Od jame je sledila mučna pot do glavne ceste. Vsi turisti smo se zbrali (skupaj nas je bilo 11) in odšli z jumbo tuk-tukom do naslednje, večje vasi, od koder bi naj bila linija do mesta Tha Khaek. Povezave žal ni bilo, zato smo se ponovno s težavo stisnili do naslednjega mesta, kjer smo ponovno prestopili. Vožnja je trajala skupaj 5 ur, in močno nas je prepihalo, najedli smo se praha, pa tudi vozniki so po moje obogateli na naš račun.
V Tha Khaeku sva s komaj našla prosto sobo, ki je bila dovolj kvalitetna glede na ceno, nato pa je sledil še podvig najti večerjo. Pristala sva na lokalni avtobusni postaji, kjer nihče ni znal angleško...kako se ta zgodba nadaljuje, pa že vemo.
Zjutraj sva odpešačila na postajo, in dobila avtobus za naprej v Savannakhet. Po nekajurni vožnji je spet sledil pravi pohod do izbranega guesthouse-a (vodnik bom počasi zažgala, ker vedno zavaja z razdaljami), ki je bil navadna luknja, in še brez tople vode. Super za dnevni oddih, v mestu pa tudi ni bilo nič za videt. V bistvu sva spet samo jedla in visela na internetu (ja, tukaj so ga celo imeli).
V nedeljo sva šla v Pakse, 6 ur vožnje oddaljeno mesto, ki je bilo spet brez česarkoli za videt in doživet. Najprej nas je avtobus odložil sredi ničesa, in ker nismo vedeli, kam naprej, smo drago plačali tuk-tuk. Voznik nas je nagnetel na zadnje sedeže, med vožnjo pa s strehe še izgubil kovček (ima srečo, da ne mojega nahrbtnika). V mestu sva iskala primerno prenočišče, in pristala v ne tako ugodnem propadajočem guesthouse-u, ki bi naj imel posteljne stenice (po navedbah z interneta). Na srečo jih to noč ni bilo.
Zjutraj sva vstala ob 5.40 (to je za mene bolj kot ne sredi noči), saj sva končno želela videti jutranjo daritev hrane menihom. Prej je izgledalo, kot da jih zasledujeva po mestu s fotoaparatom. Vseeno je bilo lepo videti spoštovanje, ki jim ga domačini kažejo s pripravo hrane, ki jim jo potem kleče darujejo.
Upam, da sva zaključila s skakanjem po mestih. Komaj čakam spet hribovito deželo!
V Tha Khaeku sva s komaj našla prosto sobo, ki je bila dovolj kvalitetna glede na ceno, nato pa je sledil še podvig najti večerjo. Pristala sva na lokalni avtobusni postaji, kjer nihče ni znal angleško...kako se ta zgodba nadaljuje, pa že vemo.
Zjutraj sva odpešačila na postajo, in dobila avtobus za naprej v Savannakhet. Po nekajurni vožnji je spet sledil pravi pohod do izbranega guesthouse-a (vodnik bom počasi zažgala, ker vedno zavaja z razdaljami), ki je bil navadna luknja, in še brez tople vode. Super za dnevni oddih, v mestu pa tudi ni bilo nič za videt. V bistvu sva spet samo jedla in visela na internetu (ja, tukaj so ga celo imeli).
V nedeljo sva šla v Pakse, 6 ur vožnje oddaljeno mesto, ki je bilo spet brez česarkoli za videt in doživet. Najprej nas je avtobus odložil sredi ničesa, in ker nismo vedeli, kam naprej, smo drago plačali tuk-tuk. Voznik nas je nagnetel na zadnje sedeže, med vožnjo pa s strehe še izgubil kovček (ima srečo, da ne mojega nahrbtnika). V mestu sva iskala primerno prenočišče, in pristala v ne tako ugodnem propadajočem guesthouse-u, ki bi naj imel posteljne stenice (po navedbah z interneta). Na srečo jih to noč ni bilo.
Zjutraj sva vstala ob 5.40 (to je za mene bolj kot ne sredi noči), saj sva končno želela videti jutranjo daritev hrane menihom. Prej je izgledalo, kot da jih zasledujeva po mestu s fotoaparatom. Vseeno je bilo lepo videti spoštovanje, ki jim ga domačini kažejo s pripravo hrane, ki jim jo potem kleče darujejo.
Upam, da sva zaključila s skakanjem po mestih. Komaj čakam spet hribovito deželo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar