo. Na enem mestu torej hrana in pijača, toaletne potrebščine, osnovna zdravila, pa tudi zračnice, motorno olje in podobno. Seveda pa nobena stvar nima cene, in ko vprašaš "How much?", ti na kalkulator natipkajo ceno in ti jo pokažejo. Skrbno štejejo ničle - tukaj je vrednost denarja nizka, 1€ je približno 10500 KIP-ov.
Za hrano sva porabila več denarja, kot na Tajskem, zajtrk oz. sendviči so naju stali preračunano 1€- 2€ na osebo, topel obrok pa 1.5€ - 2.5€ na enega.
Velika plastenka vode v trgovini stane 0.5€, 6.4 dl steklenica piva pa v trgovini in restavraciji (!) stane 1€. Lao kava ali čaj staneta od 0.5€ do 1.5€.
Za najem skuterja sva navadno plačala 7€ (na Tajskem pa 5€).
V mesecu dni sva porabila skupaj 810€ za hrano, prevoz in prenočišče, torej 27€ na dan, kar je točno po najinih izračunih za polletno potovanje.
Za prenočišča sva v Laosu plačala malenkost manj, kot na Tajskem, in dobila za to veliko več (v večini primerov). Na severu sva spala za povprečno 6€/sobo s kopalnico, ki je bila brezhibno čista, dobila sva svoji brisači in vodo, v sobi pa je bila tudi televizija (s katero si sicer nisva morala nič početi, ker ne razumeva jezika).
Jug je bil še cenejši, približno 4€ - 5€, vendar so bile sobe slabše, brez kopalnice in s hladno vodo.
Največ sva za sobo plačala v Vientian-u, 10€, najmanj pa na otoku Don Det na skrajnem jugu, 3€ za bungalov s kopalnico in teraso.
V polovici primerov sva imela tudi wi-fi in sva lahko ostala v rednem stiku z domačimi.
 |
| Najin bungalov v vasi Tad Lo. |
Država ostaja revna predvsem zaradi posledic Skrivne vojne, zaradi neeksplodiranih bomb in ljudje so tukaj marsikaj prestali. Veliko se jih je izselilo in so kot begunci odšli v svet. Kljub temu so nasmejani in odprti.
Otroci nimajo igralnih konzol in računalniških iger, a so srečni (srečnejši), saj lahko odraščajo in se igrajo zunaj, drug z drugim.
Obiskala sva najbolj bombardirane dele države, žal pa velikokrat ni bilo ne table, ne kakršnegakoli drugega opozorila ali opomina na grozovito preteklost. Na juhovzhodu prebivalcev recimo ali sploh ne zanima, ali pa niti ne vedo ničesar o vojni, ki se je odvijala le kakšnih 100 km vzhodneje od njih.
V Laosu sva preživela mesec dni, spala v petnajstih različnih krajih, prepotovala 2800 kilometrov in skupno preživela kar 68 ur na avtobusih.
Je bilo vredno? Verjetno je veliko lažje, če imaš dovolj denarja za letenje, saj v nekaterih delih države enostavno ni ničesar, vrednega ogleda.
Dobre izkušnje in čudovita pokrajina z naravo ter preprosti ljudje oddtehajo tistih nekaj negativnih izkušenj s poti.
Laos ne bo nikoli več takšen, kot je sedaj. Turizem se razvija s svetlobno hitrostjo, in ko bodo deželo očistili bomb, bo tudi potovanje lažje, a izginila bo tako lepa narava in tista pristnost, ki dela Laos tako edinstven.
Ni komentarjev:
Objavite komentar