Tokrat naju je pot ponovno vodila na podeželje, v vas Kong Lo.
Avtobus nas je pripeljal do edinega gueathous-a, in vsi belci smo izstopili. Razgled je bil (kot vedno) osupljiv, za požetimi riževimi polji so se dvigale skale, živina pa se je prosto sprehajala naokoli.
Po zajtrku je Luka sklenil še eno novo prijateljstvo, potem pa sva se odpravila nekaj sto metrov naprej.
Najprej sva vstopila v nacionalni park Phu Hin Bun naredila kratek sprehod in prišla skoraj do jame. Plačala sva skromnih 10€, in s tem dobila svoj čoln in voznika ter obvezen rešilni jopič. Sprehodili smo se po peščeni plaži in prispeli do ustja jame Tham Kong Lo, kjer smo se vkrcali.
Čoln je bil moker in kot smo kasneje ugotovili, je puščal. Kmalu sva ugotovila, zakaj.
Jamo je izdobla reka skozi apnenec, tako da je danes plovna čez vseh 7,5 km. Na nekaterih mestih je široka 90 in visoka kar 100 metrov. Na trenutke se tudi precej zoži in strop spusti, da se človek prav neprijetno počuti.
Naš čoln se je hitro gibal skozi zelenomodro vodo, delal ovinke tam, kjer se ni videlo stene jame, in včasih smo podrasali po tleh ali robu, od tam torej luknje.
V deževnem obdobju se jama lahko napolni do vrha, prav nenavadno je bilo videti hlode lesa, ki so se zataknili na stropu med apnenčastimi tvorbami.
Po nekajminutni vožnji sva izstopila in se vzpela po urejenih stopnicah do osvetljenih stalaktitov, stalagmitov, stebrov in gob, na drugi strani pa se spet spustila v temo vse do vode.
Mešani občutki so me preplavljali, ko smo vozili skozi temo, rahla klastrofobija in strah, po drugi strani pa veličastnost jame in veselje, ker jo lahko ta trenutek in v tej obliki sploh doživljam.
Jamo so prvič v celoti prevozili leta 1995, uredili in odprli za obiskovalce pa šele 2008.
Na drugi strani smo izpluli. Zelena voda, ki se vije med gozdom, za njim pa visoke skale, nas je pripeljala do plemenske vasi. Na hitro sva si jo ogledala in ko je najin voznik izpraznil vodo iz čolna, smo šli še v drugo smer.
Tokrat je šlo hitreje, saj smo vozili s tokom in tudi izstopala nisva.
Neverjetno se zdi, da je znotraj temne in hladne jame tudi življenje. Videla sva speče netopirje, pa tudi kobilice, pajkov žal ne, a bi naj tudi živeli v njej.
Doživetje je bilo izjemno, in še močneje sem začutila spoštovanje do narave. Ogled jame je bila zame edinstvena izkušnja, a če bi mi kdo rekel, da ga moram opraviti brez naglavne svetilke, bi ga najverjetneje izpustila.
Avtobus nas je pripeljal do edinega gueathous-a, in vsi belci smo izstopili. Razgled je bil (kot vedno) osupljiv, za požetimi riževimi polji so se dvigale skale, živina pa se je prosto sprehajala naokoli.
Po zajtrku je Luka sklenil še eno novo prijateljstvo, potem pa sva se odpravila nekaj sto metrov naprej.
Najprej sva vstopila v nacionalni park Phu Hin Bun naredila kratek sprehod in prišla skoraj do jame. Plačala sva skromnih 10€, in s tem dobila svoj čoln in voznika ter obvezen rešilni jopič. Sprehodili smo se po peščeni plaži in prispeli do ustja jame Tham Kong Lo, kjer smo se vkrcali.
Čoln je bil moker in kot smo kasneje ugotovili, je puščal. Kmalu sva ugotovila, zakaj.
Jamo je izdobla reka skozi apnenec, tako da je danes plovna čez vseh 7,5 km. Na nekaterih mestih je široka 90 in visoka kar 100 metrov. Na trenutke se tudi precej zoži in strop spusti, da se človek prav neprijetno počuti.
Naš čoln se je hitro gibal skozi zelenomodro vodo, delal ovinke tam, kjer se ni videlo stene jame, in včasih smo podrasali po tleh ali robu, od tam torej luknje.
V deževnem obdobju se jama lahko napolni do vrha, prav nenavadno je bilo videti hlode lesa, ki so se zataknili na stropu med apnenčastimi tvorbami.
Po nekajminutni vožnji sva izstopila in se vzpela po urejenih stopnicah do osvetljenih stalaktitov, stalagmitov, stebrov in gob, na drugi strani pa se spet spustila v temo vse do vode.
Mešani občutki so me preplavljali, ko smo vozili skozi temo, rahla klastrofobija in strah, po drugi strani pa veličastnost jame in veselje, ker jo lahko ta trenutek in v tej obliki sploh doživljam.
Jamo so prvič v celoti prevozili leta 1995, uredili in odprli za obiskovalce pa šele 2008.
Na drugi strani smo izpluli. Zelena voda, ki se vije med gozdom, za njim pa visoke skale, nas je pripeljala do plemenske vasi. Na hitro sva si jo ogledala in ko je najin voznik izpraznil vodo iz čolna, smo šli še v drugo smer.
Tokrat je šlo hitreje, saj smo vozili s tokom in tudi izstopala nisva.
Neverjetno se zdi, da je znotraj temne in hladne jame tudi življenje. Videla sva speče netopirje, pa tudi kobilice, pajkov žal ne, a bi naj tudi živeli v njej.
Doživetje je bilo izjemno, in še močneje sem začutila spoštovanje do narave. Ogled jame je bila zame edinstvena izkušnja, a če bi mi kdo rekel, da ga moram opraviti brez naglavne svetilke, bi ga najverjetneje izpustila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar