Vrh glave sva imela velikih mest, zato sva se naslednje jutro odpravila vzhodno, proti vasi Tad Lo.
Na oddaljeno avtobusno postajo sva se tokrat peljala z za naju novo obliko prevoza - motorjem, ki ima ob strani pripet pokrit sedež za dve osebi. Pot je bila vse prej kot udobna, a sva že navajena.
Kmalu je avtobus odrinil proti vasi, tokrat celo točno ob uri. Po krajši vožnji smo prispeli do križišča, kjer smo turisti izstopili. Ker ni bilo druge možnosti, sva s še enim parom "najela" prevoz -motokultivator (sedeli smo v prostoru za poljščine).
Mlad par, ki je bil na medenih tednih, prihaja iz Nemčije, ona je po rodu Poljakinja, on pa Laožan. Rojen je bil v begunskem taboru na Tajskem, ker je njegova družina med vojno pobegnila iz države. Prvič se je vrnil v Laos in vse mu je bilo strašno zanimivo, predvsem to, da vsi govorijo njegov jezik.
Odložili so nas v zadnjem delu vasi, kjer so turistične informacije (!) in več guesthouse-ov. Cel Tad Lo sestavlja približno 50 lesenih hiš, ki so v večini postavljene na stebrih, in kakšnih 10 guesthouse-ov ter 5 "restavracij". To je bil kraj za naju; povsod se sprehaja živina (pujski, goske in race, koze, govedo, pa tudi več zelo prijaznih psov), na travi pa se sušijo čiliji.
Nastanila sva se na začetku, pri francoskih lastnikih, v svojem lesenem bungalovu s teraso. Doktor Luka je takoj šel na delo, ker so meli v sosedni hiši bolanega turista, mladega Izraelca. Diagnoza je bila možna malarija ali denga, zato so ga peljali k zdravniku. Fant je potoval sam, poleg vsega je imel najet skuter iz mesta Pakse, tam pa so za varščino vzeli njegov potni list.
Čez dan sva počivala, šla na sprehod na vse strani vasi, k slapu in slonom, potem pa si privoščila obilno kosilo pri prijetni starejši gospe, ki jo kličejo Madame Pap (zna nekaj malega francosko). Porcije so bile res ogromne, hrana pa okusna in poceni.
Z Izraelcem je bilo zvečer vse huje, zato so ga odpeljali v bolnico. Domačini so se zelo angažirali, v poltovornjaku so peljali nazaj še najet skuter, zraven je šel lastnih guesthouse-a, v katerem je živel, in Luka. Tokrat je bilo treba iti v Pakse, pozno zvečer, in vsi so bili pripravljeni pomagat. Upam, da se nama fant čimprej oglasi in javi, kako je z njegovim zdravjem.
Prvo noč sva slabo spala zaradi vseh mogočih živalskih zvokov. Malo naprej od naju so ponoči oropali dve Kanadčanki, iz sobe so jima odnesli nahrbtnik, medtem, ko sta spali!
Po zajtrku sva si sposodila motorno kolo in se odpeljala skozi nekaj etničnih vasi do visokega slapa. Struga je bila toliko suha, da sva lahko hodila po njem na robu pečine. Razgled na Boloven Plateau je bil čudovit.
Tukaj gojijo kavo, in tudi midva sva jo imela priložnost poskusiti v vaški prodajalni kave, kjer so namesto pepelnikov imeli polovice malih bomb.
Tudi drug slap ni bil nič manj mogočen, po vsej dolžini reke pa srečuješ domačine, ki v reki umivajo oblačila, svoje lase in zobe, in seveda tudi sebe.
Pot sva zaključila z manjšim incidentom - mojim naslanjanjem noge na razbeljeno izpušno cev najinega skuterja. Razen mehurjev ni hujšega. Sem lahko še jaz v reki namakala vsaj svoje noge.
Drugo noč sva spala trdneje, in zjutraj sva morala že nadaljevati svoje potovanje. Madame Pap naju je objela v slovo, midva pa sva odpešačila do križišča, in čakala na naslednji avtobus.
Na oddaljeno avtobusno postajo sva se tokrat peljala z za naju novo obliko prevoza - motorjem, ki ima ob strani pripet pokrit sedež za dve osebi. Pot je bila vse prej kot udobna, a sva že navajena.
Kmalu je avtobus odrinil proti vasi, tokrat celo točno ob uri. Po krajši vožnji smo prispeli do križišča, kjer smo turisti izstopili. Ker ni bilo druge možnosti, sva s še enim parom "najela" prevoz -motokultivator (sedeli smo v prostoru za poljščine).
Mlad par, ki je bil na medenih tednih, prihaja iz Nemčije, ona je po rodu Poljakinja, on pa Laožan. Rojen je bil v begunskem taboru na Tajskem, ker je njegova družina med vojno pobegnila iz države. Prvič se je vrnil v Laos in vse mu je bilo strašno zanimivo, predvsem to, da vsi govorijo njegov jezik.
Odložili so nas v zadnjem delu vasi, kjer so turistične informacije (!) in več guesthouse-ov. Cel Tad Lo sestavlja približno 50 lesenih hiš, ki so v večini postavljene na stebrih, in kakšnih 10 guesthouse-ov ter 5 "restavracij". To je bil kraj za naju; povsod se sprehaja živina (pujski, goske in race, koze, govedo, pa tudi več zelo prijaznih psov), na travi pa se sušijo čiliji.
Nastanila sva se na začetku, pri francoskih lastnikih, v svojem lesenem bungalovu s teraso. Doktor Luka je takoj šel na delo, ker so meli v sosedni hiši bolanega turista, mladega Izraelca. Diagnoza je bila možna malarija ali denga, zato so ga peljali k zdravniku. Fant je potoval sam, poleg vsega je imel najet skuter iz mesta Pakse, tam pa so za varščino vzeli njegov potni list.
Čez dan sva počivala, šla na sprehod na vse strani vasi, k slapu in slonom, potem pa si privoščila obilno kosilo pri prijetni starejši gospe, ki jo kličejo Madame Pap (zna nekaj malega francosko). Porcije so bile res ogromne, hrana pa okusna in poceni.
Z Izraelcem je bilo zvečer vse huje, zato so ga odpeljali v bolnico. Domačini so se zelo angažirali, v poltovornjaku so peljali nazaj še najet skuter, zraven je šel lastnih guesthouse-a, v katerem je živel, in Luka. Tokrat je bilo treba iti v Pakse, pozno zvečer, in vsi so bili pripravljeni pomagat. Upam, da se nama fant čimprej oglasi in javi, kako je z njegovim zdravjem.
Prvo noč sva slabo spala zaradi vseh mogočih živalskih zvokov. Malo naprej od naju so ponoči oropali dve Kanadčanki, iz sobe so jima odnesli nahrbtnik, medtem, ko sta spali!
Po zajtrku sva si sposodila motorno kolo in se odpeljala skozi nekaj etničnih vasi do visokega slapa. Struga je bila toliko suha, da sva lahko hodila po njem na robu pečine. Razgled na Boloven Plateau je bil čudovit.
Tukaj gojijo kavo, in tudi midva sva jo imela priložnost poskusiti v vaški prodajalni kave, kjer so namesto pepelnikov imeli polovice malih bomb.
Tudi drug slap ni bil nič manj mogočen, po vsej dolžini reke pa srečuješ domačine, ki v reki umivajo oblačila, svoje lase in zobe, in seveda tudi sebe.
Pot sva zaključila z manjšim incidentom - mojim naslanjanjem noge na razbeljeno izpušno cev najinega skuterja. Razen mehurjev ni hujšega. Sem lahko še jaz v reki namakala vsaj svoje noge.
Drugo noč sva spala trdneje, in zjutraj sva morala že nadaljevati svoje potovanje. Madame Pap naju je objela v slovo, midva pa sva odpešačila do križišča, in čakala na naslednji avtobus.
Ni komentarjev:
Objavite komentar